Jedro

Brezplačna pravna pomoč za konkreten primer je urejena z določili ZKP drugače, kot z ZBPP in tožnica je v predmetnem kazenskem postopku obdolženka zaradi kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do desetih let, kar v skladu s 3. in 4. odstavkom 70. člena ZKP pomeni, da je upravičena do obvezne obrambe po določilih ZKP, v kolikor si zagovornika ne izbere sama. Obvezna obramba sama po sebi res še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženca postavljen po določilu 70. člena ZKP brezplačen, vendar lahko sodišče kljub temu obdolženca oprosti plačila stroškov postopka ob upoštevanju 1. odstavka 97. člena ZKP. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec tudi v določilih ZKP predvidel način, kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč, čim pa je ta način določen v posebnem zakonu, pa je izključena uporaba določil ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. I K 64117/2010 zaradi kaznivega dejanja po členu 175/II in I KZ-1. V obrazložitvi ob sklicevanju na 1. odstavek 2. člena ter 1., 2. in 3. odstavek 3. člena ZBPP navaja, da je brezplačna pravna pomoč glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči s posebnim zakonom lahko drugače urejena, kot to določa ZBPP in se v tem primeru določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom, upravičenec, ki mu je dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu pa ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po določbah ZBPP. Na podlagi podatkov kazenskega vpisnika Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 64117/2010 tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica v predmetnem kazenskem postopku zagovornico po pooblastilu, in sicer odvetnico A.A., oziroma, iz vpisnika ni razvidno, da bi bila zagovornica postavljena po uradni dolžnosti. V predmetnem kazenskem postopku, je tožnica obtožena kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po II. v zvezi s I. odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do desetih let. Glede na določilo 3. odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) gre zaradi višine zagrožene kazni za primer obvezne obrambe, ko obdolženec mora imeti zagovornika, tožnica pa si je obvezno obrambo zagotovila tako, da je pooblastila imenovano odvetnico. ZKP v 4. odstavku 70. člena določa, da če ostane obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti. ZKP pa je v razmerju do ZBPP glede ureditve brezplačne pravne pomoči poseben zakon, ki predvideva način, kako lahko obdolženec pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika, če je socialno ogrožen on oziroma njegova družina. Z določbo 1. odstavka 97. člena ZKP je določeno, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi citiranih določb ZKP tožena stranka zaključuje, da je obvezna obramba po ZKP v povezavi s 1. odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč, zato je v konkretnem primeru uporaba določb ZBPP na podlagi 3. odstavka 3. člena ZBPP izključena. Navedeno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v zadevah I U 842/2010 z dne 18. 8. 2010 ter X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010, kot tudi I Up 333/2002. Tožnica v tožbi zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo pojasnjuje svoje socialno, finančno in družinsko stanje ter smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, da tožnici odobri zaprošeno brezplačno pravno pomoč. Izpostavlja, da je prava neuka stranka, ki brez strokovne brezplačne pravne pomoči nima izgledov za uspeh v navedenem kazenskem postopku, v katerem meni, da so bile številne pomanjkljivosti, ki jih podrobneje opisuje v tožbi in navaja, da se za očitana kazniva dejanja ne čuti kriva.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki se je pri odločitvi oprla na določilo 1. odstavka 3. člena ZBPP, ki določa, da je lahko z zakonom brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom (ZBPP), če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. Upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, te pravice ne more v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu (3. odstavek 3. člena ZBPP).

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je brezplačna pravna pomoč za konkreten primer urejena s posebnim zakonom, to je z določili ZKP drugače, kot z ZBPP in da je tožnica v predmetnem kazenskem postopku obdolženka zaradi kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do desetih let, kar v skladu s 3. in 4. odstavkom 70. člena ZKP pomeni, da je upravičena do obvezne obrambe po določilih ZKP, v kolikor si zagovornika ne izbere sama. Pravilna je tudi njena ugotovitev, da je glede na to, da je tožnica upravičena do zagovornika po posebnem zakonu, to je po določbah ZKP, potrebno glede dodelitve brezplačne pravne pomoči uporabiti določbe ZKP in ne določbe ZBPP. Navedena zakonska določba v 70. členu ZKP namreč pomeni, da bo tožnici glede na zagroženo kazen storitve očitanega kaznivega dejanja v (morebitnem ponovljenem) kazenskem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, v kolikor si ga ne bi sama izbrala in tudi pisno pooblastila drugega zagovornika. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno uporabila določbo 3. odstavka 3. člena ZBPP, ki določa, da upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po določbah ZBPP.

Sodišče tožnici dodatno pojasnjuje, da je v primeru, ko je prosilec v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in je zanj predpisana kazen več kot osem let zapora, po določilih ZKP predviden način kako lahko obdolženi pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika, če je socialno ogrožen on oziroma njegova družina. Sicer res obvezna obramba sama po sebi še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženca postavljen po določilu 70. člena ZKP brezplačen, vendar lahko sodišče kljub temu obdolženca oprosti plačila stroškov postopka ob upoštevanju 1. odstavka 97. člena ZKP, ki določa, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec tudi v določilih ZKP predvidel način, kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč, čim pa je ta način določen v posebnem zakonu, pa je po mnenju sodišča izključena uporaba določil ZBPP, kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, tudi kolikor se morebiti implicitno nanašajo na kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.