Jedro

Napačni pravni pouk pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.

Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, saj je glede na določilo 1. točke 27. člena ZMed nedopustno sleherno poseganje sodišča v vsebino popravka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora tožena stranka B. P. K. kot odgovorna urednica časopisa K. najkasneje v 1. številki časopisa, ki bo izšel po pravnomočnosti te sodbe v rubriki aktualno objaviti popravek, ki ga je predložil tožnik D.Š.. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 5,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Najprej meni, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Toženka je namreč prejela tožbo 15. 2. 2013. Na pritožbo je odgovorila 5. 3. 2013, kar pomeni, da je z odgovorom zamudila, saj je rok za odgovor na tožbo v zadevah po Zakonu o medijih 8 dni. V takem roku bi morala odgovoriti na tožbo ne glede na to, da jo je sodišče pozvalo, da odgovor lahko poda v roku 30 dni. Nadalje meni, da sodišče ni povedalo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Prav tako ni izvedlo vseh s s strani tožene stranke predlaganih dokazov (zaslišanje toženke, priče E.). Pritožnik se ne strinja, da je popravek nesorazmeren z objavljenim člankom – članek obsega 48 vrstic, popravek pa 27 vrstic. Meni, da je pri ugotavljanju nesorazmernosti potrebno izhajati tudi iz vsebinskega izhodišča in ne iz matematičnih razmerij. Sodišče samo je ugotovilo, da je bil članek novinarja o seji pomanjkljiv in nepopoln, zato je tožnikov popravek vsebinsko sorazmeren z objavljenim člankom, saj je moral pritožnik v popravku ustrezno dopolniti navedbe v objavljenem članku. Sicer pa se sodišče v vsebinsko plat popravka sploh ni spuščalo in zato je dejansko stanje v tem delu napačno in nepopolno ugotovljeno. V navedbah v odgovoru tožnik ni navedel nobenih žalitev, kot mu to očita sodišče. Pri presoji objektivne žaljivosti bi sodišče moralo uporabiti 18. poglavje KZ-1. Pritožnik zavrača oba razloga, zaradi katerih je sodišče zavrnilo njegov zahtevek, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da je sodišče tožbo vročilo toženi stranki in jo v pravnem pouku pozvalo, da mora na njo odgovoriti v 30. dneh od njene vročitve. Opozorilo jo je tudi na posledice zamude roka. Pravni pouk, ki ga je dalo sodišče, pa ni bil pravilen, saj Zakon o medijih (ZMed), ki je specialni zakon glede na določila ZPP določa, da mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v roku 8 dni po prejemu tožbe (1. odstavek 24. člena ZMed). Napačni pravni pouk pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v številnih zadevah. Ker je toženka tožbo prejela 15. 2. 2013, odgovor pa vložila 5. 3. 2013, torej znotraj 30-dnevnega roka, pomeni, da je bil odgovor vložen pravočasno in niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

5. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da je pritrdilo tožniku, ki je zatrjeval, da je bila z objavo članka prizadeta njegova pravica ali interes. Ta prizadetost opravičuje tožnikovo pravico, da je od odgovorne urednice, tukaj toženke, zahteval objavo popravka objavljenega članka. V čem oziroma zaradi katerega dela v članku se kaže tožnikova prizadetost, je prvo sodišče pojasnilo v sodbi točka 10 in se v izogib ponavljanju na to pritožbeno sodišče sklicuje in povzema kot svoje.

6. Prizadeti ima torej pravico zahtevati objavo popravka. Toženka je objavo zavrnila in se pri tem sklicevala na določila 31. člena ZMed, ki taksativno našteva primere (izjeme), ko odgovornemu uredniku popravka ni potrebno objaviti. Po izvedenih dokazih je sodišče prišlo do zaključka, da je bila zavrnitev upravičena in temelji na določilih 5. in 6. alineje 31. člena ZMed. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi prvega sodišča, da ima popravek več, celo bistveno več (61 %) znakov kot sam članek, natančneje tisti del članka, ki se nanaša na tožnika in glede katerega tožnik želi, da se popravek objavi. Ker je torej zahtevani popravek nesorazmerno daljši od dela članka, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, je odločitev sodišča, ki je zahtevek zavrnilo že na podlagi do sedaj navedenega utemeljena.

7. Glede na pritožbene navedbe je še poudariti, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Vrhovno sodišče RS je že večkrat odločilo, da je glede na določilo 1. točke 27. člena ZMed nedopustno sleherno poseganje sodišča v vsebino popravka. Zaradi tega se sodišče utemeljeno ni spuščalo v vsebinsko plat popravka. Zato tudi ni slediti pritožbi, ki pravi, da je v posledici neobravnave vsebine popravka dejansko stanje ugotovljeno napačno in nepopolno. Ugotavljanje resničnosti dejstev v članku in popravku članka je v nasprotju z naravo pravice do popravka. Tak dokazni postopek bi pravico do popravka v resnici izničil. Bistvo popravka je, da se sliši druga stran, da se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na obravnavo in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, kar določa tudi 1. odstavek 35. člena ZMed.

8. Ker je bilo pritožbo zavrniti že zaradi zgoraj povedanega, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugi pogoj – žaljivosti popravka (5. alineja 1. točke 31. člena ZMed). To ni odločilno za rešitev zadeve (1. odstavek 160. člena ZPP).

9. Po povedanem ni dvoma, da je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od dela članka, v katerem so navedbe, zaradi katerega se popravek zahteva (6. alineja 1. točke 31. člena ZMed), zato je prvo sodišče povsem pravilno in utemeljeno zahtevek tožnika po objavi popravka zavrnilo. Ker prvo sodišče tudi ni napravilo nepravilnosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.