Jedro

Če upravičenec na predloži potrdila o državljanstvu, mora upravni organ po uradni dolžnosti zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu (24. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo). Ker upravni organ ni tako ravnal, ni imel podlage za zaključek, da tožnik ni upravičenec iz 12. člena ZDen.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 6. 9. 2004 in odločba Upravne enote A št. ... z dne 17. 2. 2003 se odpravita in se zadeva vrne v ponovni postopek Upravni enoti A. 2. Tožeči stranki je dolžna povrniti tožena stranka stroške postopka v znesku 276 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 17. 2. 2003, s katero je bilo odločeno, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan vrniti v last in posest upravičencu - tožniku v naravi v deležu 3/16-tine parc. št. 1241, 1254, 1265, 2294/1, 280, 281, 294, *76, 41, 88, 2272, 2283, 2294/2, vse v k.o. B. V obrazložitvi je navedla, da je bilo nepremično premoženje dejansko podržavljeno A.A. do 1/4 (vdovi po B.B.) in otrokom B.B. - C.C., Č.Č., D.D. in E.E. (tožniku), vsakemu do 3/16-tin, čeprav se je odločba o zaplembi premoženja glasila na ime F.F.. Iz sodbe Okrajnega sodišča v A. št. ... z dne 8. 1. 1948 in dodatka k odločbi o dedovanju opr. št. ... z dne 27. 7. 1948 izhaja, da je nepremičnine od F.F. kupil B.B., ki je v letu 1942 umrl, premoženje pa je bilo podržavljeno po njegovi smrti dne 30. 9. 1948, in se zato šteje, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom. 11. člen ZDen določa, da se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945, ne glede na to, na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Ker je prvostopni upravni organ ugotovil, da je imel v času podržavljenja jugoslovansko državljanstvo le tožnik, je po oceni tožene stranke pravilna odločitev prvostopnega organa, da ostale osebe, ker ne izpolnjujejo pogoja državljanstva po 9. členu ZDen, niso upravičenci do denacionalizacije, tožniku kot upravičencu pa pripada le njegov dedni delež, to je 3/16-tine. Glede na 12. člen ZDen tožniku tudi ne pripada solastninski delež na podržavljenem premoženju njegovih sester in brata, ker ne gre za njegove dediče prvega dednega reda. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da prvostopni upravni organ ni v celoti odločil o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložil tudi v imenu ostalih pravnih naslednikov in za vse podržavljeno premoženje. Za ta del zahtevka bo moral prvostopni upravni organ na podlagi 216. člena ZUP/86 izdati dopolnilno odločbo in odločiti tudi o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo podržavljeno pokojni A.A., C.C., D.D. in Č.Č..

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je tožeča stranka opustila pravno presojo dejanj v času zaplembe premoženja, ki so pomembna za odločitev. Prezrla je predhodno vprašanje o veljavnosti sklepa o dedovanju in je listino v škodo tožeče stranke štela kot nesporno pravno dejstvo, čeprav je odločba o dedovanju nezakonita, saj je sodišče odločalo o zapuščini, na kateri je imela lastninsko pravico druga oseba. Sodišče bi moralo najprej vpisati lastninsko pravico v korist pok. B.B., šele nato pa bi lahko izvedlo dedni postopek, ker tega ni storilo, pa je dodatna odločba o dedovanju z dne 27. 7. 1948 nična, odločba pa je podrejeno tudi nezakonita, ker skrbnik ni bil postavljen v skladu s tedaj veljavnim paragrafom 276 ODZ. Pogoji za postavitev skrbnika tedaj namreč sploh niso bili podani, saj ni nikomur grozila nevarnost zaradi dedovanja, razen volje takratne oblasti, da premoženje zapleni. Za zaplembo premoženja pok. B.B. ni bilo nobenih razlogov, zaradi česar je bilo premoženje zaplenjeno zemljiškoknjižni lastnici, s tem, da so se obšli pravni nasledniki B.B., katerim pa ni bilo mogoče očitati razlogov za zaplembo. Nadalje navaja, da razseljenost oseb po II. svetovni vojni ni bila nobena posebnost, saj so ljudje med vojno bežali pred morijo, po vojni pa so bili zaradi revolucionarnega terorja v dvomu, ali naj se vrnejo domov, nekateri pa se tudi objektivno niso imeli kam vrniti. Pomembno v tem primeru je, da A.A., roj. Ž. ni optirala za "Reich" in ji zato ni mogoče očitati sovražnega delovanja v smislu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, dediča Č.Č. in G.G. pa sta bila v času vojne mladoletna in zato nista bila kazensko odgovorna. O vsem je odločalo eno sodišče in en sodnik z edinim ciljem, da zadosti revolucionarni oblasti. Iz obrazložitve izhaja, da dediči niso podali izjave, da sprejemajo dediščino, tega v njihovem imenu pa ni mogel storiti skrbnik za poseben primer, zaradi česar je sklicevanje na pravnomočen dodatni sklep o dedovanju pravno zmotno. Zato tudi nikoli ni prišlo do vpisa lastništva v zemljiško knjigo in dediči nikoli niso postali lastniki. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje v primeru ugotovitve državljanstva dedičev po pok. B.B., pri čemer ni res, kot to trdi prvostopni upravni organ, da so vsi dediči pridobili ameriško državljanstvo. Mati tožeče stranke C.C. nikoli ni dobila ameriškega državljanstva, niti ni izkazano, da je pridobila katerokoli drugo državljanstvo, zaradi česar tudi ni imela pravice do odškodnine. Ker navedeno dejstvo ne obstoji, tožeča stranka o njem tudi ni mogla predložiti dokazov. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bil nepravilno uporabljen 12. člen ZDen v zvezi z 11. in 9. členom ZDen. Tožena stranka bi morala šteti, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom B.B., če jim je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo po 9. 5. 1945, kar pomeni, da je bilo premoženje podržavljeno tožeči stranki, ki je edina imela jugoslovansko državljanstvo. Ker je bila A.A. na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu (28. 8. 1945) jugoslovanska državljanka, in zanjo tudi ni veljal 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, bi jo bilo treba šteti kot upravičenko po pokojnem B.B. Nadalje navaja, da se odločbe tožene stranke v delu, v katerem govori, da bi moral prvostopni upravni organ kot upravičence izključiti pravne naslednike B.B., ki ne izpolnjujejo pogojev državljanstva v času podržavljenja, ne da preizkusiti, saj tožena stranka ne navede, iz katerih njej znanih dejstev ostali pravni nasledniki dne 30. 9. 1948 niso izpolnjevali pogoja državljanstva, v spisu pa so dokazi, da sta Č.Č. in G.G. dobila ameriško državljanstvo šele 6. 8. 1965, C.C., poročena Z., 6. 11. 1964, A.A., roj. Ž. pa tujega državljanstva nikoli ni imela. Zato je trditev, da je imenovana kot ameriška državljanka dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od ZDA, brez podlage. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi (pravilno odpravi).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

V obravnavanem primeru je sodišče odločilo s sodbo opr. št. U 1892/2004-6 z dne 21. 6. 2005, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo. O pritožbi tožeče stranke je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. I Up 1167/2005-2 z dne 12. 4. 2007, s katerim je ugodilo pritožbi, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik dne 21. 5. 1993 zahteval vrnitev celotnega premoženja (vpisanega v vl. štev. 53 in 79 k.o. B.), ki je bilo last B.B., roj. 24. 1. 1897, umrlega junija 1942. Ker je bilo premoženje podržavljeno po smrti B.B., ki je nastopila pred 28. 8. 1945, se šteje, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom. 11. člen ZDen določa, da če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ (kar je potrdila tudi tožena stranka z izpodbijano odločbo) odločil, da se tožniku podržavljeno premoženje vrne v last in posest v deležu do 3/16, to je v deležu, do katerega je upravičen kot pravni naslednik B.B. v smislu 11. člena ZDen. Odločil pa je tudi, da tožnik ni upravičenec do premoženja, podržavljenega njegovi materi ter njegovima sestrama in bratu v smislu določbe 12. člena ZDen, ker ni izkazal, da mati ni pridobila in ni imela pravice dobiti odškodnine od tuje države in ker sestri in brat niso njegovi dediči. Prvostopni upravni organ je navedel razloge za odločitev glede zahtevka v celoti in v izreku odločbe tudi ni navedel, da bo o delu zahtevka odločeno s posebno odločbo (glede preostalih deležev, ki bi pripadali materi ter bratu in sestrama tožnika), zato ni podlage za navedbo tožene stranke, da bo v nadaljevanju o delu zahtevka še odločeno s posebno odločbo. Glede na navedeno pa bi moral prvostopni upravni organ tudi v izreku odločbe v delu, v katerem tožniku ne prizna upravičenja do denacionalizacije, zahtevek zavrniti.

Po presoji sodišča v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more biti podlaga za zaključek, da tožnik ni upravičenec za denacionalizacijo iz 12. člena ZDen za del premoženja, podržavljenega njegovi materi. ZDen namreč v primeru, ko oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno, ne izpolnjuje pogoja glede državljanstva ob podržavljenju iz 9. člena ZDen, določa kot upravičenca do denacionalizacije njenega zakonca ali dediča prvega dednega reda. To pa pomeni, da bi bil tožnik upravičenec po 12. členu ZDen, če mati ne bi izpolnjevala pogoja glede državljanstva, v nasprotnem primeru pa bi bila upravičenka tožnikova mati. Glede tega pa dejansko stanje v postopku ni bilo ugotovljeno. V zvezi s pozivi prvostopnega upravnega organa, da dopolni vlogo s potrdili o državljanstvu matere, brata in sester, je tožnik v postopku predložil mrliški list za mater A.A. ter potrdila o ameriškem državljanstvu za brata in sestri, za mater pa je navedel, da listina o njenem državljanstvu ne obstaja. V takem primeru pa bi moral upravni organ po uradni dolžnosti zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu (24. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo), kar je upravni organ sicer storil v primeru tožnikovega očeta, čeprav se ta ne more šteti za denacionalizacijskega upravičenca. Ker upravni organ ni zahteval ugotovitvene odločbe tudi za tožnikovo mater, tudi ni imel podlage za zaključek, da tožnik ni upravičenec iz 12. člena ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno ter na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke ter prvostopnega upravnega organa odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek po določbi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v zvez s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 ter v zvezi z 2. dostavkom 105. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Ker je tožnik s tožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na 276 EUR. Presodilo je, da so potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, stroški za sestavo tožbe, te stroške pa je v skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03) odmerilo v vrednosti 500 točk (tr. št. 30), kar glede na vrednost točke (0,46 EUR) znaša skupaj z 20 % DDV 276 EUR.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1, v povezavi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.