Jedro

Namen zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno pridelavo in bi s tem obremenjevali oz. ogrožali okolje. V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih.

Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da je možno izdati sklep o založitvi stroškov, s katerim se nalaga podjetju v stečaju stroške za kritje izvršilnih stroškov na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe, ki so bili izdani pred uvedbo stečajnega postopka. Nedvomno tudi taka odločitev posega v stečajno maso, to pa pomeni, da mora organ ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP in še posebej kot je to v obravnavanem primeru ali so podani pogoji iz določb ZVO-1, zlasti 29. člena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, Inšpekcijska pisarna Dravograd št. 06113-268/2012-1019 z dne 23. 11. 2015 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo inšpekcijskemu zavezancu - tožniku naloženo, da mora v osmih dneh po vročitvi sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. 06113-268/2012, v višini 20.757,50 EUR, sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala (točka 1 izreka izpodbijanega sklepa), v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa je bil naveden račun, kamor naj se denarna sredstva nakažejo, v točki 3 izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan poseben sklep o obračunu dejanskih izvršilnih postopkov, v 4. točki izpodbijanega sklepa pa je bilo določeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve in izvedbe izvršbe.

2. S sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06113-268/2012-62 z dne 13. 4. 2015 je bil tožniku določen naknaden izpolnitveni rok, in sicer v dveh mesecih od vročitve tega sklepa, to je 29. 6. 2015, v katerem mora na lastne stroške z zemljišča s parcelno št. 111/4, 111/6, 111/8, 106/5, 108/6, 108/7, 106/4, 106/5, 111/4, 111/9 in 111/10, vse k.o...., odstraniti še 85 ton izrabljenih gum. Ta ukrep je bil predmet inšpekcijske odločbe št. 06113-268/2012-47 z dne 23. 1. 2015, ki se tudi izvršuje. Tožnik je bil tudi opozorjen, da bo v primeru, če tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ne bo izpolnil, to storil pooblaščeni izvajalec na njegove stroške. Na podlagi opravljenega inšpekcijskega ogleda z dne 15. 7. 2015 je bilo ugotovljeno, da zavezanec tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ni izpolnil v celoti, saj je odstranil 64 ton izrabljenih gum, 22 ton izrabljenih gum je še odloženih. Ker tožnik niti v dodatnem roku, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe, do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil obveznosti v celoti, bo izvršba opravljena po drugi osebi na zavezančeve stroške.

3. Zavezancu je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe št. 06113-268/2012-72 z dne 8. 6. 2015, v katerem mu je bil določen naknaden izpolnitveni rok, in sicer v dveh mesecih od vročitve tega sklepa, to je 21. 9. 2015, v katerem mora na lastne stroške z zemljišča parcelna št. 111/4, 111/6, 111/8, 106/5, 108/6, 108/7, 106/4, 106/5, 111/4, 111/9 in 111/10, vse k.o. ..., odstraniti približno 415 ton izrabljenih gum. Ta ukrep je bil predmet dopolnilne inšpekcijske odločbe št. 06113-268/2012-63 z dne 13. 4. 2015, ki se tudi izvršuje. Ob terenskem ogledu dne 26. 3. 2015 in 10. 4. 2015 je bilo ugotovljeno, da je na navedenem zemljišču odloženih skupaj 500 ton izrabljenih gum, zato je bila izdana dopolnilna odločba št. 06113-268/2015 z dne 13. 4. 2015 za odstranitev 415 ton izrabljenih gum (za odstranitev 85 ton izrabljenih gum je bila že izdana odločba št. 06113-268/2012-47 z dne 23. 1. 2015). Tožnik je bil z navedenim sklepom tudi opozorjen, da bo v primeru, če tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ne bo izpolnil, to storil pooblaščeni izvajalec na njegove stroške. Na podlagi opravljenega inšpekcijskega ogleda z dne 14. 10. 2015 je bilo namreč ugotovljeno, da zavezanec tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ni izpolnil, saj ni odstranil 415 ton izrabljenih gum. Ker zavezanec niti v dodatnem roku določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe do današnjega dne ni izpolnil obveznosti v celoti, bo izvršba opravljena po drugi osebi na zavezančeve stroške.

4. Ker torej inšpekcijski zavezanec - tožnik, odrejene obveznosti ni izpolnil, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločiti o založitvi zneska za izvršitev inšpekcijskega ukrepa izrečenega z inšpekcijskima odločbama z dne 13. 4. 2015 in dovoljenega s sklepoma o dovolitvi izvršbe z dne 8. 6. 2015. Znesek predviden za pokritje stroškov izvršbe, ki je naveden v 1. točki izreka tega sklepa, je ugotovljen na podlagi informativne ponudbe št. 15006 z dne 16. 10. 2015, ki jo je izdelal izvajalec A. d.o.o. Iz navedene informativne ponudbe izhaja, da znaša ponudbena cena 47,5 EUR na tono, o čemer je bil seznanjen tudi zavezanec, ki pa v postavljenem roku ni podal pripomb. Upoštevaje, da je na navedenih zemljiščih, kar izhaja tudi iz zapisnika, odloženih še 437 ton izrabljenih gum, je določen znesek za kritje izvršilnih stroškov v višini 20.757,50 EUR.

5. Toženka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je v pritožbi navedel, da se je 2. 10. 2015 nad njim začel stečajni postopek, zato je proti njemu upoštevaje 131. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) prepovedano izdati sklep o izvršbi. Toženka ugotavlja, da sta oba sklepa o izvršbi, tako sklep o dovolitvi izvršbe z dne 13. 4. 2015, kot sklep o dovolitvi izvršbe z dne 8. 6. 2015, bila dokončna, pravnomočna in izvršljiva (oba sta določala način izvršbe po drugi osebi) pred začetkom stečajnega postopka, torej pred 2. 10. 2015, oziroma da sta bila izdana pred začetkom stečajnega postopka, torej pred 2. 10. 2015. Po 2. 10. 2015, to je v času stečajnega postopka, proti tožniku sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan, izdan pa je bil izpodbijani sklep, s katerim je upravni organ prve stopnje tožniku naložil, naj založi znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, in sicer za izvršitev obveznosti, ki so za tožnika v navedeni inšpekcijski zadevi nastale pred začetkom stečajnega postopka nad tožnikom. Če bo tožnik izpolnil naloženo obveznost, torej bo odstranil še 437 ton izrabljenih gum, bo to vplivalo na končno odmero višine stroškov, potrebnih za prisilno izvršitev ukrepa po drugi osebi. Toženka kot neutemeljeno zavrne navedbo v pritožbi, da lastnik obravnavanih gum ni več tožnik, ampak država, ki mora poskrbeti za njihovo odstranitev, kot to izhaja iz 11. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). V obravnavanem primeru je povzročitelj čezmerne obremenitve okolja določen in določljiv. Za predelavo odpadkov v objektu za predelavo gum ima tožnica pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje št. 35472-71/2010-10 z dne 20. 10. 2010, izdanega s strani Agencije RS za okolje za predelavo odpadkov v objektu za predelavo gum - proizvodnja granulata z največjo zmogljivostjo predelave 18.000 ton (odločbi o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja z dne 8. 3. 2011 in z dne 16. 11. 2011), prav tako obstaja pravna podlaga za naložitev obveznosti - odpravo posledic te čezmerne obremenitve in sicer 156. in 157. člen ZVO-1. Določba 29. člena ZVO-1 (stečaj povzročitelja obremenitve), ki ga navaja tožnik sicer res določa, da v primeru, če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, postane imetnik odpadkov država, vendar ob pogoju, da so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, česar pa tožnica ni izkazala. Toženka še dodaja, da namen izrečenega inšpekcijskega ukrepa po 157. členu ZVO-1 in posledično sklepov o dovolitvi izvršbe ter izpodbijanega sklepa ni poplačilo iz stečajne mase tožnika, ampak je namen odprava nezakonitega stanja, ki je bilo povzročeno z nezakonitim ravnanjem tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, da se torej prepovedi iz drugega odstavka 157. člena ZVO-1, izrečene povzročitelju čezmerne obremenitve okolja tudi dejansko izvršijo in se vzpostavi zakonito stanje (smiselno povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 240/2012 z dne 11. 10. 2012), pri tem upoštevajoč težo kršitve in posledice za javni interes.

6. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Izpodbijani sklep, prav tako pa celoten postopek izvršbe nedenarne obveznosti zoper tožnico, je v neposrednem nasprotju z določbami ZFPPIPP, ki v 3.8 oddelku določa pravne posledice postopkov zaradi insolventnosti na izvršilne postopke, ki se smiselno uporabljajo tudi za upravne izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi državni organ. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom opr. št. St 1896/2015 z dne 2. 10. 2015 začelo stečajni postopek. To pomeni, da so z dnem objave oklica o začetku stečajnega postopka nastale materialno-pravne in procesno-pravne posledice začetka stečajnega postopka v skladu z 244. členom ZFPPIPP. Z dnem začetka stečajnega postopka je v skladu s 131. členom ZFPPIPP nastala ovira za izdajo sklepa o izvršbi, v skladu z drugim odstavkom 132. člena istega zakona pa je nastala ovira za nadaljnji tek izvršbe, saj toženka - upnik v razmerju do stečajnega dolžnika v postopku izvršbe ni pridobila ločitvene pravice.

7. Stečajni postopek med drugim vpliva (učinkuje) tudi na vsebino pravnih razmerij (medsebojnih pravic in obveznosti) med dolžnikom in drugimi osebami tako, da povzroči spremembo vsebine pravnih razmerij. Tako so se v skladu z načelom aktualizacije in konverzije terjatev upnikov do stečajnega dolžnika z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko vse nedenarne obveznosti stečajnega dolžnika pretvorile v denarne obveznosti po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka (253. člen ZFPPIPP), vključno z obveznostjo tožnice, da opravi izpolnitveno ravnanje v obliki izvedbe storitve zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti - to je odstranitve skupno 415 ton izrabljenih gum iz zemljišča. Navedena obveznost pa v celoti ustreza pravnemu pomenu nedenarne obveznosti iz 20. člena ZFPPIPP, ki se je z dnem začetka postopka "ex lege" pretvorila v denarno obveznost in jo je mogoče izraziti v denarnem znesku. Namen določb o aktualizaciji in konverziji terjatev upnikov do stečajnega dolžnika je v tem, da se vse terjatve upnikov spravijo na skupni imenovalec, kar je condicio sine qua non za dosledno spoštovanje temeljnega načela insolvenčnega prava, in sicer načela enakopravnega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP). Zato na podlagi določb ZFPPIPP niti ne obstaja pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za prisilno izpolnitev nedenarne obveznosti zoper tožnika, zato je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz navedenega razloga. Realizacija izpodbijanega sklepa predstavlja neposredno kršitev 227. člena ZFPPIPP, prav tako pa bi realizacija izpodbijanega sklepa nedopustno povzročala neenakopravno obravnavo upnikov stečajnega dolžnika in s tem kršitev 46. člena ZFPPIPP. Na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, kar pomeni, da je z dnem začetka postopka stečaja nad tožečo stranko nastala pravna ovira oziroma negativna procesna predpostavka za prisilno izvršitev izpodbijanega akta.

8. Določbam ZFPPIPP je skladna tudi ureditev v ZVO-1, ki v 29. členu ureja poseben položaj, kadar je nad povzročiteljem obremenitve začet stečajni postopek, v stečajni masi pa so odpadki. Izpodbijani sklep je torej tudi v nasprotju z 29. členom ZVO-1. Lastnik teh gum ni več tožnik, ampak država, ki mora poskrbeti za njihovo odstranitev, kot to izhaja iz 11. člena ZVO-1. 9. Zavrnilni razlogi toženke temeljijo na očitno napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj tožnica ni imetnica veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja z dne 20. 10. 2010. Navedeno okoljevarstveno dovoljenje je nekdanji direktor stečajnega dolžnika prenesel na družbo B. d.o.o., kar je razvidno tudi iz priloženega seznama predelovalcev odpadkov z dne 15. 2. 2016, ki je bil izdelan v skladu z 42. členom Uredbe o odpadkih. Tožnica kot dokaz prilaga najemno pogodbo z dne 1. 10. 2012, na podlagi katere je tožnica odplačno prepustila družbi B. d.o.o. v najem tehnološko linijo za predelavo odpadne gume, ki se nahaja na parcelni št. 111/6 k.o. ..., torej na eni izmed parcel, na katerih se nahaja 415 ton izrabljene gume, ki so predmet tega postopka. Obstoj navedene najemne pogodbe potrjuje, da z odpadki niti ni upravljala tožnica, ampak družba B. d.o.o. 10. Po mnenju tožnika mora ravno zaradi doseganja namena odprave nezakonitega stanja sanacije 415 ton izrabljenih gum iz zemljišča, država v skladu z 11. členom v zvezi z 29. členom ZVO-1 poskrbeti za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in kriti stroške odprave teh posledic. Sama narava obravnavane okoljske obremenitve 415 ton izrabljenih gum ni zgolj brez sleherne tržne vrednosti, temveč ima obravnavana količina izrabljene gume tako imenovano negativno vrednost. Izrabljene gume so namreč odpadek, ki že sam po sebi povzroča stroške s predelavo in deponiranjem, kar navsezadnje izhaja tudi iz izreka izpodbijanega sklepa: strošek manipulacije po izpodbijanem sklepu znaša (najmanj) 20.757,50 EUR. Razlogi za čimprejšnjo sanacijo obravnavane čezmerne okoljske obremenitve pa terjajo, da za odpravo teh posledic poskrbi država in krije stroške odprave teh posledic. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in izpodbijani sklep odpravi ter ustavi izvršilne postopke, ki jih toženka vodi zoper tožnico, ter toženki naloži stroške postopka.

11. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Sodišče je s sklepom opr. št. II U 97/2016-16 z dne 12. 6. 2017 na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 199. členom ZPP, ki se je po takrat veljavnem 22. členu ZUS-1 primerno uporabljal za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, priznalo položaj stranskega intervenienta družbi B. d.o.o., v stečaju. Stranskemu intervienentu je bila tožba poslana v odgovor.

K točki I. izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je izpodbijani sklep, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, zakonit. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP, ki ureja izvršbo po drugih osebah za nedenarne obveznosti. Prvi odstavek tega člena določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba nato poprej opozoriti. Drugi odstavek pa določa, da lahko organ, ki opravlja izvršbo v primeru iz prvega odstavka tega člena naloži zavezancu s sklepom naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv. Sklep, ki se izpodbija v tem upravnem sporu je bil izdan na podlagi drugega odstavka 297. člena ZUP po tem, ko sta bila inšpekcijskemu zavezancu - tožniku že izdana sklepa o dovolitvi izvršbe dne 13. 4. 2015 in z dne 8. 6. 2015. Dne 15. 7. 2015 in dne 14. 10. 2015 je bil opravljen inšpekcijski ogled na katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ni izpolnil, saj na zemljiščih ostaja še 435 ton izrabljenih gum. Ker tožnik niti v dodatnem roku, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil obveznosti v celoti, je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom naložil, da bo izvršba opravljena po drugi osebi na zavezančeve stroške, pri čemer je določil tudi, da mora tožnik založiti znesek potreben za kritje izvršilnih stroškov, v višini 20.757,50 EUR.

15. V postopku je nesporno, da je bil izpodbijani sklep izdan po uvedbi stečajnega postopka, ki je bil uveden dne 2. 10. 2015. Tožnik v tožbi ugovarja zakonitost izpodbijanega sklepa in se pri tem sklicuje na 131. člen ZFPPIPP, ki določa nedovoljenost izvršbe ali zavarovanja ter na 11. v zvezi z 29. členom ZVO-1, ki specialno urejata primere, ko je zoper povzročitelja obremenitve uveden stečajni postopek. Prvostopenjski organ se s tema dvema odločbama ni posebej ukvarjal, tožena stranka pa v odločbi, s katero je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno, zavzame stališče, da v obravnavanem primeru navedeni določbi ne prideta v poštev. Glede 131. člena ZFPPIPP toženka sprejme stališče, da sta bila oba sklepa o dovolitvi izvršbe izdana pred začetkom stečajnega postopka, izpodbijani sklep pa toženki nalaga založitev zneska potrebnega za kritje izvršilnih stroškov, in sicer za izvršitev obveznosti, ki so za tožnico v navedeni inšpekcijski zadevi nastale pred začetkom stečajnega postopka nad tožnikom. Šele ko bo izdan poseben sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov, bo treba po stališču toženke upoštevati določbo 131. člen ZFPPIPP. Toženka kot neutemeljen zavrne tudi ugovor tožnika, da bi morala država poskrbeti za odstranitev obravnavanih gum (11. člen ZVO-1). Po mnenju toženke je namreč povzročitelj čezmerne obremenitve okolja določen in določljiv in ima za predelavo odpadkov v objektu za predelavo gum pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje. V zvezi z 29. členom ZVO-1 (stečaj povzročitelja obremenitve), ki sicer res določa, da v primeru, če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, postane imetnik odpadkov država, vendar ob pogoju, da so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, česar pa tožnica ni izkazala. Po mnenju toženke gre v obravnavanem primeru za odpravo nezakonitega stanja na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče razumeti kot poplačilo iz tožničine stečajne mase.

16. Po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 v primeru, če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, v stečajni masi pa so odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, postane imetnik odpadkov država. Smiselno enako določa tudi ZFPPIPP v 1. točki drugega odstavka 374. člena po kateri se v primeru, če upniki ne privolijo v prevzem odpadkov, stečajna masa pa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo. Namen navedenih zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno pridelavo in bi s tem obremenjevali oz. ogrožali okolje. V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih.

17. Toženka ima sicer prav, da je povzročitelj obremenitve po tretjem odstavku 9. člena ZVO-1 odgovoren za obremenjevanje okolja, tudi v primeru stečaja ali likvidacije, če gre za odpravo nezakonitega stanja. Vendar pa pri tem spregleda, da je s to določbo uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja, ki pa ga dopolnjuje načelo subsidiarnega ukrepanja, uzakonjenega v 11. členu istega zakona. Po slednjem država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem. Tako določba 1. točke drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP, kot določba prvega odstavka 29. člena ZVO-1 očitno pomenita konkretizacijo načela subsidiarnega ukrepanja v specifičnem primeru stečaja, saj določata odgovornost države za odpadke, če te odgovornosti zaradi poteka stečajnega postopka ni mogoče naložiti njihovemu imetniku oziroma povzročitelju. V povezavi teh določb z 11. členom ZVO-1 gre torej za ureditev, ki je do splošnega načela odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 9. člena ZVO-1 v razmerju specialnosti, zato je treba v situacijah, ki jih ureja, uporabiti to in ne splošne ureditve.

18. Nesporno tudi je, da so v stečajni masi odpadki, saj prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom inšpekcijskemu zavezancu, to je podjetju v stečaju - tožniku nalaga založitev zneska potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi, ki nalaga odstranitev izrabljenih gum. Glede na določbo drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP v stečajno maso spada vse premoženje stečajnega dolžnika. Po povedanem tudi založitev navedenega zneska pomeni poseg v stečajno maso, kar pa je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi.

19. Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da je možno izdati sklep o založitvi stroškov, s katerim se nalaga podjetju v stečaju stroške za kritje izvršilnih stroškov na podlagi sklepov o dovolitvi izvršbe, ki so bili izdani pred uvedbo stečajnega postopka. Nedvomno tudi taka odločitev posega v stečajno maso, to pa pomeni, da mora organ ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP in še posebej kot je to v obravnavanem primeru ali so podani pogoji iz določb ZVO-1, zlasti 29. člena.

20. Sodišče tudi ne najde podlage, da bi obravnavani izpodbijani sklep predstavljal izjemo po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, saj založitev stroškov kot je odrejena v izpodbijanem sklepu ne predstavlja stroškov stečajnega postopka po 355. členu ZFPPIPP. Po prvem odstavku 354. člena tega zakona so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.

21. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, kar je pripeljalo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je tožbi v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba zlasti ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz 29. člena ZVO-1. Ugotoviti bo treba ali so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom. Po mnenju sodišča zgolj ugotovitev toženke v drugostopenjski odločbi, da tožnik, ki je v stečaju, ni izkazal, da so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom, ne da bi se stečajnega upravitelja, ki zastopa tožnico v stečaju pozvalo, da naj se glede tega izjasni, ne more biti podlaga za ugotovitev, da tovrstnih odpadkov v stečajni masi ni.

K točki II. izreka:

22. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, je v skladu s 3. členom Pravilnika upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR. Sodna taksa pa bo tožeči stranki vrnjena na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (c točka opombe 6.1.) po uradni dolžnosti.