Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz zapisnika o seznanitvi tožnika s pridržanjem je razvidno, da se je ustna obravnava začela ob 12.00 uri in zaključila ob 12.10. V nasprotju s tem pa je v izreku izpodbijanega sklepa navedeno, da se tožnik pridrži od 13.30 ure dalje (namesto od 12.10 ure). Iz navedenega razloga se sklepa v tem delu ne da preizkusiti.
Tožena stranka do izdaje izpodbijanega sklepa tožnika ni seznanila s tem, da je ugotovila, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Bolgariji. Torej mu ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v zvezi s tem, preden je izdala izpodbijani sklep, pa čeprav sklep v pretežnem delu temelji prav na tej ugotovitvi.
Tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1392/2016/3 (1313-20) z dne 28. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1 odredila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III), v točki 2 izreka pa, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 11. 2016 od 13.30 ure do predaje odgovorni državi članici, na kar je v nadaljevanju še navedeno, kdaj najkasneje mora biti predaja opravljena.
2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 26. 11. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil prijet na območju ob avtocesti pred cestninsko postajo Vransko v smeri Ljubljane v večji skupini ljudi v gozdu na omenjeni lokaciji. Na policijski postaji je izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Izjavil je, da je bila njegova ciljna država Italija. Tožnik je skupaj z ostalimi prebežniki prišel iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih prepeljal preko meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda. Pred cestninsko postajo Vransko se naj bi jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežniki so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik izjavil, da ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Rekel je, da je njegova ciljna država Italija, saj je slišal, da bi tam lahko dobil zaščito.
3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožena stranka se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja, ker je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom in odšel ponovno ilegalno v Italijo, kar je bil tudi njegov prvotni namen. Tožnik je prikril podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker obstaja velika verjetnost, da bi samovoljno zapustil Azilni dom, je bilo potrebno omejiti gibanje. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa omejitve gibanja ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V nadaljevanju tožena stranka opisuje, kakšen je način varovanja v Azilnem domu. Ker je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju tega, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil državo in nato na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil. Očitno je nameraval iti proti Italiji, kot je to povedal policistom in Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država. Pridržanje bo trajalo od 13.30 ure do predaje.
4. Tožnik v tožbi opozarja na razliko med ustno naznanjenim sklepom o pridržanju in pisnim odpravkov sklepa, saj iz zapisnika z dne 26. 11. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma dokler ne bo potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo. Pisni odpravek izpodbijanega sklepa pa ne omejuje pridržanja na čim manj časa, temveč zgolj s časovno opredelitvijo do predaje odgovorni državi članici. Poleg tega je v pisnem sklepu začetek pridržanja določen ob 13.30 uri, v ustnem odpravku pa je začetek pridržanja določen ob 12.10 uri. Ker pisni odpravek ni identičen ustni odločbi, je tožena stranka kršila pravila postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva.
5. Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do tolmačenja v njemu razumljivem jeziku, saj iz zapisnika izhaja, da je bil prisoten Hotak Azatullah, tolmač za arabski jezik. Tožnikov materni jezik pa je paštu, poleg tega govori tudi urdu.
6. Nadalje tožnik ugovarja postopanju tožene stranke, ker je navedla, da je odločala po prostem preudarku in se med drugim sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 26/2016, po katerem odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji. Razen tega iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je tožena stranka ugotavljala nevarnost pobega. Razlogi so tako pavšalni, da z njimi ni mogoče polemizirati in torej odločitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je tožena stranka navedla, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, ker je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi te države zapustil na ilegalen način. Pri tem se tožena stranka ni opredelila do tega, kako je zaključila, da je tožnik Bolgarijo zapustil na ilegalen način. Iz tako pavšalnih in napačnih navedb izhaja, da je tožnik pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe III in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive prepovedano. Dejstvo, da je tožnik zapustil Republiko Bolgarijo, ni zadostno nesodelovanje, da bi bilo nujno, da se tožnik pridrži v Centru za tujce. Opisane okoliščine ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen. Tožena stranka je svojo odločitev za strožji ukrep obrazložila zgolj z razliko v varovanju objektov oziroma v tem, kdo ga izvaja. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov, kot je ta, da se tak ukrep izreče na območju Azilnega doma, se mora nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Poleg navedenih tožbenih ugovorov tožnik podaja tudi obširno pravno nadziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi ter odredi, da mora tožena stranka prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.
7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
8. Tožba je utemeljena.
9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 12. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.
10. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v upravnem postopku imel istega tolmača, tolmač pa je pri tem pojasnil, da on ni tolmač za arabski jezik. Hkrati je tolmač na posebno vprašanje sodišča tudi pojasnil, da je bilo tožniku sporočeno, da mu je gibanje omejeno takoj po razgovoru oziroma po sprejemu prošnje. Nadalje je tožnik na zaslišanju povedal, da ko je odšel iz Pakistana, ni imel pri sebi nobenega dokumenta. Do Slovenije je potoval tako, da so najprej prišli v Turčijo, od Turčije naprej pa ne ve. Od Turčije naprej je potoval tako, da so hodili peš po gozdu šest dni. Spominja se, da so bili na Madžarskem, vsaj en tihotapec je tako rekel. Tam je srečal skupino, s katero je nadaljeval pot naprej. Kombi, ki ga je potem peljal, je bil v gozdu, kjer je bila cesta. Če so karkoli spraševali, so jih pretepli. Na vprašanje, kako je potoval brez dokumentov preko mej drugih držav, je odgovoril, da peš, hodili so ponoči, niso vedeli kje so, hodil je v skupini. Namenjen je bil v Italijo in je zato tudi plačal. Na vprašanje, ali se razen Madžarske spomni še kakšne druge države, skozi katero je potoval, je rekel, da se spomni samo Madžarske in tudi ni siguren, če je bila res Madžarska, tako so mu drugi rekli. Na poti ni nikjer prosil za azil. Na vprašanje, ali je imel kakršnekoli stike s kakšnimi državnimi organi, na primer s policisti, je odgovoril, da so ga enkrat ujeli Bolgari. Zaprli so ga v en prostor, vzeli so mu 200 dolarjev, nasilno so mu odvzeli prstni odtis, dobil je električni šok in tudi hrane mu niso dali. To je bilo zato, ker ni hotel dati prstnega odtisa. Po osmih dneh so mu dali belo kartico in potem je imel odprto gibanje. Prostovoljno je zapustil Bolgarijo, tako se je odločil. Ko je kombi v Sloveniji ustavil, so rekli, da je to Italija in da je kombi pokvarjen. Najprej so čakali 20 minut ali pol ure v vozilu, potem so ga zapustili. Preden so prišli v stik s policisti, so preplezali mrežo in v nekem gozdu čakali. Ob cesti ni čakal zato, ker so vsi fantje odšli v gozd, sam pa je imel težave z nogo, zato je fantom sledil. Ta gozd je oddaljen deset metrov od ceste. V Centru za tujce ima težave zato, ker je dal prošnjo za azil in ne ve, zakaj je v Centru za tujce, saj ni naredil nobene napake. V Bolgariji je bil sedem do osem dni, pri tem ni imel tolmača ali pravnega zastopnika. Bil je le prevajalec za farsi jezik, ki ga ni razumel. V Bolgariji mu niso rekli, da se bodo prstni odtisi upoštevali kot prošnja za azil, ampak so mu jih nasilno odvzeli. V Bolgariji mu niso rekli, da ne sme zapustiti države. Če bi v Sloveniji dobil mednarodno zaščito, bi tu ostal in tudi v času odločanja o prošnji bi ostal. 11. Sodišče najprej ugotavlja da je tožena stranka v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa navedla, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve dne 26. 11. 2016 od 13.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Iz zapisnika o seznanitvi tožnika s pridržanjem je razvidno, da se je ustna obravnava začela ob 12.00 uri in zaključila ob 12.10 uri in da na koncu zapisnika izrecno piše, da je začetek pridržanja dne 26. 11. 2016 ob 12.10 uri. V nasprotju s tem pa je v izreku izpodbijanega sklepa navedeno, da se tožnik pridrži od 13.30 ure dalje (namesto od 12.10 ure), na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Iz navedenega razloga se sklepa v tem delu ne da preizkusiti, ker so navedbe v izreku sklepa v nasprotju s podatki spisa, tožena stranka pa ni navedla, zakaj je v pismenem odpravku sklepa navedla drugačno uro začetka trajanja pridržanja.
12. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.
13. Tožena stranka je kot enega od glavnih razlogov, zakaj je treba tožniku omejiti gibanje, navedla, da je na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovila, da je tožnik pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji (str. 2 izpodbijanega sklepa). Nadalje na isti strani sklepa navaja, da ga to ni zadržalo, da ne bi te države zapustil na ilegalen način. Nadalje na 4. strani izpodbijanega sklepa navaja, da ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, ob upoštevanju, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil to državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo ponovno pobegnil. 14. V zvezi z navedenim pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka do izdaje izpodbijanega sklepa tožnika ni seznanila s tem, da je ugotovila, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Bolgariji. Torej mu ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v zvezi s tem, preden je izdala izpodbijani sklep, pa čeprav sklep v pretežnem delu temelji prav na tej ugotovitvi. Tožena stranka ga je sicer seznanila, da je lahko razlog za omejitev gibanja tudi, če je za mednarodno zaščito zaprosil v drugi državi članici EU (stran 5 zapisnika o podaji prošnje), vendar pa tedaj z rezultati iz baze EURODAC še ni razpolagala, in ga z njimi še ni mogla seznaniti. Tudi pri seznanitvi tožnika o tem, da se mu odredi ukrep pridržanja, tožnik ni bil seznanjen s tem, da se njegovi prstni odtisi nahajajo v bazi EURODAC, ker naj bi zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, saj je seznanitev s pridržanjem sledila neposredno po zaslišanju, to je na dan 26. 11. 2016. V zapisniku o seznanitvi tožnika s pridržanjem je navedeno, da se mu naznanja ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, to je Hrvaški. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka šele 29. 11. 2016 prejela rezultate o tem, da so bili prstni odtisi vzeti v Bolgariji. Kljub temu, da je bil izpodbijani sklep datiran en dan prej (28. 11. 2016), je bila tožena stranka v času pisanja sklepa že seznanjena z rezultati iskanja v bazi EURODAC, saj se nanje v izpodbijanem sklepu že sklicuje. Vsekakor pa tožnik do konca postopka izdaje sklepa, ki je bil izdan dva dni kasneje, kot je podal prošnjo, ni imel možnosti izjasniti se o tem, da naj bi že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji.
15. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku pa tožniku ta možnost ni bila dana v upravnem postopku, ampak se je lahko šele v upravnem sporu, torej v sami tožbi in na zaslišanju na sodišču opredeljeval do tega, kaj naj bi se dogajalo v Bolgariji. To možnost pa bi moral imeti že v upravnem postopku, pri čemer bi se moral upravni organ, če bi mu to možnost dal, opredeliti do tožnikovih navedb glede dogajanja v Bolgariji.
16. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika soočiti s tem, da iz baze EURODAC izhaja, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in mu dati možnost, da se do tega izjasni.
17. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo, vendar pa želi dodatno še pojasniti, da se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tolmačenja v njemu razumljivem jeziku. Kot je razvidno iz prošnje za mednarodno zaščito, je bil ob podaji prošnje prisoten tolmač Hotak Azatullah, za katerega na koncu zapisnika izrecno piše, da je tolmač za paštu jezik. V zapisniku je tudi zapisano, da se tožniku prebere zapisnik v paštu jeziku in da na zapisnik ni imel pripomb. Tudi na koncu zapisnika o seznanitvi tožnika s pridržanjem je napisano, da je bil prisoten tolmač za paštu jezik, le pri seznamu prisotnih je navedeno, da je Hotak Azatullah tolmač za arabski jezik, iz česar je mogoče sklepati, da gre za pomoto pri pisanju.
18. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja, ker je prenehanje izvajanja ukrepa vsebovano že v izreku te sodbe o odpravi izpodbijanega sklepa. Sodba je namreč postala takoj pravnomočna, ker zoper njo ni pritožbe. Če torej sklep o pridržanju ne velja več, ker je odpravljen, tudi ni več pravne podlage, da bi se lahko pridržanje še naprej izvajalo.