Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 31.5.1999 poškodovala kot sopotnica v prometni nesreči, ko je ob trčenju dveh avtomobilov dobila zvin vratne hrbtenice. Od toženke, pri kateri je bil obvezno zavarovan povzročitelj nesreče, je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in neugodnosti od zahtevanih 1.200.000 SIT odmerilo 600.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 250.000 SIT za strah 100.000 SIT in od zahtevanih 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000 SIT. Skupni znesek 1.200.000 SIT je znižalo za valorizirano akontacijo, prisodilo še del zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo in nato toženki naložilo, da mora plačati tožnici 660.563 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 651.563 SIT od dneva sodbe dalje, od 9.000 SIT pa od 29.11.1999 dalje. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ter presežni obrestni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo glede prisoje zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode v skladu z načelnim pravnim mnenjem iz junija 2002. V ostalem je tožničino pritožbo, v celoti pa toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev 1.250.000 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Revizija zatrjuje, da sodišči nista pravilno ovrednotili in dali ustrezne teže vsem ugotovljenim okoliščinam. Zato pri vseh treh oblikah nepremoženjske škode pojasnjuje njihov obseg in intenzivnost po izvedenskem mnenju in tožničini izpovedi, pri tem delno povzema dejanske ugotovitve obeh sodišč, na nekaterih mestih pa jih tudi presega.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče in stranke so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tisto dejansko stanje, ki in kot sta ugotovili obe nižji sodišči. Zato so neupoštevne tiste revizijske trditve, ki presegajo dejansko podlago obeh sodb. Gre za trditve o občasnem mravljinčenju v dveh prstih pri daljšem delu z računalnikom ter za zatrjevano zmanjšano sposobnost za gospodinjska opravila. Iz dejanske podlage obeh sodb izhaja, da je v času nesreče 28 let stara tožnica, ki je po poklicu gradbeni tehnik, utrpela lažji zvin vratne hrbtenice. Zdravljenje je bilo ambulantno in kratkotrajno, bolniški stalež je trajal le dobre tri tedne, v tem obdobju so izzvenele tudi telesne bolečine, razen bodočih občasnih bolečin blažjega značaja. Primarni strah ni trajal dalj časa, sekundarni pa le v času kratkega zdravljenja. Zaradi zabrazgotinjenega tkiva po zvinu vratne hrbtenice so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane pri delih s prisiljeno držo glave, pri sunkovitih gibih in dvigovanju težjih bremen. Zaradi težav pri daljšem delu za računalnikom in pri kmečkih delih na solastni kmetiji trpi duševne bolečine (podrobni razlogi so navedeni na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči z odmero za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi s skupnim zneskom 1.200.000 SIT pravilno uporabili materialno pravo iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Pri vrednotenju tožničine nepremoženjske škode sta izhajali iz dejansko ugotovljenega obsega, nato pa opravili širšo individualizacijo tako, da sta pri primerjavi upoštevali podobne primere takih lažjih poškodb. Pri ožji individualizaciji sta upoštevali tožničine značilnosti, v zvezi z bodočo škodo pa tudi njeno mladost. Ker se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah na dan sojenja na prvi stopnji, je v primerjanih zadevah upoštevana tudi okoliščina čakanja na odškodnino, ki jo kot pomembno poudarja revizija, pa čeprav je bilo v njeni zadevi o sporu odločeno v dobrih dveh letih in je tožnica med postopkom prejela tudi akontacijo odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pomeni skupni znesek 1.200.000 SIT glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe skoraj osem takratnih povprečnih plač, kar je primerno uvrščeno v siceršnji razpon odškodnin za podobne primere in pomeni pravično denarno odškodnino.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožničino revizijo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).