Jedro

Storitev upravljanja ter storitev vodenja rezervnega sklada predstavljata lastni storitvi tožeče stranke, ki se ju je le-ta kot upravnik stanovanjske stavbe zavezala opravljati na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju, in za kateri torej ne more veljati petletni zastaralni rok (ki sicer velja za obveznosti iz naslova obogatitve), temveč enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, ki je med drugim določen za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36350/2009 z dne 23. 3. 2009 razveljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 56,53 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: 14,26 EUR od 21. 10. 2007 do plačila.

13,96 EUR od 23. 5. 2007 do plačila, 14,20 EUR od 22. 9. 2007 do plačila, 14,11 EUR od 22. 6. 2007 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

- v 2. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje nadaljnje stroške pravdnega postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 8 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje stroške s pritožbo v višini 30,22 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36350/2009 z dne 23. 3. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti vzdržalo v veljavi ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške nasprotne stranke v višini 42,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem dejansko predhodno plačala in nato račun razdelila med lastnike posameznih delov v stavbi. Tožeča stranka ni sklenila pogodbe s toženo stranko tako, kot si to predstavlja sodišče. Le v primeru neplačila je tožeča stranka upravičena skladno s Stanovanjskim zakonom (SZ), da sama poravna račune dobaviteljem in nato terja povračilo teh stroškov. V nasprotnem primeru namreč ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Navaja tudi, da plačilo za delo upravnika ne pomeni terjatve iz 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2), temveč iz 346. člena OZ. Prav tako se sodišče ni opredelilo do stroškov, ki sploh niso vezani na dobavitelje različnih energij, temveč gre za stroške t.i. rezervnega sklada. Ti stroški namreč niso bili akontirani s strani izvajalca storitev, temveč gre za mesečni strošek, za katerega velja ureditev člena 355 OZ. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker v tej pravdi vtoževan zahtevek predstavlja denarno terjatev, katere višina ne presega mejnega praga 2.000,00 EUR, se njegova utemeljenost presoja po pravilih spora majhne vrednosti, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodbo sodišča prve stopnje je namreč v tovrstnih sporih dovoljeno izpodbijati zgolj iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP). O zahtevku pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

Tožeča stranka je v tej pravdi kot upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri ima lastniško stanovanje tudi tožena stranka, vtoževala povračilo stroškov obratovanja in upravljanja, ki jih je na podlagi izstavljenih računov plačala iz svojih denarnih sredstev (iz svojega računa), da je zagotovila kontinuiteto dobav s strani dobaviteljev in izvajalcev stanovanjske preskrbe blaga, storitev in energije za lastnike posameznih delov v stavbi na P.. Navedena plačila je tožeča stranka v skladu z razdelilnikom obračunala in zaračunala toženi stranki leta 2007. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi verzije tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz tega naslova v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da petletni zastaralni rok, predpisan za vtoževane terjatve, še ni potekel. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zalagala sredstva za stroške obratovanja, so dejanske narave, zato nasprotne pritožbene trditve tožene stranke, ki izpodbijajo njihovo pravilnost, glede na zgoraj pojasnjene dopustne pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti niso upoštevne. Vendar tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da predstavljata storitev upravljanja ter storitev vodenja rezervnega sklada lastni storitvi tožeče stranke, ki se ju je le-ta kot upravnik stanovanjske stavbe zavezala opravljati na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju (kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje), in za kateri torej ne more veljati petletni zastaralni rok (ki sicer velja za obveznosti iz naslova obogatitve), temveč enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, ki je med drugim določen za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Glede na to, da so navedene obveznosti zapadle v plačilo leta 2007, je upoštevajoč določbo 2. odstavka 355. člena OZ njihovo zastaranje začelo teči po poteku leta 2007 in je torej pred vložitvijo predloga za izvršbo dne 23. 3. 2009 zastaralni rok že potekel. V tem delu pa je posledično tožbeni zahtevek neutemeljen.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo višine zneskov navedenih stroškovnih postavk, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena ZPP samo vpogledalo v listinski dokaz tožeče stranke v prilogi A 21 (katerega možnost obravnave je bila pravdnima strankama omogočena že v postopku pred sodiščem prve stopnje) in ugotovilo, da znaša vsota zaračunanih stroškov iz naslova storitev upravljanja in vodenja rezervnega sklada po vtoževanih računih 56,53 EUR.

Pritožbi je bilo iz zgoraj navedenih razlogov potrebno delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP v 1. točki izreka spremeniti tako kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi 1. odstavku izreka glede glavnice v višini 56,53 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 14,26 EUR od 21. 10. 2007 do plačila, od zneska 13,96 EUR od 23. 5. 2007 do plačila, zneska 14,20 EUR od 22. 9. 2007 do plačila in od zneska 14,11 EUR od 22. 6. 2007 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Ne glede na delno razveljavitev sklepa o izvršbi in posledično zavrnitev zahtevka, to ni vplivalo na že odmerjene in priznane izvršilne stroške tožeče stranke, saj bi slednji nastali v enaki višini tudi, če bi tožeča stranka vložila predlog za izvršbo le za tisti del glavnice z obrestmi, ki ostaja v veljavi. Pritožbeno sodišče v ta del odločitve sodišča prve stopnje zato ni posegalo.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo tudi o nadaljnjih stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Glede na nespornost odmere stroškov tožeče stranke v izpodbijani sodbi, bi bila le-ta, upoštevajoč uspeh v postopku, ki znaša 66,48%, upravičena do povračila zneska 27,80 EUR. Toženi stranki pritožbeno sodišče priznava nagrado za redno pravno sredstvo (ugovor v izvršilnem postopku) po tar. št. 3468 v višini 10,20 EUR, plačano takso za ugovor v višini 40 EUR, v skladu s tar. št. 3100 22,10 EUR iz naslova nagrade za postopek, za materialne stroške (tar. št. 6002) 6,46 EUR ter iz naslova 20-odstotnega DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) 7,75 EUR, skupaj torej 86,51 EUR, glede na njen uspeh (33,52 %) pa bi bila upravičena do povračila 28,99 EUR. Ker gre za minimalno razliko med stroški do katerih je upravičena tožeča in stroški do katerih je upravičena tožena stranka, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in je temu ustrezno spremenilo tudi 2. točko izpodbijane sodbe.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je sodišče druge stopnje v istem deležu prisodilo stroške s pritožbo (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Njihovo odmero je opravilo v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) (3) na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi. Toženi stranki je tako priznalo 17,00 EUR x 1,6 (27,2 EUR) stroškov za sestavo pritožbe (tar. št. 3210), 20 odstotkov od navedenega zneska, tj. 5,44 EUR, za materialne stroške (tar. št. 6002), 20-odstotni DDV od vsote navedenih zneskov (6,53 EUR – tar. št. 6007) ter 51,00 EUR za sodno takso. Skupaj torej 90,17 EUR stroškov s pritožbo, katerih 33,52-odstotni delež, tj. 30,22 EUR, je v plačilo naložilo tožeči stranki. Sodišče druge stopnje zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska ni prisodilo, saj jih tožena stranka ni zahtevala.

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3)Ur. l. RS, št. 38/08.