Jedro

Sodišče prve stopnje je za priglašene in priznane stroške pravilno priznalo stroške za posamezna opravila skladno s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določene za spore s področja socialne varnosti. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata tudi na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja v tujini in njihova višina so bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav slednje pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja. Potrebno je upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencu, da povrne tožniku v roku 15 dni stroške postopka v višini 1.131,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je priglašene stroške tožnika, upoštevajoč odvetniško tarifo, priznalo zgolj v višini, veljavni za spore s področja socialne varnosti v neocenljivih zadevah, tj. po tar. št. 15/1 b)-3 OT-19 (in povezanih tarifnih številk) oziroma po tar. št. 16/1 b)-3 OT-22 (in povezanih tarifnih številk). Višje priglašenih stroškov sodišče ni priznalo zgolj s pavšalno utemeljitvijo, da naj ne bi bili skladni s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določeni za spore s področja socialne varnosti. Slednje stališče je napačno, saj je tožnik s tožbama poleg odprave odločb toženca in priznanja pravice do zdravljenja v tujini zahteval tudi priznanje pravice do povračila stroškov tega zdravljenja v višini 31.410,00 EUR in v zvezi s tem postavil določen tožbeni zahtevek ter zahteval, da je znesek 31.410,00 EUR toženec dolžan poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Evidentno gre za ocenljiv spor s področja socialne varnosti, zato je tožnik svoje stroške priglasil skladno s tarifno številko, predvideni za take primere (sodba Psp 397/2015 dne 7. 1. 2016). Tožnik vztraja pri zahtevku za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, kot jo OT predvideva za ocenljive spore s področja socialne varnosti. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožniku priznalo skupaj 3.225 točk po OT. Sodišče je tožniku priznalo 3.900 točk premalo. Skupaj bi moralo tožniku priznati 7.125 točk in k temu potrebno prišteti še materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 81,25 točk, kar znese skupaj 7.206,25 točk. Upoštevajoč vrednost točke v višini 0,60 EUR, bi ob povečanem 22 % DDV in stroških prevodov v višini 436,57 EUR, skupno priznani stroški tožnika znašali 5.711,55 EUR. 40 % od tega zneska, kolikor je toženec dolžan povrniti tožniku, pa je 2.284,62 EUR. Ker je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno, da mora toženec tožniku povrniti stroške zgolj v višini 1.131,28 EUR, tožnik s pritožbo uveljavlja plačilo še dodatnih 1.153,34 EUR stroškov s pripadki. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj je v konkretnem primeru štelo, da gre za neocenljiv spor, temveč je stroške zgolj odmerilo s pojasnilom, da višje priglašenih stroškov za posamezna opravila sodišče tožniku ni priznalo, ker naj ne bi bili skladni s postavkami, ki so določene v tar. št. 16 OT za spore s področja socialne varnosti. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih oziroma so nejasni in ima zato sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče napačno štelo, da gre za neocenljiv spor, posledično pa tudi za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je zahteval še povračilo stroškov za pritožbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5.Ta spor je spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (2. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1), saj med pravice iz tega zavarovanja spada tudi zagotavljanje plačila zdravstvenih storitev, med temi tudi storitev zdravljenja v tujini - drugi odstavek 13. in 23. člena ZZVZZ ter 135. - 136. člena Pravil OZZ (pravic zavarovanih oseb do zdravljenja v tujini). O upravičenosti zdravljenja v tujini odloča imenovani zdravnik (81. člen ZZVZZ, 225. in 226. člen Pravil OZZ), o pritožbi pa zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ), in sicer z upoštevanjem določb ZZVZZ, Pravil OZZ in ob subsidiarni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (85. člen ZZVZZ). Tudi v sodnem sporu je v takšnem primeru potrebno zahtevati odpravo odločb toženca, šele posledično pa priznanje stroškov zdravljenja. Takšen spor ni premoženjski spor.

6.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za priglašene in priznane stroške pravilno priznalo stroške za posamezna opravila skladno s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določene za spore s področja socialne varnosti. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata tudi na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja v tujini in njihova višina so bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav slednje pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja. Potrebno je upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.

7.Sodišče je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da mora toženec tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.131,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka do izpolnitve obveznosti dalje do plačila.

8.Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.