Jedro

Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.006,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da mora toženka tožniku na podlagi sporazuma z dne 4. 11. 2011, naslovljenega »Razveljavitev njune med seboj sklenjene darilne pogodbe z dne 11. 9. 2002,« izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini – stanovanju na ... v L. (I. točka izreka) ter mu povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da sporazum z dne 4. 11. 2011 ni veljaven, ni bil overjen in ne realiziran ter je prenehal veljati. Razlog za razveljavitev darilne pogodbe je bil fiktiven in nedopusten. Toženka je lastnica nepremičnine postala šele 5. 1. 2012, dne 7. 11. 2013 pa je tožnik na nepremičnini vknjižil služnost ter prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, kar je vse po sklenitvi spornega sporazuma, kar pravno ne bi bilo mogoče, če bi bila darilna pogodba razveljavljena, saj je darilna pogodba pogoj za veljavnost služnosti. Tožnik očitno ni štel, da je darilna pogodba razveljavljena, saj je še pozneje na njeni podlagi pridobival pravice. Tožba je tudi nesklepčna, saj je v primeru materialnopravno neveljavne vknjižbe treba vložiti izbrisno tožbo. Formulacija zemljiškoknjižnega dovolila v sporazumu je neveljavna in nična, saj toženka ne more dati zemljiškoknjižnega dovolila, da se tožnik vknjiži neposredno na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z A. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Tudi procesnih kršitev ni storilo.

6. Pritožbene navedbe, da naj bi bil sporazum z dne 4. 11. 2011 fiktiven oz. nedopusten, da ni bil realiziran in da je prenehal veljati, so nedopustna pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku1). Tekom postopka na prvi stopnji je toženka navajala, da je sporazum ničen in smiselno, da naj bi šlo za zmoto ali prevaro. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (10. točka obrazložitve), da sporazum ni ničen, in pritožba teh razlogov prvostopenjske sodbe konkretizirano ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (prav tam), da zmota in/ali prevara sodita med napake volje, zaradi katerih pogodba ni nična, temveč izpodbojna, in da je izpodbojnost treba uveljavljati z oblikovalno tožbo v zakonsko predvidenih rokih.

7. Trditve o fiktivnosti, nedopustnosti, nerealiziranosti, prenehanju veljavnosti in odstopu strank od sporazuma so torej pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Zgolj dodatno ugotavlja, da so si te trditve o vseh mogočih razlogih neveljavnosti sporazuma med seboj deloma tudi nasprotujoče: če naj bi bil sporazum fiktiven, bi to pomenilo, da sploh ni bil sklenjen; to pa je v nasprotju z nadaljnjimi navedbami, da naj bi »prenehal veljati«2 oziroma da naj bi stranki od njega odstopili (slednji dve trditvi implicitno vsebujeta priznanje, da je bil sporazum veljavno sklenjen).

8. Nadalje pritožba obsežno razlaga, da sporazum ne more biti veljaven (in/ali dopusten) zaradi časovnega sosledja dogodkov in zemljiškoknjižnih vpisov: darilna pogodba je bila sklenjena leta 2002 (vendar se toženka tedaj še ni vknjižila); sporazum o razveljavitvi te darilne pogodbe je bil sklenjen 4. 11. 2011; toženka se je (ne glede na sporazum) na podlagi darilne pogodbe vknjižila 5. 1. 2012, dne 7. 11. 2013 pa je tožnik pri nepremičnini vknjižil služnost stanovanja ter prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Na prvi pogled je vse to res nelogično,3 vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (14. točka obrazložitve), da kasnejša toženkina vknjižba nima vpliva na veljavnost sporazuma. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Nesporno je, da se tožnik zaradi pomanjkljivosti zemljiškoknjižnega dovolila v sporazumu iz leta 2011 ni mogel vknjižiti in da se je leta 2012 vknjižila toženka. To je bilo sicer v nasprotju s sporazumom, vendar zemljiškoknjižno sodišče toženkinega predloga ni moglo zavrniti, ker zemljiškoknjižno sodišče preverja le izpolnjevanje formalnih pogojev za vknjižbo. Ne glede na toženkino poznejšo vknjižbo je sporazum ostal v veljavi (kot že pojasnjeno, toženka ni uspela izkazati, da ne bi bil veljaven) in ta sporazum toženki nalaga obveznost, izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo. Ta njena obveznost je obligacijska (pogodbena). Tudi dejstvo, da si je leta 2013 tožnik vknjižil služnost, nima nobenega vpliva na toženkino obveznost, izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo za vpis _lastninske pravice._ Drugače povedano: tožnikova vknjižena služnost še ne pomeni, niti ne dokazuje, da bi sporazum, ki nalaga toženki obligacijsko obveznost izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ne bil (več) veljaven. Lahko bi sicer šlo za indic, da sporazum ne velja, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo (10. do 15. točka obrazložitve), zakaj šteje, da je sporazum veljaven. Ni točna pritožbena navedba, da vknjižba tožnikove služnosti pravno »ne bi bila mogoča,« če bi bila darilna pogodba razvezana. Glede na to, da sta stranki leta 2011 sporazumno razvezali darilno pogodbo, je materialnopravno neveljavna poznejša toženkina vknjižba njene lastninske pravice, prav tako pa je neveljavna vknjižba tožnikove služnosti, vendar sta se glede na zemljiškoknjižno stanje oba vpisa lahko izvršila, saj so bili zanju izpolnjeni formalni pogoji.

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba sklepčna. Odločbe, na katere se sklicuje pritožba (zadeve VSK I Cp 1192/2006 in I Cp 1234/2006, VSL I Cp 4541/2009, I Cp 2372/2010, I Cp 683/2012, II Cp 2276/2013, I Cp 1857/2015, VSRS II Ips 868/2007 in II Ips 269/2015), se od tu obravnavane zadeve razlikujejo v pomembni okoliščini: vse citirane zadeve se nanašajo na položaje, ko so tožniki uveljavljali ničnost ali drugačno neveljavnost pravnih poslov v pravdi. V predmetni zadevi pa tožnik svojega zahtevka ne temelji na ničnosti ali izpodbojnosti pravnega posla, temveč na pogodbeni zavezi toženke, da mu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. _Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel._4 V konkretni zadevi je tak veljaven zavezovalni pravni posel sporazum z dne 4. 11. 2011. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi tožnik zahteval izbris toženkine vknjižbe z izbrisno tožbo.

10. Na pravilnost odločitve tudi ne vplivata okoliščini, da v času sklenitve sporazuma toženka ni bila vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnica in da je bila s sporazumom darilna pogodba razveljavljena z učinkom za nazaj. Kot že povedano, je obveznost, izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, obligacijska; tako pogodbeno zavezo bi lahko veljavno sprejela tudi oseba, ki nikoli ni bila vknjižena in z obravnavano nepremičnino nima nobene zveze. Zato zgoraj navedeni, pritožbeno izpostavljeni dejstvi na _veljavnost_ zavezovalnega posla (sporazuma) in iz njega izvirajoče toženkine obveznosti (izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo) ne vplivata. Lahko pa bi vplivali na _izvršljivost_ te zaveze. Vendar se je toženka pozneje vknjižila in je tudi v času izdaje izpodbijane sodbe nesporno vknjižena kot lastnica, zato ni nobene ovire, da ne bi mogla izvršiti (izpolniti) svoje pogodbene obveznosti.

11. Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila formulacija zemljiškoknjižnega dovolila nična, ker toženka ne more dati dovoljenja, da se tožnik vknjiži neposredno na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1991, sklenjene z družbo A. Res je formulacija zemljiškoknjižnega dovolila v sporazumu z dne 4. 11. 2011 nenavadna in bržkone tudi neizvršljiva, vendar zato dovolilo še ni nično. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bistvo toženkine pogodbene obveznosti iz sporazuma, izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim tožniku dovoljuje vknjižbo lastninske pravice. Pravilno je ugotovilo tudi, da je dovolilo iz sporazuma nepopolno in zato neprimerno za vknjižbo ter da je toženkina obveznost, izstaviti popolno in za vknjižbo sposobno dovolilo, zato je tožnikov zahtevek, da mu izstavi táko (popolno, za vknjižbo primerno oz. sposobno) dovolilo, utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, mu je dolžna na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP povrniti pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (1.375 odvetniških točk ali 825 EUR) in 22 % DDV (181,50 EUR), v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Ni jasno, kateri pravni institut ima pritožnica s tem v mislih. Če je pogodba sklenjena, velja (načelo _pacta sunt servanda_), dokler ni izpolnjena ali dokler je stranki sporazumno ne razvežeta; kar tako pogodba ne more »nehati veljati.« 3 Tožnik v odgovoru na tožbo pojasnjuje (kar je navajal že na prvi stopnji), da so vpisi v letih 2012 in 2013 posledica dejstva, da je bil prvotno še vknjižen investitor, nad katerim se je začel stečaj, zato so bili sporni vpisi v letih 2012 in 2013 izvedeni zaradi zavarovanja pravic tožnika, da nepremičnina ne bi prišla v stečajno maso. 4 Sodbi VSRS II Ips 868/2007 z dne 9. 9. 2010 in VSL II Cp 2276/2013 z dne 12. 2. 2014.