Jedro

Obrazložitev utemeljenega suma, ki jo je v izpodbijanem sklepu podalo sodišče prve stopnje, je razumna, za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva in tudi povsem zadostna in je pritožbeno problematiziranje ne more spodnesti, še zlasti pa ne način, ko je pritožnica v pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora v celoti povzela, oziroma s tehniko copy paste prenesla besedilo ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta pritožbeni postopek ne more prerasti v postopek preizkusa citiranega predloga, torej v ugovorni postopek. Slednji je pridržan izvenobravnavnemu senatu sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče pa preizkuša obrazloženost sklepa o podaljšanju pripora, v katerem pa jasno mora biti kot eden od pogojev za pripor, obrazložen tudi utemeljen sum.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 70.a člena Kazenskega zakonika, zoper obdolženega P. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po pritožbeno izpodbijanem sklepu se pripor izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (torej zaradi kršitve kazenskega zakona). Smiselno se zavzema za spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pripor zoper obdolženega P. podaljša in da se izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor. Tako je odločilo skladno z določilom 491. člena ZKP, ki v drugem odstavku med drugim določa, da se glede trajanja, preizkušanja in odpravljanja namestitve obdolženca v zavodu, smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu. Skladno s citiranim določilom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, pripor podaljša, pri čemer enako kot v primeru podaljšanja pripora ob vložitvi obtožbe, ni posebej omejilo njegovega trajanja, ko pa ni dvoma, da bo moralo sodišče spoštovati ostale določbe ZKP o preizkušanju danosti pripornih razlogov (v kolikor zadeva ne bo končana v roku dveh mesecev, bo moral senat po uradni dolžnosti, brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep s katerim bo ugotovil danost teh razlogov, oziroma bo pripor odpravil), oziroma o maksimalnem trajanju pripora po vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, oziroma obtožnice. V ravnanju sodišča prve stopnje, ki torej ni že v sklepu zamejilo za kolikšen čas se pripor podaljša, ko to tudi ni moglo, niti ni smelo, torej ni moč zaznati pritožbeno očitane procesne kršitve.

6. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri in prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil posamezno očitano mu kaznivo dejanje. Glede vsakega obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v zgoščeni obliki povzelo vsebino vsakega relevantnega dokaza in na tej podlagi zaključilo, da je podana tista stopnja verjetnosti, da je obdolženec v objektivnem pogledu storil kazniva dejanja, ki se zahteva za pripor, torej utemeljen sum. Sodišče prve stopnje posameznih doslej priskrbljenih dokazov utemeljeno ni podvrglo pritožbeno zahtevani oceni, saj je takšna ocena, skladno z določilom 355. člena ZKP, pridržana senatu sodišču ob razglasitvi oziroma pisni izdelavi sodbe.

7. Takšna obrazložitev utemeljenega suma, ki jo je v izpodbijanem sklepu podalo sodišče prve stopnje, je razumna, za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva in tudi povsem zadostna in je pritožbeno problematiziranje ne more spodnesti, še zlasti pa ne način, ko je pritožnica v pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora v celoti povzela, oziroma s tehniko copy paste prenesla besedilo ugovora zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta pritožbeni postopek ne more prerasti v postopek preizkusa citiranega predloga, torej v ugovorni postopek. Slednji je pridržan izvenobravnavnemu senatu sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče pa preizkuša obrazloženost sklepa o podaljšanju pripora, v katerem pa jasno mora biti kot eden od pogojev za pripor, obrazložen tudi utemeljen sum.

8. Iz opisa kaznivega dejanja grožnje, je po sodbi pritožbenega sodišča moč razbrati vse znake tega kaznivega dejanja. Opis dejanja je treba brati kot celoto, torej pravni stavek in dejanski opis. Res je, da pravni stavek ni obligatorna sestavina opisa kaznivega dejanja, pa če je podan, je podan z namenom, da v kombinaciji z dejanskim opisom tvori celoto in ravno takšen je primer opisa kaznivega dejanja pod točko 1 tožilskega predloga. Odgovor na vprašanje, ali pa je namen, katerega opis pritožnica pogreša, tudi dokazan, pa bo lahko dalo sodišče po zaključku glavne obravnave.

9. Glede drugega obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja podan tudi očitek, da naj bi obdolženec na opisan način ravnal v družinski skupnosti. Odgovor na vprašanje, ali je ta element kaznivega dejanja podan, bo lahko podalo sodišče po izvedbi dokazov in njihovi oceni po 355. členu ZKP. Zgolj selektivno izpostavljanje posameznih izsekov izpovedb zaslišanih prič pa ne more biti podlaga za zaključek, da naj ne bi šlo za tako opredeljeno kaznivo dejanje. Pritožnica tudi sicer v celoti spregleda oškodovančevo izpovedbo o sobivanju z obdolžencem skozi daljše časovno obdobje.

10. Pritožnica sama v pritožbo povzema konkretizacijo prepovedane posledice iz opisa kaznivega dejanja, kar pomeni, da tudi v tem pogledu ni moč govoriti o tako opisanem ravnanju obdolženca, ki nima znakov kaznivega dejanja. Zopet pa je opozoriti, da bo stvar dokaznega postopka in dokazne ocene odgovor na vprašanje, ali je očitana posledica tudi zakonsko predpisana posledica in ali je slednja v takšni obliki tudi dokazana. Na ravni utemeljenega suma je odgovor gotovo afirmativen.

11. Pritožbeno problematiziranje utemeljitve oziroma obrazložitve zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu tudi glede tretjega obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ostaja na povsem načelni ravni, povsem nekonkretizirano, zaradi česar takšna pritožba razlogov sodišča prve stopnje v točki 9 pritožbeno izpodbijanega sklepa ne more omajati. Tako je na mestu zaključek, da je sodišče prve stopnje temeljni pogoj za pripor, torej utemeljenost suma v zadostni meri in prepričljivo utemeljilo.

12. Enako velja tudi glede pritožbenega razloga ponovitvene nevarnosti, ko pritožnica tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu problematizira na povsem načelni ravni rekoč, da sklep v tem pogledu ni konkretno obrazložen in da je brez razlogov o odločilnih dejstvih in kot tak nesposoben pritožbenega preizkusa. Sodišče prve stopnje je nanizalo številne objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in pritožbeno niso problematizirane, hkrati pa tudi številne subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo danost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Gre predvsem za dejstvo, da je bil obdolženec že večkrat spoznan za krivega tudi podobnih kaznivih dejanj, da naj bi sedaj obravnavana kazniva dejanja storil le kratek čas po predčasnem odpustu in celo tekom preizkusne dobe po pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 13. 2. 2019. Te okoliščine je sodišče prve stopnje korektno ovrednotilo in na tej podlagi storilo za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiv zaključek, da je na strani obdolženca podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zaradi česar je pripor ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa tudi utemeljeno podaljšalo.

13. Izpodbijani sklep je bil izdan po določilih zakona, ki ureja kazenski postopek. Podlaga za kazenskopravno reagiranje na dejanja, ki naj bi jih storil obdolženec, daje zaključek, da naj bi imela obdolžencu očitana kazniva dejanja znake kaznivega dejanja (na stopnji utemeljenega suma). V takšnih primerih je seveda na mestu ukrepanje zoper storilca takšnih ravnanj skladno z določili Zakona o kazenskem postopku. Za takšno postopanje tudi pritožbeno sodišče vidi vso podlago tako v ugotovitvi o danosti utemeljenega suma, kot v dognanju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kot tudi nadaljnjih pogojev za pripor, torej sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora. V takšnih okoliščinah tako ne more biti produktivna pritožbena razprava, da bi bilo treba zoper obdolženca postopati po postopkih, predvidenih v Zakonu o duševnem zdravju, ko je tudi povsem na meji pravne korektnosti v zaključku pritožbe podana pritožničina opazka o zlorabi kazenskega postopka zoper obdolženega.

14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodne odločbe odmerilo sodišče prve stopnje.