Jedro

Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba (I. tč. izreka) spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2011 ter ... z dne 23. 9. 2011 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 443,00 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (II. tč. izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2011 in št. ... z dne 23. 9. 2011 ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 27. 5. 2009 dalje (I. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na priznanje pravice do izplačila zapadlega nadomestila plače za polovični delovni čas od 1. 3. 2003 dalje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2003 dalje, in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Tožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 3. 2003 dalje plačeval prispevke le za polovični delovni čas. Tožnik je imel podlago za plačevanje prispevkov le za polovični delovni čas v odločbi tožene stranke z dne 25. 2. 2003, s katero je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami, s polovico delovnega časa ter dejstva, da je s 1. 3. 2003 tudi dejansko pričel z delom, skladnim s citirano odločbo, o čemer je tožnik toženo stranko pravočasno obvestil (sklep z dne 15. 5. 2003). V celoti je upošteval delovne omejitve, kot izhajajo iz citirane odločbe, delal je le s polovičnim delovnim časom, kar pomeni, da je bila citirana odločba v celoti realizirana. Dejstvo, da se kot s.p., ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, ne sme biti odločilno za priznanje pravic iz naslova invalidnosti, saj je na ta način sam poskrbel za to, da država z njim ni imela stroškov, kar bi se zgodilo, če bi s.p. zaprl in uveljavljal denarno nadomestilo. Toženi stranki je pravočasno poslal sklep o prerazporeditvi na drugo, lažje delovno mesto s polovičnim delovnim časom v okviru svoje registrirane dejavnosti. Do odločbe je opravljal delo voznika, po prerazporeditvi pa delo referenta, v polovičnem delovnem času. Skladno s 4. odst. 96. čl. ZPIZ/92 se čas zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, šteje delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti kot poln delovni čas. Enako pravno posledico določa 2. odst. 188. čl. ZPIZ-1. To določbo je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-40/09 potrebno upoštevati tudi za zavarovance, ki so zavarovani iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, kar je bil tudi sam, in ne le za zavarovance, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Če bi sodišče upoštevalo pravilno materialno pravo, bi moralo zaključiti, da ima dovolj pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine. Ob predpostavki, da se čas dela v skrajšanem delovnem času v obdobju od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2011 šteje v pokojninsko dobo kot poln delovni čas, je evidentno, da bi imel dopolnjenih najmanj zakonsko zahtevanih 40 let pokojninske dobe in to tudi, če ne bi uveljavljal dodatne dobe iz naslova služenja vojaškega roka. Sodišče je nadalje tudi zmotno ocenilo, da nadomestilo plače za polovični delovni čas ni predmet presoje v tem sporu, češ da se je v izpodbijanih odločbah tožene stranke odločalo samo o pravici do starostne pokojnine. Tožnik namreč ocenjuje, da je rešitev vprašanja o nadomestilu plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po ZPIZ/92 (oz. sedaj delni invalidski pokojnini) v neposredni odvisnosti od zahtevka za starostno pokojnino.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 9. 2011, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do starostne pokojnine, ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo zavrnilo. Odločilo je, da se zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev pravice po 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Ker so bili po podatkih DURS-a prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 1. 3. 2003 do 23. 9. 2011 poravnani le za polovični delovni čas, je tožena stranka to dobo vštela v pokojninsko dobo le v polovičnem trajanju. Tožnikova skupna pokojninska doba naj bi tako znašala 36 let, 1 mesec in dva dni, kar je premalo za priznanje starostne pokojnine.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik (samozaposleni zavarovanec) s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 2. 2003 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki bo deloma sede, deloma stoje, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, na ugodnem mikroklimatskem delu s polovico polnega delovnega časa od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2003. Hkrati je bilo odločeno, da odločba z dne 9. 6. 1997, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti - ta je nastala 10. 8. 1996, velja do 1. 1. 2003, to je do prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožena stranka je še odločila, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebnima odločbama, tožniku pa naložila, da se je dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v A.. Tožniku pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s citirano odločbo ni bila priznana, do tega pa tudi kasneje ni prišlo, kar je razvidno iz odločb tožene stranke z dne 9. 7. 2003 in 5. 12. 2003. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka kdajkoli odločila o nadomestilu zaradi dela s krajšim delovnim časom po ZPIZ/92. Iz spisa sodišča prve stopnje opr. št. Ps 2791/2011, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, nadalje izhaja, da je tožnik dne 4. 8. 2011, torej že v času veljavnosti ZPIZ-1 vložil zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine. O tej pravici tožena stranka, do izdaje v sporu opr. št. Ps 2791/2011 izpodbijanih odločb, ni odločala.

Kot polni delovni čas se po 2. odst. 188. čl. ZPIZ-1 med drugim šteje tudi čas, ki ga prebije v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovni invalid s pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnik pravilno izpostavlja, da je vprašanje o tem, ali je upravičen do delne invalidske pokojnine in od kdaj predhodno vprašanje v postopku ugotavljanja pravice do starostne pokojnine in to glede na citirani 2. odst. 188. čl. ZPIZ-1 zaradi vštevanja krajšega delovnega časa za polni delovni čas in posledično zaradi izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe iz 36. čl. ZPIZ-1. Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 198/2012 z dne 15. 4. 2013. Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.

V primeru, da sodišče v socialnem sporu tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in (praviloma) odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti (2. odst. 81. čl. ZDSS-1). V konkretnem primeru to ni bilo mogoče, saj je pravica do starostne pokojnine, ki jo uveljavlja tožnik, odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ki se vodi v drugem upravnem postopku. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. čl. ZPP in pete alinee 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilni odločbi tožene stranke kot nezakoniti odpravilo ter na podlagi 82. čl. ZDSS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje pa je zakonito zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila zapadlega nadomestila plače za polovični delovni čas z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2003 dalje (II. tč. izreka). Ker je sodno varstvo pravic skladno s 63. čl. ZDSS-1 mogoče uveljavljati le zoper drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke, vsebinsko presojanje o pravici, o kateri tožena stranka predhodno ni odločila v presodnem upravnem postopku, ni dopustno. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP).

Glede na spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določilu drugega odstavka 165. čl. ZPP odločilo še o povrnitvi stroškov postopka. Skladno s prvim odstavkom 25. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s sprem.) je tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 20 % DDV (70,50 EUR). Stroški za zastopanje tožnika znašajo v celoti 443,00 EUR. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, mu je po določbi prvega odstavka 154. čl. ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.