Jedro

Na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke se ni mogoče sklicevati, ko gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v drugem odstavku pod točko I izreka in v točki II izreka glede druge toženke razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

II. sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede prve toženke) sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, prva toženka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko na ugotovitev, da so tožnice solastnice vsaka do 1/5 do celote parcele št. 311 k.o. N., in izročitev v soposest 3/5 navedene parcele, v petnajstih dneh (prvi odstavek točke I izreka), kot tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko na ugotovitev, da so tožnice solastnice vsaka do 1/5 od celote parcel, ki jih prikazuje sklica terenske meritve izvedenca P.G. z dne 3.7.2009, in sicer parcel št. 123/3, 238/4, 732/1, 1374/1, 1374/2, 1374/3, 1374/4 in 1374/5 k.o. N., ter je druga toženka dolžna izvesti parcelacijo parcel kot jo izkazuje skica navedenega izvedenca, ki je sestavni del sodbe in parcele izročiti v posest tožnicam do 3/5 od celote (drugi odstavek točke izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (točka II izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se sodba spremeni in se zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje na prvi stopnji. Priglasila je tudi stroške pritožbe. Sodišče ponavlja razloge iz prve sodbe glede zahtevka zoper prvo toženko. Ponovno navaja, da je iz grafičnega prikaza primerjave izvedenca P.G. razvidno, da stari parceli št. 22/1 in 22/2 k.o. S. ustrezata le delu parcele 311 k.o. N., čeprav je že višje sodišče v sklepu Cp 392/2012 opozorilo, da je bila predmet vrnitve tudi parcela 22/3, kar ponovi tudi sodišče prve stopnje, zatem pa zaključi, da parceli 22/1 in 22/2 k.o. S. ustrezata le delu parcele 311 k.o. N. in zato zahtevku po tožbi ni mogoče ugoditi. Takšna obrazložitev predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in tudi kršitev pravice do sodnega varstva. Sicer pa je tožeča stranka v tožbi postavila povsem pravilen zahtevek in predlagala postavitev izvedenca geodeta, naj izdela parcelacijo glede na novo katastrsko stanje in je torej ob neizvedbi predlaganega dokaza dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno ter je posledično sodba nepravilna. Sicer pa iz identifikacijskega potrdila z dne 20.6.2003, elaborata meritev geodeta P.G. z dne 3.7.2009 in ugotovitev sodišča, da so bile prej navedene parcele vrnjene, jasno izhaja, da navedene tri parcele predstavljajo celotno parcelo 311 k.o. N. ter dela parcel 306 in 310 k.o. N.. Postavljeni zahtevek je pravilen in izvršljiv za vknjižbo. Če pa bi stare parcele predstavljale še del parcele 306 in 301, to ni ovira, da sodišče prisodi manj in prizna tožnicam solastni delež do 3/5 na parceli 311. Priznanje solastnine do 3/5 na tej parceli je dejansko manj, kot bi šlo tožnicam, če bi jim bilo vrnjeno vse kar je bilo odvzeto. Izvedenec pa bi, če bi bil po predlogu postavljen, izdelal ustrezno parcelacijo, ki bi prikazovala kaj vsebuje parcela 311 od starih parcel. Glede zavrnitve zahtevka na priznanje solastninskih deležev na kmetijskih zemljiščih pa opozarja, da so bile parcele v deležih vrnjene tožnicam po mednarodni pogodbi, ki je postala zvezni zakon v SFRJ, lastništvo so leta 1985 pridobile po zakonu, to sta vedeli obe toženki ob izdaji upravne odločbe dne 23.8.1989, takratna SO P. je bila družbenopolitična skupnost in del države. Ob sklenitvi pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, sta bili obe toženi stranki nedobroverni, sklepali sta pogodbo, a vedeli za dejstvo vrnitve. Tako početje je nemoralno, pogodba je nična in nasprotuje morali in zavezam iz mednarodne pogodbe, o tem odloča sodišče celo uradoma in lahko tudi v okviru predhodnega vprašanja. Posledično je napačna tudi odločba o stroških.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga zavrnitev, priglaša stroške. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da stare parcele št. 22/1, 22/2 in 22/3 k.o. S. ustrezajo le delu nove parcele št. 311 k.o. N., je zahtevek pravilno zavrnjen. Sicer pa bi se tožnice morale tudi sklicevati na elaborat v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZEN. Sicer pa tožnice te parcele sploh niso pridobile na podlagi mednarodne pogodbe, saj je bilo tekom postopka ugotovljeno kot nesporno, da njihova rojstna hiša, ki je bila vrnjena in jo želijo pridobiti v last, ni predmet tožbenega zahtevka, saj stoji na sedanji parceli št. 318 k.o. N., ki ustreza stari parceli št. 19/1 k.o. S. II - stara izmera.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov pritožbe ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in postopkovne kršitve, ki so predmet uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožnice je ves čas zastopal odvetnik, ki je prava uka oseba. Prvotni tožbeni zahtevek glede prve toženke, da se ji naloži, da je dolžna po geodetski odmeri parcele št. 311 (ter parcel št. 306 in 310) k.o. N., ki jo je dolžna naročiti v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, in izvedeni parcelaciji, s katero bodo opredeljene nove parcele, ki bodo predstavljale bivše parcele 22/1, 22/2 in 22/3 k.o. S. v k.o. N., tožnicam izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis solastništva vsake do 1/5 in izročiti v posest, so tekom postopka zahtevek večkrat modificirale, sedaj zahtevajo ugotovitev, da so tožnice vsaka do 1/5 solastnice celotne parcele št. 311 k.o. N., izročitev v soposest tožnicam 3/5 te parcele, vse v petnajstih dneh. Tožeča stranka se je sama odločila, da tožbo spremeni, vprašanje, kakšno pravno varstvo v pravdi zahteva, je v dispoziciji tožeče stranke in sodišče odloči v mejah zahtevka (2. člen ZPP), ter je tožeča stranka, ko je izvedenec že pojasnil, da nobena od bivših parcel 22/1, 22/2 in 22/3 ne obsega celotne parcele št. 311 k.o. N. (l. št. 46 in 47), vztrajala pri tako postavljenem zahtevku tudi po opozorilu, da je v primeru, če je le del parcel last tožnic, treba že v sodnem postopku izdelati elaborat po Zakonu o evidentiranju nepremičnin, kar seveda terja ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Ker je ugotovljeno, da le del sedanje parcele št. 311 k.o. N. obsega parcele, ki so bile tožnicam vrnjene, in za katere trdijo, da so z vrnitvijo pridobile lastnino, ne morejo uspešno uveljaviti solastninske pravice na celotni parceli ter je tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice neutemeljen, posledično je neutemeljen tudi zahtevek na izročitev v posest. Sodba ima vse potrebne razloge in ne drži, da bi bila obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz razlogov sodbe določno izhaja glede vseh treh parcel, s parcelnimi številkami 22/1, 22/2 in 22/3, vse k.o. S., da se ujemajo le z delom sedanje parcele 311 k.o. N.. Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo glede prve toženke (v prvem odstavku izreka pod točko I in glede stroškov, ki zadevajo prvo toženko) potrdilo, saj je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno (353. člen ZPP).

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko napada odločitev o zahtevku zoper drugo toženko. Sodišče prve stopnje zaključuje, da se je druga toženka v postopku utemeljeno sklicevala na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke (8. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1 in 10. člen in drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Pri tem pa je prezrlo, da ni ugotovljeno in ni bilo niti določno zatrjevano s strani druge toženke, da je podlaga njeni pridobitvi pravnoposlovna, omenjene določbe pa varujejo pravni promet, dobroverne pridobitelje, ni pa se nanje mogoče sklicevati in ob tem izpostavljati dobre vere, kot je to storila med postopkom druga toženka (čemur prvostopenjsko sodišče nekritično sledi), ko gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ), na podlagi katerega naj bi bila sklenjena pogodba med toženkama, po kateri je druga toženka, kot je trdila in je povzeto v sodbi, pridobila sporne nepremičnine, je zakon, ki je urejal lastninjenje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, in za lastnika določil (tudi) državo, in torej ne gre za pravnoposlovno pridobitev, pogodba, sklenjena na podlagi tega zakona pa je pomenila predvsem listino, potrebno za vpis v zemljiško knjigo (prim. 2. člen Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 32/1993). Po drugi strani se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev v tožbi, da so tožnice postale lastnice na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene med bivšo državo SFRJ in Italijo, če je namreč druga toženka naslednica stranke pogodbe, se ne bo mogla uspešno sklicevati na nepoznavanje pravega stanja lastništva. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, so materialno pravno zmotni, na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo glede druge toženke (drugi odstavek izreka pod točko I in odločitev o stroških glede druge toženke) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj odločilna dejstva zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso ugotovljena, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo moralo ob upoštevanju zgoraj podanih napotkov ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka in v ta namen ugotoviti odločilna dejstva.

8. Ker je sodba delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke pridržalo za končno odločbo, prva toženka pa sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami ni prispevala k rešitvi zadeve 154., 155. in 165. člen ZPP).