Jedro

Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.

Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pravna prednica tožnikov A. A. (ki je med pravdo umrla) je kot kreditojemalka s toženo stranko kot kreditodajalko 19. 8. 2008 sklenila kreditno pogodbo, št. 000 (v nadaljevanju: kreditna pogodba), katere predmet je bil kredit v višini 253.000 CHF1 z dogovorjenimi obrestmi2 in odplačilno dobo 120 mesecev.

2.Z izpodbijano sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 22. 6. 2023 in razsodilo, da se (I.) ugotovi, da sta nična kreditna pogodba in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve notarja B. B., SV 000/08, in da bo (II.) o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

3.Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku3 in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

4.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in domačo sodno prakso zavračata vse pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

6.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo na večino v pritožbi izpostavljenih pravnih dilem v sodni praksi že odgovorjeno, pritožnica pa tudi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v odločbah VSRS ne bi bil obravnavan in zato tudi (že) obrazložen. Dvoma, da sta imeli pravdni stranki možnost pravočasne seznanitve s spremenjenimi stališči sodne prakse, ni. Odločba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je pomembno spremenila (in ustalila) merila za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti, je bila sicer izdana tekom konkretnega postopka, vendar še pred izpodbijano sodbo, nanjo pa se sklicuje tako sodišče kot tudi tožena stranka v pritožbi. Ker gre (tudi) v konkretni zadevi za dejansko stanje ter pravna vprašanja, ki so primerljiva drugim (že obravnavanim) zadevam kreditiranja v CHF, temu ustreza (tudi) sam obseg odgovora na navedbe pritožnice.4 Prav tako pritožbeno sodišče poudarja, da so sodišča prve kot tudi druge stopnje dolžna spoštovati in upoštevati sprejeta stališča VSRS, kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja.5

7.Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se v nekaterih delih sodbe ne da preizkusiti zaradi manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih, notranjih nasprotij ter nezadostne obrazloženosti. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi 22. člen Ustave. Očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo zadostne in medsebojno skladne razloge o pravno relevantnih dejstvih. Ni se bilo namreč dolžno izrecno opredeliti do vsakega stališča strank, ampak le do nosilnih pravnih naziranj strank, ki so bila dovolj argumentirana, ki niso bila očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bila neupoštevna6 - še zlasti ob že poudarjeni jasni sodni praksi. Očitanih pomanjkljivosti in medsebojnih nasprotij ni zaznati. Sodba je jasna in razumljiva ter dosega zahtevan standard obrazloženosti.

8.Odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi temelji na naslednjih ugotovitvah:

- tožnika (oz. njuna pravna prednica) imata položaj potrošnika,

- kreditna pogodba predstavlja dolgoročni potrošniški hipotekarni kredit, ki je bil vezan na tujo valuto (CHF)7;

- znesek posojila je bil nakazan in odplačevan v EUR, v katerih so tudi prihodki tožnikov (in njune pravne prednice);

- tožena stranka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, pravna prednica tožnikov se zato ni zavedala visokega tveganja in znatnih negativnih finančnih posledic (valutnega tveganja);

- obseg danih pojasnil tožene stranke ni zadostil zahtevam profesionalne skrbnosti, zaradi česar je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja;

- predmet kreditne obveznosti je bil zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti nejasen in s tem pogodbeni pogoj nepošten;

- kreditna pogodba in notarski zapis sta iz navedenega razloga nična;

- kondikcijski zahtevek še ni zastaral.

O materialnopravni podlagi

9.Pravno podlago za presojo v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih8 in Zakona o varstvu potrošnikov9 ter temeljna načela Obligacijskega zakonika10, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva 93/13/EGS11 in sodna praksa SEU.12

10.Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodno prakso SEU,13 ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU).14 Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi USRS15 in VSRS.16 Da bi bila razlaga

contra legem

, ni utemeljeno.17 Za presojo ne zadošča, da je kreditna pogodba vsebovala vse elemente, ki jih je določal ZPotK - obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo namreč pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (

ius cogens

10.) obveznosti banke. Delno pa ta temelji na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). V zvezi s tem je zmotno pritožbeno pravno naziranje, da je upoštevanje načela vestnosti in poštenja v nasprotju z določbami ZPotK, in da je sodišče kršilo načelo prepovedi retroaktivnosti.18 Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.

11.Neutemeljeno je tudi nasprotovanje uporabi Priporočil Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), na katerega vsebino tudi ni neposredno oprta izpodbijana odločitev. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja le iz Priporočila ESRB, temveč, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, tudi neposredno iz Direktive.19 Čeprav ne evropska ne domača sodna praksa ne ponudita konkretne številke, to ne pomeni, da gre za neopredeljen pojem.20 Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Od banke se tudi ne zahteva prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja uresničil. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti.

O pojasnilni dolžnosti in nepoštenem pogodbenem pogoju

12.Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Takšna odločitev upravičeno sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je v novejši sodni praksi21 in ob upoštevanju relevantnih odločb prakse SEU22, določil ZVPot (22. do 24. člena) in Direktive, oblikovala sodna praksa.

13.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.23 Le tako banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. S tem mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.24

14.Dokazna ocena je skrbna, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je tožena stranka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost, ker je ugotovilo, da pravni prednici tožnikov ni dala informacij oziroma pojasnil take intenzitete, da bi na njihovi podlagi ta lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki ga prevzema. Dokazno breme glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti je bilo na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla.25

15.Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oz. je opravljena pomanjkljivo), kot je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.26 Zaključek o izpolnjenosti predpostavke po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot je pravilen in ustrezno obrazložen. Po prvem odstavku 24. člena ZVPot velja pogodbeni pogoj za nepoštenega, če je podan dejanski stan iz katerekoli izmed štirih alinej prvega odstavka.27 Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nepoštenega pogoja že ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka tega člena, se do navedb, ki so se nanašale na preostale tri točke te določbe, ni bilo dolžno opredeljevati.28

16.Pravilen je tudi zaključek o tem, da ima obstoj nepoštenega pogoja za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe. Ne zato, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.29

O zastaranju

17.Zastaranje kondikcijskega zahtevka je odvisno od tega, kdaj je začel teči petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Sodišče je v konkretni zadevi štelo, da je v letu 2015 kreditojemalki postalo znano, da kredita ne bo zmogla in se je zato v januarju 2015 oglasila pri toženi stranki zaradi predčasnega odplačila. V tej zvezi je ugotovilo, da je tudi tožena stranka priznala, da je v letu 2015 prišlo do drastične spremembe v razmerju CHF/EUR,30 zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je tožba vložena pravočasno, pred iztekom zastaralnega roka. Sicer pa vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zadevah kreditiranja v CHF v sodni praksi še ni dokončno rešeno. Je pa precedenčno stališče VSRS, sprejeto ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage, znano. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.31

18.Tožena stranka v pritožbi navaja, da je za pričetek teka zastaralnega roka bistveno, kdaj sta se tožnika (oz. njuna pravna prednica) zavedala večjega prevzetega valutnega tveganja, pri čemer trenutka ni določno opredelila. Opozorila je, da bi se tega lahko pravna prednica tožnikov zavedala že v letu 2011, ko je bilo stanje (tečaja) primerljivo tistemu iz leta 2015, prav tako omenja njeno neodzivnost, ko je bila povabljena v aprilu 2014 na sestanek, na katerem bi prejela vse aktualne podatke o kreditu in gibanju menjalnega tečaja. Izhajajoč iz zgornjega precedensa, trditvene podlage in izvedenih zaslišanj, je prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da se pravna prednica tožnikov pred začetkom leta 2015 ni mogla zavedati nepoštenosti pogodbe. Zgolj zavedanje uresničitve in razsežnosti valutnega tveganja v letu 2011 (tj. dejanskih okoliščin), ne zadostuje. Ne gre namreč zaključiti, da se je pravna prednica tožnikov, kot laikinja, takrat seznanila (oz. bi se lahko ali celo bila dolžna seznaniti), da gre za kršitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki se lahko odrazi v ničnosti kreditne pogodbe. Tudi pritožbene navedbe o potrebni skrbnosti potrošnika pri seznanitvi z okoliščinami, pomembnimi za odločitev za vložitev tožbe (z vidika pravne varnosti in stališč teorije in presoje ESČP), ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zavzetega stališča in ne odvezujejo tožene stranke, da bi že v predpogodbeni fazi v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

19.Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim dejanskim in pravnim razlogom v točkah 23-25 sodbe, da ugovor zastaranja kondikcijskega zahtevka ni utemeljen.32 Glede na povedano je pritožbena graja odločitve o ugovoru zastaranja in neopredelitve sodišča do tovrstnih navedb, neutemeljena.

20.Tožena stranka med drugim navaja tudi, da USRS v odločbi Up-14/21 ni razlagalo pojma pojasnilne dolžnosti, saj iz odločb, sprejetih v postopkih po ustavni pritožbi, ne morejo izhajati materialnopravna izhodišča glede uporabe zakonskega prava. USRS je namreč pristojno odločati le o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravilno je sicer opozorjeno na prvi odstavek 50. člena Zakona o ustavnem sodišču,33,34 ki določa, da USRS v okviru ustavne pritožbe odloča zgolj o kršitvi človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, s katerimi je sodišče odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Drži tudi, da pristojnosti USRS ne gre enačiti s pristojnostmi instančnih sodišč, a vendar je pritožbeno vztrajanje pri tem, da redna sodišča ne bi smela spoštovati prakse USRS, docela nerazumljivo. Kot pritožba pravilno pojasni, odloča USRS o kršitvah človekovih pravic in svoboščin, pri tem pa oblikuje tudi ustavno sodno prakso iz katere je razvidno, katero ravnanje sodišča (državnega organa, ...) predstavlja kršitev človekovih pravic in svoboščin. Ker je za izvajanje sodne funkcije še kako pomembno spoštovanje Ustave RS, je za sledenje temu cilju pomembno, da sodišča v svojih postopkih upoštevajo ustavno sodno prakso in se tudi na ta način izogibajo kršitvam človekovih pravic in svoboščin.35

21.Tožena stranka izpostavlja še, da standard povprečnega potrošnika napolni nacionalno sodišče, ne pa SEU, kar pa ne drži. Iz sodne prakse SEU36 namreč izhaja, da je treba pojem potrošnika razlagati samostojno in enotno, saj gre za avtonomen pojem prava EU. To seveda pomeni, da je vsebina pojma povprečnega potrošnika povsem enaka v vseh državah EU in ni odvisna od srečevanja potrošnika v določeni državi z menjavo valut in stopnje poučenosti glede mehanizma konverzije valut in učinka valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut.

Sklepno

22.Glede na vse obrazloženo in upoštevajoč, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano delno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

23.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1V evrski protivrednosti na sklenitve 238.351,67 EUR.

212-mesečni CHF LIBOR in obrestna marža 1,65 %.

3Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP.

4Dejstvo, da pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja vsebinsko enake odgovore, kot v primerljivih zadevah iz sodne prakse, ne izkazuje manjka skrbnosti presoje, pač pa odraža udejanjanje načela pravne varnosti, enakosti in enakega varstva pravic. Opozoriti gre, da tudi pritožbene navedbe v glavnini predstavljajo ponavljanje pritožbenih navedb iz drugih primerljivih zadev.

5Precedens služi kot avtoriteta sodiščem pri odločanju o kasnejših enakih ali podobnih zadevah. Odstop od precedensa pa je mogoč le po dopustnih metodah pretehtanja in razlikovanja (povzeto po sodbi VSL I Cp 791/2024 z dne 20. 8. 2025, 10. točka obrazložitve). O tem več odločba Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. točka obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišč II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.

6Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-951/15 z dne 18. 5. 2017 (18. točka obrazložitve).

7Naravo kreditne pogodbe je pravilno presojalo že sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe. Tam je podalo argumente, ki odgovorijo tudi na neutemeljene pritožbene navedbe, da konkretna kreditna pogodba predstavlja čisti devizni kredit (tj. kredit, ki ni samo sklenjen v tuji valuti temveč je kreditojemalec tudi prejel kredit v tuji valuti in ga je v tej valuti tudi dolžan vračati).

8Uradni list RS, št. 70/2000, v nadaljevanju ZPotK.

9Uradni list RS, št. 20/1998, v nadaljevanju ZVPot.

10Uradni list RS, št. 97/07 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. Predvsem 5. in 6. člen.

11Evropska Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva).

12Kadar gre kot pri Direktivi za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU. Ta pomenski okvir je SEU že določil, ki je istovrsten okoliščinam konkretnega primera (tako VSL sodba in sklep I Cp 1372/2023 z dne 26. 1. 2024, 33. točka obrazložitve).

13C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).

14Več o pomenu načela evropsko skladne (lojalne) razlage glej odločbe USRS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

15Glej USRS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

16Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

17VSL II Cp 1938/2024, VSL II Cp 1280/2024 in druge.

18Določbe tedanjega ZPotK so bile pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti.

19VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63. točka obrazložitve), VSL sodba I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022 (9. točka obrazložitve), VSL sodba I Cp 67/2022 z dne 25. 8. 2022 (10. točka obrazložitve).

20V domači sodni praksi se opozorila na možnost zelo velike depreciacije EUR, na črni scenarij ali na neomejeno valutno tveganje uporabljajo kot sinonimi.

21Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in druge.

22Glej zadeve C-776/19 do C-782/19, C-186/16.

23Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63.-67., 71., 72. točke obrazložitve) in druge.

24Glej VSL sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024 (17. točka obrazložitve).

25Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. obrazložitve).

26Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. točka obrazložitve in druge).

27Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (29. točka obrazložitve).

28Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (54. točka obrazložitve).

29Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (38. točka obrazložitve), VSL sodba in sklep I Cp 1241/2023 z dne 5. 2. 2024 (43. točka obrazložitve).

30Splošni znano je, da je prišlo do odmrznitve tečaja 15. 1. 2015.

31Tako sklepa VSRS II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Od takšnega stališča VSRS v kasnejših odločbah II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 in II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 ni odstopilo.

32Pri tem se o vprašanju zastarljivosti ugotovitvenega in izbrisnega zahtevka, ki sta predmet izpodbijane delne sodbe, ne izreka.

33Uradni list RS, št. 15/1994, s spremembami.

34Podobno tudi 6. alineja prvega odstavka 160. člena Ustave RS.

35VSL II Cp 1938/2024 in druge.

36Glej VSRS II Ips 98/2018 in v 8. opombi navedene C-498/16 (Schrems, ECLI:EU:C:2018:37), C-297/14 (Hobohom, ECLI:EU:C:2015:844), C-441/13 (Hejduk, ECLI:EU:C:2015:28), C-375/13 (Kolassa, ECLI:EU:C:2015:37), C-508/12 (Vapenik, ECLI:EU:C:2013:790), C-218/12 (Emrek, ECLI:EU:C:2013:666), C-419/11 (Česká spořitelna, ECLI:EU:C:2013:165) C-190/11 (Muhlleitner, ECLI:EU:C:2012:542) ter C-585/08 in C-144/09 (Pammer in Hotel Alpenhof, ECLI:EU:C:2010:740).