Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je med strankama nesporno, da sta sklenili gradbeno pogodbo (določbe od 630. člena ZOR dalje), ki je po svoji naravi pogodba o delu. Sodišči sta ugotovili, da je med strankama tudi nesporno, da je tožnik svojo obveznost iz pogodbe v celoti izpolnil, saj je dogovorjena gradbena dela opravil. Toženec pa je s pogodbo prevzel obveznost, da bo tožniku za to plačal določeno ceno. Toženčeva obveznost je torej imela dopustno podlago.

Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je bilo v pogodbi določeno plačilo, kot izhaja iz predloženega obračuna. Zato uporaba drugega odstavka 623. člena ZOR v tem primeru ni na mestu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je toženec za opravljena gradbena dela dolžan plačati še 381.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je toženec pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta se obe sodišči izognili ugotavljanju pravne podlage obračuna, na katerega se je skliceval tožnik. Obe sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da je navedeni obračun zadosten, zmotno raziskali dejansko stanje. Po mnenju toženca pritožbeno sodišče ni pravilno ravnalo, ko je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Toženec opozarja, da je sporna vrednost opravljenih del in višina plačila. V reviziji zatrjuje, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, predvsem določilo 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju ZOR) in drugega odstavka 623. člena ZOR. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in prvostopenjskemu sodišču naloži izvedbo vseh predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Toženec nima prav, ko v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev oprli le na obračun, ki ga je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tudi pravdni stranki in tako ugotovilo: - da je tožnik za toženca opravljal gradbena dela na njegovi hiši in hali v I.; - da sta pravdni stranki 19.7.1991, po zaključku vseh gradbenih del, v delovnih prostorih toženca sestavili obračun, v katerem je jasno naveden toženčev dolg; - da sta pravdni stranki, glede na to, da je bil obračun sestavljen po zaključku vseh del, v obračunu upoštevali vse medsebojne terjatve.

Toženec je v pritožbi sodišču druge stopnje predlagal zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale, da je toženec del svojih obveznosti poravnal s plačilom hrane in nastanitve delavcem, gradbenega materiala in orodja ter z drugimi storitvami.

Sodišče druge stopnje je v skladu z 220. členom ZPP odločilo, da za ugotovitev odločilnih dejstev, dokaza z zaslišanjem prič ni potrebno izvesti. Sodišče je ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je opredeljeno v 8. členu ZPP. Svojo odločitev je tudi jasno in logično obrazložilo, zato revizijsko sodišče ocenjuje, da sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, na katere opozarja toženec v reviziji.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. ZOR v 51. členu določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je med strankama nesporno, da sta sklenili gradbeno pogodbo (določbe od 630. člena ZOR dalje), ki je po svoji naravi pogodba o delu. Sodišči sta ugotovili, da je med strankama tudi nesporno, da je tožnik svojo obveznost iz pogodbe v celoti izpolnil, saj je dogovorjena gradbena dela opravil. Toženec pa je s pogodbo prevzel obveznost, da bo tožniku za to plačal določeno ceno.

Toženčeva obveznost je torej imela dopustno podlago.

Toženec se v reviziji sklicuje tudi na drugi odstavek 623. člena ZOR, ki določa, da v primeru, ko plačilo ni določeno, sodišče določi plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je bilo v pogodbi določeno plačilo, kot izhaja iz predloženega obračuna. Zato uporaba drugega odstavka 623. člena ZOR v tem primeru ni na mestu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da skuša toženec z vsemi ostalimi navedbami v reviziji doseči spremembo ugotovljenega dejanske stanja, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZZP ni dovoljeno.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.