Jedro

Peti odstavek 115. člena ZVCP-1 kot prekršek določa ravnanje, ki je v nasprotju z ustrezno odredbo o omejitvi prometa, zato lahko v skladu z načelom zakonitosti nastopa v paru le z dopolnilno normo tistega podzakonskega akta, ki ga zaradi ciljev iz prvega odstavka 115. člena ZVCP-1 izda določeni minister po predpisanem postopku.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se postopek zoper E.S., zaradi prekrška po četrtem v zvezi s petim odstavkom 115. člena ZVCP-1, ustavi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. E.S. je bil z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Policijske postaje G. (prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve prekrška po petem v zvezi s četrtim odstavkom 115. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 50.000 SIT. Zahtevo storilca za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Grosupljem s sodbo z dne 12.9.2007 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec F.M. Navaja, da je bila s sodbo sodišča prve stopnje kršena določba petega v zvezi s četrtim odstavkom 115. člena ZVCP-1, saj določba 115. člena ZVCP-1 ne vsebuje 4. točke petega odstavka, ki naj bi jo storilec glede na pravno opredelitev njegovega ravnanja prekršil. Poleg tega je v izpodbijani sodbi zapisano, da se je prekrškovni organ oprl na Pravilnik o omejitvi uporabe državnih cest za promet tovornih vozil, katerih največja masa presega 7,5 ton (Ur.l. RS, št. 102/2006 – v nadaljevanju Pravilnik o omejitvi uporabe državnih cest). Ta pravilnik je izdal minister za promet na podlagi petega odstavka 46. člena Zakona o javnih cestah (ZJC), ki ga pooblašča, da lahko na posameznih državnih cestah določi prepovedi ali omejitve prometa tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton, razen za prevoze teh vozil v lokalnem prometu. V Pravilniku o omejitvi uporabe državnih cest je naveden tudi odsek ceste I. – G., na katerem je bil storilcu izdan plačilni nalog, vendar pa po stališču vrhovnega državnega tožilca kršitev tega pravilnika ne more pomeniti prekrška po četrtem v zvezi s petim odstavkom 115. člena ZVCP-1, saj kršitev izvršilnega predpisa, izdanega po pooblastilu ZJC, ne more predstavljati prekrška po drugem zakonu, to je ZVCP-1. Storilec je zato v obravnavanem primeru lahko storil le prekršek po četrtem odstavku 69. člena ZVCP-1 v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZVCP-1, ki sankcionira vožnjo vozila, ki presega največjo dovoljeno maso, omejeno s prometnim znakom. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da je sodišče kršilo drugi odstavek 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Storilec je v zahtevi za sodno varstvo (sicer nekonkretizirano) uveljavljal, da je bil na vožnji „upravičeno“, očitno torej na vožnji v lokalnem prometu po drugem odstavku 112. člena ZVCP-1, zato bi sodišče po navedbi zahteve za varstvo zakonitosti moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem storilca in policista B.G. ter izvedbo drugih dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška.

B.

4. Vsebina plačilnega naloga je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju ipd. mora plačilni nalog po tej določbi vsebovati: kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe (in število kazenskih točk), številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva. Vrhovni državni tožilec v zvezi s pravno opredelitvijo prekrška v obravnavanem plačilnem nalogu pravilno opozarja, da 4. točka petega odstavka 115. člena ZVCP-1 ne obstaja, vendar pa gre pri tem za posledico nenatančnosti policista, ki je prekršeno določbo ZVCP-1 deloma vpisal v napačno od šestih za to predvidenih rubrik na obrazcu plačilnega naloga. Opisana pomota zgolj iz tega razloga v konkretni zadevi ni takšna, da bi bil „izrek“ plačilnega naloga nerazumljiv (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), kar izhaja tudi iz dejstva, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo med drugim izrecno zapisal, da „mu je policist izrekel globo zaradi kršitve četrtega odstavka 115. člena ZVCP-1 in storitve prekrška po petem odstavku istega člena“, torej glede vsebine očitka v postopku ni bilo nejasnosti.

5. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZVCP-1 (veljavni v času storitve obravnavanega prekrška) je v Republiki Sloveniji dopustno omejiti oziroma prepovedati promet udeležencev cestnega prometa ali vozil zaradi zagotavljanja varnosti ali nemotenega poteka cestnega prometa, vzdrževanja javnega reda ali varovanja okolja. Zakonodajalec je določitev omejitev prometa zaradi doseganja teh ciljev prepustil podzakonskim aktom, pri čemer je v drugem, tretjem in četrtem odstavku 115. člena ZVCP-1 ob sicer enaki obliki upravnopravnega akta (odredba) različno predpisal kateri minister in po kakšnem postopku posamezno odredbo izda. Omejitve zaradi zagotovitve varnosti prometa ali zaradi vzdrževanja javnega reda z odredbo določi minister, pristojen za notranje zadeve (drugi odstavek), omejitve prometa na območjih, ki so zaradi varstva okolja varovana s posebnimi predpisi, določi z odredbo minister, pristojen za promet, na predlog ministra, pristojnega za okolje in prostor (tretji odstavek), omejitve zaradi zagotovitve nemotenega poteka cestnega prometa pa določi minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve (četrti odstavek).

6. V petem odstavku 115. člena ZVCP-1 je kot prekršek določeno ravnanje voznika motornega vozila, ki je v nasprotju z odredbo iz drugega, tretjega ali četrtega odstavka tega člena. V zvezi s tem vrhovni državni tožilec iz izpodbijane odločbe pravilno povzema, da se prekrškovni organ in sodišče prve stopnje (ob očitku kršitve petega v zvezi s četrtim odstavkom 115. člena ZP-1) v tej zadevi nista oprla na odredbo iz četrtega odstavka 115. člena ZVCP-1, to je Odredbo omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS, št. 63/2006 – Odredba), ki jo je izdal minister za promet, v soglasju z ministrom za notranje zadeve, temveč na določbe Pravilnika o omejitvi uporabe državnih cest, ki ga je samostojno sprejel minister za promet na podlagi petega odstavka 46. člena ZJC. V Pravilniku je promet med drugim omejen tudi na odseku ceste I. – G. (2. člen), na katerem je bil storilcu izdan plačilni nalog, ni pa takšna omejitev določena v Odredbi.

7. Peti odstavek 115. člena ZVCP-1 je z vidika določnosti sklicevanja na drug predpis jasen in kot prekršek določa le ravnanje, ki je v nasprotju z ustrezno odredbo. Glede na takšno besedilo lahko ta blanketna kaznovalna norma v skladu z načelom zakonitosti (2. člen ZP-1, 28. člen Ustave) nastopa v paru le z dopolnilno normo tistega podzakonskega akta, ki ga zaradi ciljev iz prvega odstavka 115. člena ZVCP-1 izda določeni minister po predpisanem postopku, to je samostojno (drugi odstavek 115. člena ZVCP-1) oziroma ob predpisani stopnji sodelovanja drugega ministra (tretji in četrti odstavek 115. člena ZVCP-1). Zahteva v zvezi s tem pravilno opozarja, da je bil Pravilnik o omejitvi uporabe državnih cest izdan za izvrševanje petega odstavka 46. člena ZJC in ne četrtega odstavka 115. člena ZVCP-1. Čeprav sta cilja določb obeh zakonov deloma podobna, so vsebinski (in časovni) okviri veljavnosti Pravilnika vezani na ZJC, ki poleg tega za izdajo izvršilnega predpisa ne zahteva soglasja ministra za notranje zadeve (o tem tudi 74. člen Zakona o državni upravi).

8. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba petega v zvezi s četrtim odstavkom 115. člena ZVCP-1, na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zato ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper E.S. ustavilo in v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ostalih uveljavljanih kršitev ni posebej presojalo, v zvezi s trditvijo zahteve, da je E.S. lahko storil prekršek po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZVCP-1 (preseganje največje dovoljene mase vozila ali s prometnim znakom omejene skupne mase), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta očitek bistveno drugačen od tistega, ki je bil predmet tega postopka.