Jedro

Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji, to je zatiranje, vezano na narodnost in potres.

Novi dokazi (videoposnetki) oziroma novo dejstvo (domnevne posredne grožnje župana tožniku preko tožnikovega brata), ki jih je v postopku predložil tožnik pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji zahtevka je povedal, da je pri prvi prošnji za mednarodno zaščito podal izjavo zaradi zatiranja, vezano na njegovo narodnost, in zaradi potresa, ki je bil približno leta 2023. Pri obnovah hiš zaradi potresa je župan mesta Chichaoua dal prednost Arabcem. Njegova družina ni imela nobene koristi. Ko je šla k županu, da bi dobila pomoč, jim je grozil. Poslal je varnostnike nad njegovo družino. Pretepli so sestro, ker starša nista govorila arabsko. O tem dogodku ima videoposnetek, to je objavil v lokalnem časopisu. Ko je župan izvedel, da je to objavil, je grozil tako družini kot njemu. To je bilo 8. 5. 2025, ko je bil tožnik v Sloveniji. Preko brata je izvedel, da če se kdaj vrne v Maroko, ga bo župan spravil v zapor. O tem dogodku ni govoril prej, ker se je to dogajalo kasneje. Sedaj je ogrožen s strani župana in se boji vrniti v Maroko.

3.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik 2. 12. 2024 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena in je postala pravnomočna in izvršljiva 21. 7. 2025.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prve alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), kjer je določeno, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Tožena stranka je najprej ugotovila, da tožnik vlaga svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji - zatiranje, vezano na narodnost in potres. Torej se je ob podaji zahtevka skliceval na razlog, ki ga je navedel že v prvi prošnji za mednarodno zaščito. V zvezi s tem razlogom je navedel, da mu je župan, ki je dal pri obnovi hiš prednost Arabcem, grozil 8. 5. 2025 preko brata, zaradi videoposnetka, ki ga je tožnik objavil v lokalnem časopisu. V konkretnem primeru gre za okoliščine, ki naj bi nastale po izdaji predhodne odločitve, čeprav gre v osnovi za razlog, ki ga je tožena stranka v predhodnem postopku že obravnavala. Tožena stranka šteje, da gre v konkretnem primeru za navajanje novih dejstev, vendar je v skladu z zakonskimi določbami potrebno, da ta dejstva bistveno povečujejo verjetnost za pridobitev mednarodne zaščite. Tožena stranka ima pomisleke glede verodostojnosti navedb tožnika. Zatrjuje namreč, da je sam objavil posnetek napada na njegovo družino v lokalnem časopisu, vendar pa tega ni ponudil na vpogled, ne posnetka in ne objave v lokalnem časopisu. Prav tako navaja, da župan daje prednost Arabcem pri popotresni obnovi hiš, za razliko od tega pa je na osebnem razgovoru v postopku z njegovo prvo prošnjo navajal, da v njegovem kraju prebivajo Amazighi in zato pomoč teh krajev sploh ni dosegla. Vendar pa, četudi se sprejme, da so njegove izjave verodostojne, ni mogoče ugotoviti, da gre za razloge, ki močno povečujejo verjetnost, da bi mu bila priznana mednarodna zaščita. Tožnik zatrjuje, da mu je župan preko sorodnikov grozil, da ga bo spravil v zapor, vendar pa je v postopku z njegovo prvo prošnjo povedal, da je v svojem rojstnem kraju živel le do 14. leta, nato je dve leti živel v Agadirju, nato pa vse do odhoda iz izvorne države v Casablanci, domov pa se je vračal enkrat letno. Torej je več kot 10 let živel v Casablanci, zaradi česar je ta kraj potrebno šteti kot njegov izvorni kraj. Da pa bi ga župan majhnega rojstnega kraja zaradi omenjene objave iskal v tako velikem mestu, kot Casablanca, pa po oceni tožene stranke ni verjetno. Torej je tožnik sicer navedel nova dejstva, vendar pa ta ne povečujejo bistvene verjetnosti, da bi mu bila priznana mednarodna zaščita.

6.Tožnik v tožbi navaja, da se maroški državljani revnejših skupin soočajo z oblikami neposredne ali posredne diskriminacije tudi na področju dostopa do mnogih upravičenj. V svojem življenju se je tožnik počutil vedno diskriminiranega. To pomeni, da je bil kot Berber izpostavljen in omejen v svojih pravicah. Njegova družina je izpostavljena določenemu šikaniranju. Tudi sami njegovi svojci so zaradi njega v nevarnosti. Za tožnika njegova izvorna država ni več varna. Če se vrne, bo tožnika čakal kazenski postopek. Ne strinja se s tem, da mu novo dejstvo bistveno ne povečuje verjetnosti pravice do mednarodne zaščite. Tudi če tožnikova država velja za varno državo, mora organ v vsakem primeru preveriti individualne okoliščine prosilca. Tožnik trdi, da bi bil preganjan zaradi pripadnosti svoje narodnosti, da bi bili proti njemu uvedeni diskriminatorni pravni ukrepi, torej da bi posledice preganjanja vodile k sodnim postopkom, ki bi bili politično motivirani. Po tem, kako so ravnali z njegovo sestro, ki ni bila deležna nobene primerne zaščite, je tožnik sploh ne bo deležen. Tožnik bo v dokazno presojo predložil še tri videoposnetke v fizični napravi v elektronski obliki. Prvi posnetek se nanaša na fizično nasilje nad njegovo sestro, kar je posnetek, katerega je tožnik objavil na spletnem časopisu. V drugem videu pa je udeležen njegov sin, ki je bil tudi žrtev nasilja s strani varnostnih organov kot mladoletnik. V tretjem pa so prikazane bivalne razmere, tudi iz maja 2025. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navajala novih razlogov ali novih dejstev ali priložila kakšnih dokazov, ki bi omogočili dovolitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Omenila je sicer, da gre za zatiranje, vezano na berbersko narodnost, in potres iz septembra leta 2023 ter da mu je župan preko brata zaradi videoposnetka, ki naj bi ga tožnik objavil v lokalnem časopisu dne 8. 5. 2025, grozil. Glede na to, da je bil postopek mednarodne zaščite pravnomočen šele 21. 7. 2025, bi navedeno novo dejstvo z dne 8. 5. 2025 lahko tožnik navedel že prej. Tudi v pritožbi zoper prvotno odločbo ni tožnik kakorkoli izpostavil omenjenih videoposnetkov ali spremenjenih okoliščin v zvezi z njimi. Zato ni mogoče ugotoviti, da bi šlo pri zatrjevanih videoposnetkih za novo dejstvo, saj tožnik ni izkazal, da jih prej ni navedel brez svoje krivde. Videoposnetek pretepa sestre in mladoletnega sina ter bivalnih razmer pa niso dokazila, ki bi izkazovala nova dejstva, ki bi kakorkoli opravičevala uvedbo ponovnega postopka. Poleg tega je tožnik v tožbi navedel, da se je udeleževal določenih aktivističnih dejanj, katerih pa toženi stranki prej nikoli ni omenjal. Zaradi tega gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik prihaja iz najrevnejše regije, vendar je bil zaposlen in živel v Casablanci od svojega 14. leta starosti. Tožena stranka se ne strinja, da Maroko ni pravna država, saj je maroška vlada sprejela svojo ustavo leta 2011, kjer zagovarja enotno družbo, v kateri vsi polno uživajo človekove pravice in politično ter socialno vključenost. Trditve o diskriminatornih pravnih ukrepih, to naj bi bil sodni postopek, ki ne bi bil pravičen in bi bil politično motiviran, so po mnenju tožene stranke domneve brez dejanskih dokazov. Tožnik se ni soočal z neposredno ali posredno diskriminacijo Berberov, saj Maroko zagotavlja odškodnine za žrtve potresa, ki so določene z zakonodajno ureditvijo. Tožnik v svoji državi takrat sploh ni bil in se vanjo ni niti nikoli vrnil. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 10. 10. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listino upravnega in sodnega spisa, zaslišalo tožnika ter vpogledalo v tri videoposnetke, ki jih je tožnik predložil s pripravljalno vlogo pred glavno obravnavo.

9.Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal že pri podaji zahtevka za ponovni postopek. Nadalje je navedel, da je v stiku s svojo družino in da so mu omenili, da bo njegovo življenje ogroženo v primeru vrnitve. Grozili so z zaporom in tudi s smrtjo. Grozil je župan občine, v kateri je rojen. V svojem kraju je živel 2 do 3 mesece pred odhodom. Grožnje je prejemal ob koncu maja 2025 in sicer mu je brat sporočil, da so napadli njegovo sestro. Neposredno groženj ni prejel, vendar je bil diskriminiran s strani Arabcev in prav tako s strani župana. V njegovem domačem kraju predstavljajo večinski narod Amazighi. Vsi razen njegove družine so prejeli odškodnino po potresu. Ko je družina zahtevala enako obravnavo s strani župana, je prošnjo zavrnil. Ta incident je šel v javnost in posledično se je župan spravil na njegovo družino. V času, ko je njegova družina skušala priti do pomoči, je bil v Sloveniji. Tožnik meni, da bi ga župan preganjal, ker je objavil videoposnetke na A. vključno z videom, iz katerega izhaja napad na njegovo sestro. Njegova družina je prijavila incident na sodišče, vendar je bila zavrnjena.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

12.Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji, to je zatiranje, vezano na narodnost in potres. Novo dejstvo pa je v tožnikovi navedbi, da mu je župan, ki je dal pri obnovi hiš prednost Arabcem, grozil 8. 5. 2025 preko brata, zaradi videoposnetka, ki ga je tožnik objavil v lokalnem časopisu. Tožena stranka je pravilno ocenila, da gre v konkretnem primeru za okoliščine, ki naj bi nastale po izdaji predhodne odločitve, čeprav gre v osnovi za razlog, ki ga je tožena stranka v predhodnem postopku že obravnavala. Pravilno je bilo ugotovljeno, da četudi se sprejme, da so tožnikove izjave verodostojne, ni mogoče ugotoviti, da gre za razloge, ki močno povečujejo verjetnost, da bi mu bila priznana mednarodna zaščita, saj tožnik zatrjuje, da mu je župan preko sorodnikov grozil, da ga bo spravil v zapor, vendar pa je v postopku z njegovo prvo prošnjo povedal, da je v svojem rojstnem kraju živel le do 14. leta, nato je dve leti živel v Agadirju, nato pa vse do odhoda iz izvorne države v Casablanci, domov pa se je vračal enkrat letno in glede na to, da je več kot 10 let živel v Casablanci, zaradi česar je ta kraj potrebno šteti kot njegov izvorni kraj, ni verjetno, da bi ga župan majhnega rojstnega kraja zaradi omenjene objave iskal v tako velikem mestu, kot je Casablanca.

13.Tožnik v tožbi navaja, da so se posledice potresa sanirale diskriminatorno in da so bili prebivalci arabske narodnosti deležni večjih ugodnosti, vendar pri tem ne gre za navajanje novih dejstev, saj je o tem tožnik govoril že v prvotnem postopku in je bilo torej o teh navedbah že pravnomočno odločeno.

14.Nadalje tožnik v tožbi navaja, da so mu varnostni organi grozili preko brata in da če se vrne, ga bo čakal kazenski postopek, vendar pa te navedbe, torej posredne grožnje tožniku s strani župana preko njegovega brata tudi po presoji sodišča pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru v prvotnem postopku, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, povedal, da je v svojem rojstnem kraju živel le do 14. leta, nato je dve leti živel v Agadirju, nato pa vse do odhoda iz izvorne države v Casablanci, kar pomeni - kot je pravilno povzela tožena stranka v izpodbijanem sklepu - da je tam živel več kot 10 let, domov pa se je vračal enkrat letno in ni verjetno, da bi ga župan majhnega rojstnega kraja preganjal in iskal v tako velikem mestu glede na to, da že tako dolgo časa ne živi v njem. Tožnik je sicer na glavni obravnavi rekel, da je v svojem rojstnem kraju bival 2 do 3 mesece pred svojim odhodom, vendar pa na osebnem razgovoru, ko se je odločalo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, tega ni omenjal. Tedaj je trdil, da je v Casablanci živel do svojega odhoda iz države in je le enkrat letno hodil domov k staršem (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Poleg tega za trditve o tem, da bi bili proti njemu uvedeni diskriminatorni pravni ukrepi ter bi posledice preganjanja vodile k sodnim postopkom, ki bi bili politično motivirani, ni predložil nobenih dokazov in gre po mnenju sodišča zgolj za domneve.

15.Tudi iz predloženih videoposnetkov ne izhajajo zatrjevane grožnje tožniku. Po tožnikovem pojasnilu na glavni obravnavi en posnetek prikazuje naselje, eden naj bi prikazoval napad na sestro, eden pa nasilno ravnanje maroških organov zoper njegovo družino. Pri tem pa iz posnetka, ki naj bi prikazoval napad na sestro, izhaja, kot da naj bi poskušale uradne osebe zgolj umiriti osebo ženskega spola. Vendar pa ne glede na vse navedeno po presoji sodišča novi dokazi (videoposnetki) oziroma novo dejstvo (domnevne posredne grožnje župana tožniku preko tožnikovega brata) pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

16.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.