Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Med strankama ni spora o tem, da obravnavani zid vsaj v delu svoje dolžine presega višino, ki bi omogočala njegovo uvrstitev med enostavne objekte in s tem gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Podrobnejše navedbe o dimenzijah in ostalih značilnostih zidu zato niso pomembne za odločitev o nelegalnosti gradnje, temveč predstavljajo opis, pomemben izključno za identifikacijo zidu.
Tožba se zavrne.
Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo podpornega zidu v dolžini 18,00 m, višine od 0,45 do 1,60 m nad terenom, s pritrjeno kovinsko ograjo višine 1,10 m, na zemljišču parc. št. 247 k.o. ... (1. točka izreka) in opisani objekt do 10. 9. 2013 na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ za objekt iz 1. točke izreka izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. in 6. točka izreka).
Iz obrazložitve izhaja, da je obravnavani oporni zid zgrajen na zemljišču v lasti Občine ..., da so bile njegove točne dimenzije in dejstvo, da je na njem postavljena kovinska ograja višine 1,10 m, ugotovljeni pri kontrolnem pregledu, da je zid zaradi svojih dimenzij tako v času gradnje kot v času izdaje izpodbijane odločbe spadal med manj zahtevne objekte, za katere je bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in da tožnika tega dovoljenja nista pridobila.
Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da iz zapisnika prvega ogleda obravnavanega objekta izhaja, da je prvostopenjski organ na tem ogledu njegove dimenzije ugotavljal le približno, zato drugostopenjski organ nima razloga, da bi dvomil v drugačne dimenzije, ugotovljene ob ponovni meritvi in navedene v izreku izpodbijane odločbe. Poleg tega drugostopenjski organ ni sledil navedbam tožnikov, da na oporni zid nista namestila kovinske ograje, saj sta investitorja tega zidu, v zvezi s svojo navedbo pa nista predložila nobenega dokaza. Občini ... izpodbijana odločba ni bila vročena zato, ker v inšpekcijskem postopku ni imela statusa stranke, tožnikoma pa je bila ta odločba pravilno vročena prek pooblaščenke. Kljub temu, da je del zidu nižji od 0,50 m, gre za enovit objekt, zaradi česar ga ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje ne po zdaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ne po uredbi, ki je veljala v času gradnje.
Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je bil inšpekcijski postopek voden na podlagi očitka, da sta zgradila podporni zid dolžine 16 m in višine približno 0,40 m do 1,50 m, in glede tega očitka sta tožnika imela možnost, da se kot inšpekcijskega zavezanca opredelita. Izpodbijana odločba vsebuje drugačne podatke o izmerah, dodana pa je tudi kovinska ograja višine 1,10 m ter oznaka zemljišča, na kateri se zid nahaja. Tožnika glede teh okoliščin nista imela možnosti, da bi se do njih opredelila, zavračata pa tudi obrazložitev drugostopenjskega organa, da za pritožbeno navedbo, da nista postavila kovinske ograje, nista predložila nobenega dokaza. Menita namreč, da je dolžnost upravnega organa, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Poleg tega je prvostopenjski organ kršil določbe ZUP, ker s postopkom ni seznanil Občine ..., za katero se je pokazalo, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji zid in ima zato interes za udeležbo v postopku. Sklicujeta se tudi na Uredbo, po kateri ni več pravne podlage za vodenje inšpekcijskega postopka glede zidu, ki je nižji od 0,50 m, saj ta del zidu sodi med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ni res, da zid predstavlja enovit objekt, ki ga ne bi bilo mogoče obravnavati po delih. Gre za pavšalno trditev, saj na splošno velja, da je lahko predmet inšpekcijskega postopka objekt ali del objekta. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Za odločitev o tem, ali je obravnavani objekt nelegalna gradnja, je torej pomembno izključno to, ali je zanj predpisano gradbeno dovoljenje in ali je bilo to dovoljenje izdano.
Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, z izjemo enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena), ki so določeni z Uredbo (drugi odstavek 8. člena). Ker Uredba objekte deloma razvršča tudi na podlagi njihovih dimenzij, so te dimenzije lahko pravno pomembne za odločitev, ali je za objekt potrebno gradbeno dovoljenje in s tem posredno tudi, ali gre za nelegalno gradnjo.
Vendar pa med strankama ni spora o tem, da obravnavani zid vsaj v delu svoje dolžine presega višino, ki bi omogočala njegovo uvrstitev med enostavne objekte in s tem gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Podrobnejše navedbe o dimenzijah in ostalih značilnostih zidu zato niso pomembne za odločitev o nelegalnosti gradnje, temveč predstavljajo opis, pomemben izključno za identifikacijo zidu. O tem, za kateri zid gre, pa med strankama ni spora, zato tudi to, da so v izreku izpodbijane odločbe navedene dimenzije in druge značilnosti, ki se razlikujejo od tistih, o katerih sta se tožnika lahko izrekla, ne more vplivati na odločitev. Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je namreč treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more uspešno varovati pravnega položaja tretjih. S tem, ko tožnika navajata, da bi morala biti v postopku udeležena tudi Občina ..., pa storita prav to, namreč ščitita pravni položaj tretjega, zato sodišče te tožbene navedbe ni moglo upoštevati. Glede na nadaljnjo tožbeno navedbo, da bi bilo mogoče šele z udeležbo Občine ... v celoti razčistiti dejansko stanje, pa sodišče pripominja, da tožnika tega ne moreta doseči s pavšalnim navajanjem, kdo bi še moral biti udeležen v postopku, temveč z ustrezno obrazloženimi in utemeljenimi dokaznimi predlogi, česar nista storila.
S tožbeno navedbo, da bi bilo treba odrediti odstranitev le tistega dela zidu, ki presega višino, ki omogoča uvrstitev med enostavne objekte, tožnika smiselno uveljavljata, da obravnavani zid ni enoten objekt, temveč je sestavljen iz delov, ki jih je mogoče posamično odstraniti. Te svoje navedbe pa ne konkretizirata oziroma ne navajata nobenih dejstev ali okoliščin, zaradi katerih zidu ne bi bilo treba obravnavati kot enoten objekt, ki presega višino, predpisano za enostavne objekte. Sodišče se zato do te tožbene navedbe ni moglo opredeliti po vsebini, pripominja pa, da tožnika tega dejstva nista navajala v postopku pred prvostopenjskimi organom, čeprav sta imela priložnost za to, kar jima brez navedbe razlogov, zakaj je bilo tako, preprečuje, da bi ga navajala v pritožbenem postopku (tretji odstavek 238. člena ZUP) oziroma v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Kljub navedenemu pa sodišče pripominja še, da ne vidi razloga, da v primeru, če tožnika uspeta v celoti uskladiti dimenzije obravnavanega objekta s tistimi, ki so predpisane za enostavne objekte, s tega stališča (ne pa tudi glede gradnje brez pravice graditi) ne bilo mogoče šteti izpodbijane odločbe za izvršeno.
Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma bi lahko vplivali na odločitev, je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.