Jedro

V postopkih zavarovanja z izdajo začasne odredbe je v tovrstnih družinskih zadevah glede strokovnih vprašanj vsaj na začetku postopka, ko se še ne razpolaga z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, sodišča pri svoji odločitvi praviloma opirajo na poročila, ocene in mnenja CSD, ki se jim zaradi njihove strokovnosti in praktične usposobljenosti CSD-jev pripisuje visoka dokazna vrednost, podobna tisti, ki jo ima sicer izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Vendar je temu tako, kot je to pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, samo toliko časa, dokler v postopku svojega strokovnega mnenja ne izdela sodni izvedenec. Ko svoje mnenje izdela sodni izvedenec, pa mnenje CSD nima več takšne teže kot ga je imelo pred tem in predstavlja le enega izmed ostalih listinskih dokazov, ki je enako kot vsi ostali podvrženo dokazni oceni sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Upnica in dolžnik trpita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka ugovoru dolžnika z dne 22. 4. 2020 ugodilo in sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Z 5/2020 z dne 8. 4. 2020 razveljavilo, pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da vsak udeleženec sam nosi stroške tega postopka.

2. Zoper ta sklep se je pritožila upnica izrecno le iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav iz same vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, stroške tega postopka pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in izpostavi, da se v večjem delu svoje obrazložitve sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca R. T. in pri tem poudari, da je sama tekom ugovornega postopka podala pripombe na mnenje izvedenca, vendar je izvedenec pri neposredni dopolnitvi mnenja na naroku samem vztrajal pri pravilnosti podaje svojega mnenja, čeprav upnica meni, da je nedopustno, da se izvedenec v svojem mnenju sklicuje in povzema mnenje iz drugega sodnega spora. Izvedencu se ta očitek ni zdel sporen, čeprav ima ugovor s procesnega vidika po mnenju upnice pomembno težo. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj je izvedensko mnenje lahko samo tisto, ki ga odredi sodišče, le-to pa izvedencu ni odredilo, da mora uporabiti mnenje dr. T. Po njenem mnenju odločitev sodišča temelji na mnenju izvedenca, glede katerega sodišče šteje, da je objektivno pravilno, medtem ko ostalim dokazom ne daje pomembne teže. Ali je mnenje objektivno pravilno, pa bo pokazal čas, ki pa je lahko za otroka usoden glede zdravega razvoja. Upnica ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje (pa tudi izvedenca) da so ugotovitve vzgojiteljice oz. učiteljice ugotovitve strokovno neusposobljene osebe, saj preživi otrok v šoli dnevno po več ur in ga ima učitelj možnost spremljati pri različnih aktivnostih, v različnih situacijah, opaža njegovo obnašanje, opazi njegovo stisko, svoja opažanja otrok pa morajo učitelji opisati tudi v osebne listine, zato ugotovitve učitelja po mnenju upnice ne morejo biti nepomembne. Morda so bolj pomembne kot kratko srečanje z izvedencem. Če učiteljica ne bi opozorila na opaženo stisko L., bi pomenilo, da slabo opravlja svoje delo. Upnica izpostavlja zapis učiteljice, da se je L. upirala stiku z očetom. V ugovornem postopku pa ni bilo pravega odgovora na ugotovitve o predhodnih bolečinah v trebuščku (ko mati sploh ni bila prisotna v šoli), oklepanju učiteljice pred očetom, prošnji, da naj jo odpelje učiteljica k sebi domov... To so po mnenju upnice reakcije deklice, ki so spontane in ki ne morejo biti pod vplivom matere, čeprav se ves čas, tudi skozi mnenje izvedenca pojavlja očitek pretirane skrbi matere za deklico. Upnica meni, da laična javnost ni tako nepomembna za oceno dekličinega stanja, pri čemer imajo ugotovitve učiteljice podporo tudi v zapažanjih trenerja. Upnica ob tem izpostavlja pomembnost športa za razvoj otroka ne samo v telesnem, temveč tudi duševnem razvoju in poudarja tudi pomembno vlogo trenerja pri otrocih, zaradi česar lahko po njeni oceni le-ti opazijo obnašanja, ki jih niti starš ne opazi. V nadaljevanju pritožbe upnica izpostavlja še mnenje osebne psihologinje, ki deklico spremlja že precej časa in dobro pozna njeno obnašanje, njene reakcije, njene težnje, želje, stiske in njen psihološki izvid z dne 17. 12. 2020, za katerega je izvedenec izjavil na zaslišanju, da je nestrokovno. Upnica na podlagi tega sklepa, da je za izvedenca nepomembno katero koli mnenje oz. zapažanje skozi daljše obdobje (tudi v obdobju izvajanja stikov) kakor tudi po času izvajanja stikov. Sodišču prve stopnje pa očita, da je sledilo le izvedencu, ki je podal mnenje, da je deklica podzavestno kazala težnjo po stiku z očetom. Mnenja je, da bi se od izvedenca pričakovalo, da bi želel zapažanja strokovnjakov na svojem področju dodatno preveriti, zato še meni, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče, tudi psihologinjo ZD N., izvedbo tega dokaza pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, čeprav gre po njeni oceni za pomemben dokaz, ki bi lahko služil tudi izvedencu pri prodaji objektivnega mnenja. Po drugi strani pa izvedencu očita, da se je skliceval na mnenje dr. T., pa čeprav samo glede anamnestičnih podatkov, kar po njenem pomeni, da sloni njegovo mnenje na mnenju, ki ni bilo pridobljeno v tem postopku, kar je za upnico s procesnega vidika sporno in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji je po njenem mnenju sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave, da torej dokaže svoje trditve. V nadaljevanju pritožbe upnica izpostavlja še uporabo Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencija), po kateri ni izpostavljena pravica do stika staršev z otrokom, temveč otroka do staršev. Če slednji stike odklanja, če se pri njih počuti nelagodno, če ga spravljajo stiki v stisko, ki jo otrok kaže navzven, potem po njenem mnenju ni mogoče trditi, da se uresničuje otrokova pravica do stikov, temveč takšni stiki pomenijo kršitev določil Konvencije. Ob tem upnica sodišču prve stopnje še očita, da tudi ugotovitvam CSD sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže. CSD, ki je upnico podpiral tudi pri vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, pa ni ni samo zaznal stiske deklice, ampak tudi njeno ogroženost, o čemer je na naroku govorila tudi N. V. Upnica opozarja, da ima v postopkih izdaje začasne odredbe mnenje CSD pomembno težo, saj nadomešča izvedensko mnenje oz. ima enako težo kot mnenje izvedenca. Začasna odredba je samo začasna rešitev, kateri sledi obravnava predloga za spremembo stikov, sodišče prve stopnje pa je v drugem postopku III N 250/2020 izdalo novo začasno odredbo, pri kateri pa sploh ni upoštevano niti mnenje izvedenca glede postopne vzpostavitve stikov. Z novo začasno odredbo bo tako deklica pahnjena v stanje ponovne situacije, ko bo prisiljena slediti normativnim ukrepom, čeprav bi bilo potrebno otroku prisluhniti. Nekateri otroci namreč zelo hitro dozorijo, ker so v to prisiljeni, ali je njihov razvoj hitrejši, drugi pa se razvijajo počasneje oz. v normalnem ritmu. Prav zato so nekatere izjave otrok lahko tiste, ki jim je verjeti. V zvezi z mnenjem izvedenca, da deklica podzavestno pogreša očeta, upnica še meni, da bi sodišče, če bi zaslišalo tudi razredničarko, lahko to preverilo oziroma dobilo odgovor, zakaj so reakcije deklice takšne, kot so: ali so spontane, ali vsiljene. Upnica na tem mestu izpostavlja tudi ugotovitve psihologinje ZD N., da je deklica v času, ko se stiki ne izvajajo, bolj sproščena. Ali gre za napačno oceno psihologinje, bi bilo po mnenju upnice mogoče ugotoviti z njenim neposrednim zaslišanjem, ni pa korektno od izvedenca, da to mnenje opredli kot nestrokovno, kot zmotno, psihologinja pa tudi ni imela niti možnosti, da bi na to mnenje odgovorila oz. se branila, pa bi bilo po mnenju upnice koristno, da bi to storila zaradi interesa ml. L., ki jo obravnava skoraj leto dni. Zaradi navedenega upnica očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Reakcije deklice pred stiki, bolečine v trebuščku, pa četudi namišljene, odkrito odklanjanje stikov, so takšne, ki bi jim po prepričanju upnice sodišče moralo prisluhniti in jim dati pomembnejšo težo. Zato pa bi poleg pridobitve izvedenskega mnenja sodišče moralo zaslišati tudi predlagane priče, ki imajo strokovne izkušnje vsak na svojem področju. Tudi učitelji se izobražujejo s področja psihologije otroka. Zaradi tega sicer res niso psihologi in se njihovo znanje ne more primerjati z njimi, vendar ima po oceni upnice teoretična podlaga z neposrednimi izkušnjami pomembno težo, ki jo velja upoštevati, ali vsaj preveriti s področja teorije. Tudi zato upnica očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno oceno izvedenih dokazov in predlaga, da se odločitev razveljavi in da se dokazni postopek dopolni.

3. Dolžnik je na pritožbo upnice odgovoril. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba upnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in v zvezi s 6., 7., 42. in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po določilu 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) izda sodišče za varstvo koristi otroka začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Kdaj je otrok ogrožen, je opredeljeno v 157. členu DZ. Gre za nujen ukrep regulacijske narave, s katerim se začasno uredi sporno razmerje pred meritorno odločbo. Da ne bi začasna odredba prejudicirala končne odločitve, je treba k njeni izdaji pristopiti restriktivno in jo izdati zgolj, ko se ugotovi dejanska ogroženost otrokovih koristi.

7. Ni pritrditi upnici, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče psihologinje T. P., ki obravnava mld. L. v okviru Z. N., kršilo pravico do izjave ter da ji je to pravico kršilo tudi iz razloga, ker se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca, ki se v svojem mnenju sklicuje na mnenje drugega izvedenca iz drugega sodnega postopka, t.j. na mnenje sodne izvedenke dr. T. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče lahko njen dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev pravice do izjave ter načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kadar zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena z razumnimi razlogi. Tega, da zavrnitve njenega dokaznega predloga z zaslišanjem priče psihologinje T. P. ni obrazložilo z razumnimi razlogi, pa upnica sodišču prve stopnje ne očita, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pri izvedbi dokaza z izvedencem pa bi lahko bila upnici pravica do izjave kršena le v primeru, če bi se sodni izvedenec pri svojem delu oprl na drugo mnenje, s katerim upnica sploh ne bi bila seznanjena, nadalje v primeru, ko ji ne bi bila dana možnost izjaviti se o mnenju sodnega izvedenca, angažiranega v tem postopku in v primeru, ko bi se njene pravnorelevantne pripombe na izdelano izvedensko mnenje prezrle in nanje ne bi dobila ustreznega odgovora. Nič od tega pa se ni zgodilo v tem konkretnem primeru. Sodni izvedenec mag. T., ki je v tem postopku izdelal izvedensko mnenje, je odgovoril na vse pripombe upnice in se med drugim opredelil tudi do njenih očitkov o uporabi drugega mnenja pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja. Kot je to v točki 25. obrazložitve izpodbijanega udeležencem tega postopka na podlagi pojasnila sodnega izvedenca pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sodni izvedenec iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. T. uporabil zgolj anamnestične podatke (podatke glede preteklega življenja udeležencev), za katere pa upnica niti v postopku pred sodiščem prvem stopnje niti v tem pritožbenem postopku ne trdi, da ne bi bili pravilni, zato že iz tega razloga njena pravica do izjave zaradi takšne uporabe drugega izvedenskega mnenja ni mogla biti kršena. Tudi sicer pa je bilo mnenje izvedenke dr. T., čeprav izdelano v drugem sodnem postopku, kot dokaz predloženo v tem postopku zavarovanja, izdelano v postopku, ki je pred tem aktualnim postopkom tudi sicer tekel med istima strankama postopka kot ta postopek zavarovanja, kar pomeni, da je bila upnica z njim seznanjena, zato upnici pravica do izjave zaradi takšne tudi sicer zelo omejene uporabe drugega izvedenskega mnenja ni mogla biti kršena, S temi očitki zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

8. S pritožbenimi navedbami, v katerih povzema vsebino posameznih izvedenih dokazov (še zlasti ugotovitve P. G. iz februarja 2020 v prilogi A5, zapiske opažanja otroka J. v prilogi A6, različne zapisnike, poročila in mnenja CSD ..., ter izvide psiholoških pregledov mld. L.), v katerih izraža svoje nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da za prepoznavanje pravih vzrokov stiske pri mld. ., ki sta jih sicer zaznala ob stiku z njo, vzgojiteljica oziroma učiteljica in trener mld. L. nista strokovno usposobljena in poudarja pomembnost njunega opažanja glede vedenja in razpoloženja mld. L., s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja še izvid in mnenje osebne psihologinje mld. L. T. P. z dne 17. 12. 2020 in mnenja CSD, pridobljena v tem postopku in izraža svoje nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je sledilo sodnemu izvedencu mag. T., da gre pri ugotovitvah psihologinje zgolj za delno ugotovitev, ker ne zajema tega, kakšni bi bili rezultati, če bi deklico na pregled pripeljal oče ampak zajema zgolj rezultate za primer, ko deklico k psihologinji vodi mama, ter da bi morala psihologinja pritegniti tudi očeta, da bi bila njena ocena bolj objektivna, ter s pritožbenimi navedbami, s katerimi vsem tem izpostavljenim dokazom pripisuje večjo dokazno vrednost, minimizira pa dokazno vrednost dokaza z izvedencem mag. T., upnica izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, vztraja pri svojih trditvah o obstoju stiske in ogrožanja pri mld. L. zaradi njenih (zatrjevano preobsežnih in neustreznih) stikov z očetom, podaja lastno videnje rezultata dokazovanja in lastno, enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more izpodbiti izčrpne, vseobsežne ter (ob pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP) pravno pravilne in ustrezno obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, njeno bistvo pa je v tem, da je sodišče prve stopnje vsem v pritožbi izpostavljenim dokazom, na katere se sklicuje upnica, predvsem pa ugotovitvam oziroma opažanjem razredničarke, trenerja in osebne psihologinje mld. L., pa tudi ocenam in mnenjem CSD ..., lahko sledilo in jih upoštevalo le v delu, ki se nanaša na ugotovitve, zaznavo obstoječe stiske pri mld. L., ne pa tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitve pravih vzrokih nastale stiske oziroma o potrebnosti zmanjševanja obsega stikov mld. L. z njenim očetom zaradi tako zaznane stiske.

9. Vprašanje pravih vzrokov stiske in posledično tudi vprašanje, ali stiki z očetom (v s sklenjeno sodno poravnavo IV P 710/2018 z dne 18. 9. 2019 določenem obsegu in na določen način) ogrožajo mld. L. do take mere, da jih je potrebno omejiti, sta strokovni vprašanji, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritrditi je pritožbi, da se v postopkih zavarovanja z izdajo začasne odredbe v tovrstnih družinskih zadevah glede teh strokovnih vprašanj vsaj na začetku postopka, ko se še ne razpolaga z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, sodišča pri svoji odločitvi praviloma opirajo na poročila, ocene in mnenja CSD, ki se jim zaradi njihove strokovnosti in praktične usposobljenosti CSD-jev pripisuje visoka dokazna vrednost, podobna tisti, ki jo ima sicer izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Vendar je temu tako, kot je to pravilno obrazložilo v točki 24. izpodbijanega sklepa tudi sodišče prve stopnje, samo toliko časa, dokler v postopku svojega strokovnega mnenja ne izdela sodni izvedenec. Ko svoje mnenje izdela sodni izvedenec, pa mnenje CSD nima več takšne teže kot ga je imelo pred tem in predstavlja le enega izmed ostalih listinskih dokazov, ki je enako kot vsi ostali podvrženo dokazni oceni sodišča. V tem konkretnem primeru se je tako sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o začasni odredbi povsem pravilno oprlo na mnenje CSD z dne 26. 3. 2020 o potrebnosti omejitve stikov mld. L. z očetom. Ko pa je v ugovornem postopku zaradi odgovorov na ta strokovna vprašanja pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije mag. R. T., se je pri odločitvi o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi glede teh strokovnih vprašanj povsem pravilno oprlo na njegovo izvedensko mnenje in ne več na mnenje CSD-ja.

10. Neutemeljen je očitek upnice, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker zaradi ugotovitve vzroka stiske mld. L. in obstoja njenega ogrožanja zaradi izvajanja preobsežnih in neustreznih stikov z očetom ni zaslišalo še njene osebne psihologinje T. P. Čeprav ta priča kot psihologinja res razpolaga z določenim strokovnim znanjem, kot to izpostavlja pritožba, pa bi v tem konkretnem primeru, ko bi bila zaslišana zgolj kot priča in ne kot izvedenka, lahko izpovedovala le o tem, kar je zaznala, opazila v vedenju in razpoloženju mld. L. pred in po omejitvi stikov z očetom z začasno odredbo, t.j. o tem, kar je zapisano že v njenem psihološkem izvidu z dne 17. 12. 2020, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo in dokazno ocenilo, prav tako pa ga je predočilo tudi sodnemu izvedencu, ki se je do njega opredelil. Kot priča pa psihologinja T. P. ne bi mogla in ne bi smela podajati strokovnega mnenja o zgoraj izpostavljenih strokovnih vprašanjih, za ugotovitev katerih je sodišče angažiralo izvedenca, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo predlagan dokaz z njenim zaslišanjem z obrazložitvijo v točki 12. izpodbijanega sklepa, da morebitna dodatna pojasnila psihologinje T. P. ne bi pripomogla k razjasnitvi odločilnih dejstev. Ker dokaz z zaslišanjem priče ni enakovreden dokazu z izvedencem, enako pa velja tudi za psihološki izvid te psihologinje z dne 17. 12. 2020, ki nima narave izvida in mnenja sodnega izvedenca, upnica zgolj z zaslišanjem te priče, ki je bilo pritožbeno predlagano z namenom „branjenja“ lastnega mnenja psihologinje, izraženega v izvidu z dne 17. 12. 2020, tudi ne bi mogla vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. T., kar je sicer cilj, ki ga upnica povsem očitno zasleduje s svojo pritožbo.

11. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki mu je, kot je pravilno obrazložilo v točki 24. izpodbijanega sklepa, lahko sledilo, saj ga je izdelal izvedenec klinične psihologije, ki ima v konkretnem primeru specialno strokovno znanje tako s področja klinične psihologije otrok kot odraslih, njegovo pisno izvedensko mnenje, ki ga je izdelal dne 6. 11. 2020, pa skupaj z njegovo dopolnitvijo na naroku dne 18. 12. 2020 predstavlja zaključeno logično razumljivo celoto, ki poleg na ustrezni strokovni izobrazbi izvedenca temelji tudi na njegovi dolgoletni strokovni praksi pri delu na področju klinične-psihologije od leta 1978, obširno povzelo v točkah od 26. do 30. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodni izvedenec je tako med drugim ugotovil, da pri nobenem od staršev ni ugotoviti kliničnih motenj, ki bi lahko negativno vplivale na izvajanje njune starševske vloge, da pa starša ne zavestno in ne podzavestno še vedno nista predelala preteklih partnerskih zamer, kar se nehote ali hote manifestira v individualnem partnerskem odnosu do mld. L., v posledici česar je mld. L. vidno socialno in predvsem čustveno razdvojena ter posledično prizadeta, da se oba starša trudita biti dobra vzgojitelja, da pa kljub temu pri njiju prihaja do občasnih vzgojno neprimernih ravnanj, s katerimi poskušata pridobiti mld. L. na svojo stran v opisovanju drugega kot slabega starša, ob čemer pa želi mld. L. obema staršema v njunih pričakovanjih ustreči, da je pri pridobivanju otroka na svojo stran bolj uspešna Lucijina mama, ki je vseeno pretirano zaskrbljena za otroka, ko je le ta pri očetu, da je pri mld. L. vseskozi čutiti njeno čustveno preobremenjenost s preteklimi dogodki razpadajoče družinske skupnosti, kar se kaže v občutjih tesnobe, strahu in negotovosti, ki se posledično manifestirajo v njenem psihomotoričnem nemiru in njenem hiperaktivnem vedenju, slednje pa kaže na njeno psihološko pomembno psihično stisko, zaradi česar je obravnavana pri psihologinji, da je glede na to, da njeni starši živijo ločeno vse od njenega tretjega leta starosti in glede na dejstvo, da ima oče zadnje čase zelo omejene oziroma celo prekinjene stike, mld. L. bolj socialno in predvsem čustveno navezana na mamo ter posledično tudi pod njenim vplivom glede odnosa do očeta, da je materina odklonilna sporočila o očetu očitno ponotranjila, kar pa ni vzgojno primerno in lahko zaradi tega resno ogrozi otrokov zdrav razvoj in neugodno vpliva na njeno celostno osebnostno oblikovanje, pa tudi, da mld. L. kaže tudi zavestno in podzavestno željo po konkretnem sodelovanju z očetom.

12. Takšne ugotovitve izvedenca, na katerih temeljijo tudi enakovrstni dejanski zaključki sodišča prve stopnje, upnica ne more uspešno izpodbijati z v pritožbi novo predlaganimi dokazi z zaslišanjem prič razredničarke mld. L. in njenega trenerja. Predlagana dokaza sta za ugotavljanje pravega vzroka stiske mld. L. in posledičnega ogrožanja otroka očitno povsem neustrezna oz. neprimerna, saj gre, kot je bilo upnici pojasnjeno že z izpodbijanim sklepom, pri obeh pričah za osebi, ki, čeprav se sicer veliko ukvarjata z otroki, nimata potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko upnica z njihovima izpovedbama vzbudila dvom v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca in njegove ugotovitve o pravem vzroku nastale stiske mld. L. in (ne)obstoju ogroženosti zaradi izvajanja stikov z očetom. Izpovedovala bi lahko zgolj o svojih opažanjih glede vedenja in razpoloženja mld. L., o čemer pa že obstajajo njuni zapisi, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, dokazno ocenilo in tudi na njihovi podlagi sprejelo dejanske zaključke o obstoju določene stiske pri mld. L. in njenega odklonilnega odnosa do očeta.

13. Na podlagi že zgoraj opisanih pravilnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 141. in 173. člena DZ, pa tudi Konvencije ZN o otrokovih pravicah, pravilno ocenilo in zaključilo, da je v korist mld. L., da ima stike s svojim očetom, da v posledici izvajanja stikov z očetom ni ogrožena in da so stiki z začasno odredbo določeni v premajhnem obsegu, da bi omogočali tkanje medsebojne čustvene vezi med mld. L. in njenim očetom. Pri tem je povsem pravilno upoštevalo tudi mnenje sodnega izvedenca, da se dolžnik trudi biti dober oče, kar čuti tudi mld. L. in je glede diagnostično ugotovljene osebnostne lastnosti in starševske kapacitete nujno potreben v svoji drugospolni identifikacijski figuri in očeta v odnosu do nje. Ker je sodišče prve stopnje, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, tudi še ugotovilo, da dolžnik mld. hčerko na traktorju prevaža na za to namenjenem sedežu, ker ni ugotovilo odvisnosti dolžnika od alkohola v obliki, da bi bila ogrožujoča za varstvo koristi mld. L. ob izvajanju stikov z očetom, sodni izvedenec pa tudi ni zaznal psihičnega nasilja, ki naj bi ga potrditvah upnice oče izvajal nad mld. L., za dejstvo, da dolžnik in mld. L. preživljata čas tudi v povezavi z delom na kmetiji in se ukvarjata z živalmi, pa je izrazil mnenje, da ne predstavlja ovire, da deklica stikov z očetom ne bi imela, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mld. hči v posledici izvajanja stikov z očetom ni ogrožena, da stiki očeta z mld. L. niso ogrožujoči do te mere, da da bi jih bilo z začasno odredbo nujno potrebno omejiti, kar pomeni, da kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju stiske pri mld. L. in njenega odklonilnega odnosa do očeta, katerega vzrok je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v točkah 22. in 30. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na mnenju sodnega izvedenca kot tudi na mnenju CSD, neprimeren odnos med staršema in pripadnost mld. L. materi1, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 161. člena v povezavi s 157. členom DZ, saj ni podan pogoj ogroženosti otroka (zaradi izvajanja stikov z očetom), zaradi česar je pravilno odločilo, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi.

14. Ob tem pa ni odveč pripomniti, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izpostavilo, da se bo o stikih mld. L. z očetom, ki so v največjo korist mld. L., nadalje podrobno ukvarjalo v teku postopka glede ureditve stikov, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. III N 250/2020 in v katerem je dolžnik že predlagal izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stikov. Čeprav pritožbenemu sodišču zadeva III N 250/2020 ni bila predložena na vpogled, pa iz pritožbe upnice nedvomno izhaja, da je bila v tej nepravdni zadevi (nova) začasna odredba že izdana. Ker je bila začasna odredba v predloženi zadevi II Z 5/2020 izdana le do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka glede spremembe stikov, to pomeni, da bi izdana začasna odredba, tudi če z izpodbijanim sklepom po ugovoru dolžnika ne bi bila razveljavljena, že prenehala veljati z izdajo takšne nove začasne odredbe v nepravdnem postopku pod opr. št. III N 250/2020, ki se vodi zaradi predlagane spremembe stikov.

15. Upnica s sklicevanjem na zmotnost odločitve o glavni stvari izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, vsebovano v točki II. izreka izpodbijanega sklepa. Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je pravilna tudi njegova odločitev o stroških tega postopka zavarovanja na prvi stopnji, ki temelji na uporabi 38. člena ZIZ v povezavi s 100. členom ZNP-1. Pravno pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da upnica s svojim odgovorom na ugovor dolžnika ni uspela in da zato z njene strani ni šlo za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo (oziroma zavarovanje). Glede stroškov dolžnika pa je prav tako pravilno ocenilo, da ni šlo za stroške, ki bi mu jih upnica povzročila neutemeljeno, saj je pri tej odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je šlo pri tem postopku zavarovanja za postopek, ki je v korist obeh udeležencev postopka, predvsem pa v korist njunega skupnega mld. otroka.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo upnice kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in v zvezi z 42. in 100. členom ZNP-1).

17. Ker upnica s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi z 15. členom ZIZ v zvezi 42. in 100 členom ZNP-1 sama trpeti svoje stroške tega pritožbenega postopka. Tudi dolžnik pa bo moral sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe.

1 ...ne pa morebiti s predlogom za izdajo začasne odredbe zatrjevani preobsežni in neustrezni stiki mld. L. z njenim očetom na podlagi sklenjene sodne poravnave z dne 18. 9. 2019 v pravdni zadevi pod opr. št. IV P 710/2018....