Jedro

Pravica do plače je sicer pravica, ki izvira iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je pogoj za uveljavljanje te pravice ugotovitev, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem obstajalo (bodisi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi bodisi na podlagi domneve, da so bili podani elementi delovnega razmerja). Ker v konkretnem primeru tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ampak je vtoževal le plačilo za opravljeno delo, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in odločilo, da bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Slovenski Bistrici.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj so obstajali vsi pogoji za priznanje delovnega razmerja, kljub temu, da tožnik pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Iz tega razloga je v tem individualnem delovnem sporu pred prvostopenjskim sodiščem utemeljeno vtoževal izplačilo plače za obdobje od marca 2004 (pravilno marca 2006) do 25. 4. 2006, ko je kot zidar opravljal delo na gradbišču, na katerega ga je napotil toženec. Delo je opravljal po navodilih toženca, na delo k tožencu pa je bil napoten s strani Zavoda za zaposlovanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča je poleg tega vsaj preuranjena, saj sodišče ni zaslišalo niti tožnika niti predlaganih prič.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je v tem sporu izreklo za stvarno nepristojno na podlagi ugotovitve, da med strankama nikoli ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato ker jo tožnik ni podpisal. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval plačilo za delo, medtem ko se njegov zahtevek ne nanaša na sklenitev (oziroma obstoj) delovnega razmerja in s tem povezanimi pravicami iz dela in po delu.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. Tako je v točki b člena 5/I ZDSS-1 določeno, da je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki. Med te pravice iz delovnega razmerja nedvomno sodi tudi pravica delavca do izplačila pripadajoče plače za opravljeno delo (42. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pravica do plače je torej pravica, ki izvira iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je pogoj za uveljavljanje te pravice ugotovitev, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem obstajalo (bodisi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, bodisi na podlagi domneve, da so obstajali elementi delovnega razmerja (15. člen ZDR, 16. člen ZDR). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik v tožbenem zahtevku vtoževal ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko vtožuje plačilo za opravljeno delo. Ker tožnik tega v okviru tožbenega zahtevka ni uveljavljal, pisna pogodba o zaposlitvi med njim in toženo stranko pa tudi ni bila sklenjena (kar jasno izhaja iz spisovnih podatkov), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da za odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik uveljavljal v tožbi, delovno sodišče ni stvarno pristojno. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bi štelo, da je stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku, njegov zahtevek zavrniti kot neutemeljen, saj je, kot je bilo že ugotovljeno, pravica delavca do plače pravica, ki izvira iz delovnega razmerja, tožnik pa obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki v okviru tožbenega zahtevka ni uveljavljal. Glede na določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki daje delavcu pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem, tožnik obstoja delovnega razmerja ne bi mogel uspešno uveljavljati niti v okviru odločanja o tem vprašanju kot o predhodnem vprašanju (13. čl. ZPP). Tožnik je namreč tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 26. 4. 2007, v obrazložitvi tožbe pa zatrjuje obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje od 27. 3. 2006 do 25. 4. 2006. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.