Jedro

Ker je oškodovanka dopolnila 14 let pred uveljavitvijo novele KZ, ki je starost žrtve kaznivega dejanja spolnega napada po 183. členu KZ dvignila na 15 let, ravnanje obdolženca v vmesnem času ni bilo kaznivo in je bilo potrebno ta del opisa kaznivega dejanja izpustiti iz izreka.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se konkretni del opisa glasi: "da je (J.P.) od začetka leta 1997 do 24.3.1999 ter od 23.4.1999 pa do februarja 2000 z zlorabo svojega položaja z osebo nad 14 let, z otrokom A.A., rojeno 24.3.1985, ki mu je bila zaupana v varstvo in oskrbo, saj je bila hčerka njegove partnerice, ob različnih priložnostih, ko sta bila sama doma, A. otipaval po intimnih delih telesa ter jo nagovarjal, da bi z njo spolno občeval, otipaval po prsih in mednožju ter zahteval od nje, da ga z roko spolno zadovolji, kar pa je odklonila, nato je sam položil roko na svoj spolni ud in se je na takšen način zadovoljeval; z jezikom jo je poljubljal po ustih in obrazu, ji tudi zagrozil, da jo bo pretepel, večkrat je šel s prstom v njeno nožnico; vse to pa je ponavljal večkrat, tudi tedaj, ko je bila deklica v internatu oziroma v Domu ... in se je ob vikendih vračala domov, napadel jo je tudi v avtu, pa mu je zbežala in prišla sama domov, pretepel jo je z bičem za konje, vse to pa je pripeljalo do tega, da je bila nastanjena v kriznem centru", sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil J.P. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen tri leta zapora. Pritožbi obtoženčevega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s četrtim in prvim odstavkom 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in ker sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ko je oškodovanka bila mlajša od 14 let, čeprav je 24.3.1999 dopolnila 14 let, 23.4.1999 pa je stopila v veljavo novela KZ, ki je kot kaznivo dejanje določila spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje z zlorabo položaja z osebo, ki še ni stara 15 let in torej v vmesnem obdobju sploh ni šlo za kaznivo dejanje, ne more vzdržati. Prav z navedbo datuma, ko je oškodovanka dopolnila 14 let, je sodišče prve stopnje že v opisu upoštevalo, da je bila pred tem datumom oškodovanka mlajša od 14 let, po navedenem datumu pa je obsojenec izvrševal kaznivo dejanje (do februarja 2000) zoper oškodovanko kot osebo, mlajšo od 15 let. Pojem osebe, mlajše od 15 let, zajema hkrati tudi pojem osebe, mlajše od 14 let in zato ne more biti dvoma, da gre za isto kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, ki je bilo enako kaznivo tako pred novelo, kakor tudi po noveli. Upoštevati je namreč treba celovit pravni položaj, ki zajema celotno obdobje in tudi vsa obdobja znotraj razpona od 24.3.1999 do februarja 2000. Zatrjevanje, da ni znano, kateri del dejanja naj bi obsojenec izvršil prav v vmesnem obdobju, pa pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba pa vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

V odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik izraža svoje nestrinjanje ter vztraja na očitkih v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljenega.

Do začetka veljave Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika z dne 23.4.1999 je bila starostna meja pri kaznivih dejanjih spolnega napada na otroka po 183. členu spremenjena iz 14 na 15 let, oziroma je bilo kaznivo dejanje postroženo, saj pred novelo kot oškodovanci niso prišle v poštev osebe, starejše od 14 let. Po tem zakonu bo torej storil kaznivo dejanje le tisti, ki bo spolno občeval ali storil kakšno drugo spolno dejanje osebam starejšim od 14 let in mlajših od 15 let, šele po uveljavitvi novele.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče spoznalo obdolženca za krivega, da je izvrševal kaznivo dejanje spolnega napada nad A.A., rojeno 24.3.1985 od začetka leta 1997 do 24.3.1999 (ko je dopolnila 14 let), od tedaj dalje do februarja 2000 pa z osebo staro nad 14 let (ki mu je bila zaupana v vzgojo). Dne 23.4.1999 je stopila v veljavo že omenjena novela KZ, ki je starost žrtve tega kaznivega dejanja dvignila na 15 let. S tem je prenehal veljati prejšnji nenoveliran KZ, ki je starost žrtve omejil na največ 14 let. Glede na to, da je oškodovanka dopolnila 14 let dne 24.3.1999, ravnanje obdolženca od tedaj pa do začetka veljave noveliranega KZ (23.4.1999) ni bilo kaznivo (oškodovanka je bila, kot rečeno, tedaj starejša od 14 let, zakon, ki je starost žrtve dvignil na 15 let, pa še ni stopil v veljavo), zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in konkretni opis dejanja spremenilo tako, da je iz izreka izpustilo očitek, ki se nanaša na čas, ko dejanje ni bilo kaznivo (ne glede na to, da gre za krajše časovno obdobje, ki je glede na celoten očitek obdolžencu, zanemarljivo).

S tem ko je sodišče dejanje pravno opredelilo po kaznivem dejanju, ki je veljal pred novelo (Kazenski zakonik iz leta 1995), čeprav bi bila pravilna pravna kvalifikacija po noveliranem KZ, ni kršilo zakona v škodo obdolženca, ker je bila za to kaznivo dejanje tako po starem kot po noveliranem KZ določena ista kazen, to je kazen zapora v trajanju od enega do osmih let. Sodišče pa tudi ni kršilo določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je v abstraktnem delu povzetek starega zakonskega besedila, čeprav je v konkretnem opisu tudi očitek storitve kaznivega dejanja po novem KZ (dejanje storjeno proti oškodovanki, starejši od 14 let), saj navedeno ne predstavlja nasprotij v izreku glede odločilnih dejstev. Prvi odstavek izreka namreč, kot rečeno, pomeni le prepis zakonskega besedila, ki na pravilnost in jasnost izreka ne more vplivati, saj je izrek sklepčen, četudi takšnega abstraktnega očitka ne vsebuje (morajo pa seveda iz konkretnega opisa dejanja izhajati vsi zakonski znaki kaznivega dejanja).

Ostale navedbe zagovornika v zahtevi, da samo dejstvo, da je šlo pri oškodovanki za hčerko obdolženčeve partnerice, še ne pomeni, da mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo, nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, glede časa, kdaj naj bi začel izvrševati kazniva dejanja, navedbe, da je oškodovanka iz zavoda prihajala domov le občasno ipd., pomenijo zgolj izpodbijanje s strani sodišča ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Enako velja tudi za očitke "protispisnosti v izvedenskem mnenju", saj takšni očitki pomenijo kritiko izvedenskega mnenja po vsebinski plati in posredno grajanje presoje sodišča glede strokovnosti tega mnenja.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo delno spremenilo (prvi odstavek 426. člena ZKP), sicer je v preostalem delu glede na to, da je ugotovilo, da je zahteva vložena deloma tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ker ostale uveljavljane kršitve KZ in ZKP niso podane, zahtevo v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.