Jedro

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 121.b členu SZ-1, v katerem je določeno, da pripada subvencija upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Takšni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Pomeni, da če samo eden od pogoje ni izpolnjen, pogoji za priznanje subvencije upravičencem, niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zaradi ugotovitve, da je bila tožeči stranki kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in obrambe, dostop do sodne veje oblasti in enako varstvo pravic v postopku obrambe svojih v 34., 35. členu Ustave RS, določeni v 2., 22., 23. in 29. členu Ustave RS (I. točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2017 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 11. 2016 ter da je tožeča stranka upravičena do subvencionirane tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B. v A. za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 3.072,00 EUR (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče bistveno prekršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis Centra za socialno delo A. z obrazložitvijo, da vpogled v spis glede trditvene podlage tožnika v dokazne namene ni potreben in da na pravilnost in zakonitost take odločitve ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da je Center za socialno delo uvrstil tožnika na prednostno listo za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja. Eden od bistvenih pogojev za uvrstitev na prednostno listo za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja je dejstvo, da prosilec stanovanja nima. Nadalje navaja, da bistvena kršitev določb postopka izhaja tudi iz 7. točke obrazložitve, da ugotovljene vpisane plombe, zaradi katerih vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni mogoč, dokazujejo, da ni lastnik, sodišče pa v tem delu ni obrazložilo razlogov, da se zaradi formalnosti vrstnega reda zemljiške knjige izkazana sprememba lastništva ne upošteva. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določb 67. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami, v nadaljevanju SZ‑1), na katerega se je tožnik izrecno skliceval. Ta določba določa upravljanje s stvarjo in pomeni bistveno omejitev razpolaganja tožnika s solastno nepremičnino. Za posle v zvezi z upravljanjem stvari je potrebno soglasja solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, tožnik pa soglasja ostalih solastnikov nima. Sodišče se sicer sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 11/2017 z dne 20. 6. 2017, ki jo je sodišče razumelo napačno. Upoštevati je potrebno, da vpis lastninske pravice na novega lastnika zaradi plomb ni bil mogoč, je pa izkazana prodaja s prodajno pogodbo, zlasti pa bi sodišče moralo upoštevati podatke centra za socialno delo in vpogledati v spis Centra za socialno delo A. Zgolj formalistično ugotavljanje, da je tožnik lastnik stanovanja po stanju v zemljiški knjigi, je pripeljalo sodišče do napačnega zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 121.b členu zakona. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, dejanskega stanja ni ugotovilo v celoti in pravilno. Vztraja tudi, da je bila tožniku kršena z ustavo varovana pravica do enakosti pred zakonom, opredeljena v 14. členu Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbene navedbe tožeče stranke pa v celoti neutemeljene. Sklicuje se na 121.b člen SZ-1 in na to, da je nesporno dejstvo, da solastniški delež na nepremičnini tožnika v naravi predstavlja 3-sobno stanovanje v izmeri 83 m², ki ga je oddajal v najem z najemno pogodbo, ki je potekla 31. 12. 2014. Iz navedenega jasno izhaja, da mu je njegova solastniška pravica omogočila razpolaganje s prostorsko in funkcionalno celoto, ki je služila trajnemu bivanju. Sklicevanje na kupoprodajno pogodbo z dne 1. 10. 2010 je brezpredmetno, dokler ne pride do vpisa prenosa lastniške pravice v zemljiški knjigi. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2017, s katero je nadomestila odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 11. 2016 in zavrnila vlogo tožnika za subvencioniranje tržne najemnine za tržno stanovanje. Hkrati je odločila, da je tožnik dolžan javnemu stanovanjskemu skladu Mestne občine A. povrniti višino sredstev, ki jih je Mestna občina A. izplačala na podlagi odpravljene odločbe Centra za socialno delo A. z dne 23. 2. 2012 v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 3.072,00 EUR in sicer v 30 dneh po prejemu te odločbe, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za odločbo, izdano v ponovljenem postopku potem, ko je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. V Ps 633/2014 z dne 7. 1. 2016, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 152/2016 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 11/2017 z dne 20. 6. 2017, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 14. 2. 2014 in 23. 2. 2012. S slednjima je bila tožniku priznana pravica do subvencionirane tržne najemnine za tržno stanovanje, oddano v najem z najemno pogodbo z dnem 1. 12. 2010, v višini 192,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012. 7. Tožbeni zahtevek na odpravo zgoraj citirane dokončne odločbe tožene stranke št. ... (pravilno št. ...) z dne 4. 10. 2017 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 11. 2016 je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Med stranka v tem postopku je sporno, ali je tožnik za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine v skladu s SZ-1. 8. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 121.b členu SZ-1, v katerem je določeno, da pripada omenjena subvencija upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Takšni pogoji morajo biti torej izpolnjeni kumulativno. Pomeni, da če samo eden od pogojev, določeni v citirani določbi, ni izpolnjen, pogoji za priznanje subvencije upravičencem, niso izpolnjeni oziroma drugih pogojev ni potrebno ugotavljati.

9. Na pravilnost in zakonitost tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da je bil tožnik uvrščen na prednostno listo za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja in tudi to dejstvo za razsojo v zadevi ni relevantno. Pritožba neutemeljeno smiselno uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti o vseh odločilnih dejstvih za odločitev, vključno v delu, na katero se sklicuje pritožba.

11. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v 121.b členu SZ-1 in da posledično ni upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru relevantno edino solastništvo nepremičnine parc. št. ... k. o. C. Čeprav je tožnik zatrjeval, da takšna nepremičnina ni več v njegovi lasti na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 2010, ki jo je tudi predložil, je v konkretnem primeru merodajna zemljiška knjiga kot javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Iz nje izhaja, da na navedeni nepremičnini nikoli ni bila vknjižena lastninska pravica v korist kupca na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2010 (priloga A3). Iz citirane pogodbe 1. člen izhaja, da je tožnik dejanski in zemljiškoknjižni lastnik ene tretjine nepremičnine parc. št. ..., vpisane v vl. št. ..., k. o. C., s katero je povezano stanovanje, ki se nahaja v prvem nadstropju hiše (celo nadstropje) in ki stoji na nepremičnini in meri 83 m², skupaj s shrambo pa 149 m². Prav tako iz 1. člena pogodbe izhaja, da je na navedeni nepremičnini maksimalna hipoteka v korist banke, ki je sporna in v zvezi z njo poteka sodni spor, ter da zaradi sodnih postopkov trenutna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo ni mogoča. Nadalje izhaja še, da ima tožnik kot prodajalec na nepremičnini dosmrtno, brezplačno pravico uživanja nepremičnine oziroma pravico služenja oziroma uporabe bivalnih prostorov (stanovanje) v prvem nadstropju hiše, ki stoji na nepremičnini.

12. Razlogi, zakaj določena nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi, za obravnavni spor ni relevantno. Sicer pa se lastninska pravica skladno z 49. členom stvarno pravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju SPZ) pridobi na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo.

13. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 67. člena SZ-1, ker pogoj razpolaganja v določbi 121.b člena SZ-1 ni določen. Poleg tega pa je tožnik solastniški delež, ki v naravi predstavlja 3-sobno stanovanje v izmeri 83 m² oddajal v najem z najemno pogodbo, ki je potekla 31. 12. 2014. Navedeno pomeni, da mu je njegova solastninska pravica omogočala razpolaganje s prostorsko in funkcionalno celoto, ki je služila trajnemu bivanju. To pa izhaja tudi iz prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2010 in iz javne evidence nepremičnin (priloga C2). V zvezi s tem se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na soglasje solastnikov.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno interpretiralo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 11/2017 z dne 20. 6. 2016 in pritožba brez podlage vztraja, da jo je sodišče napačno razumelo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi tudi solastnina na nepremičnini pomeni imeti v lasti drugo stanovanje v smislu določbe 121.b člena SZ-1. Med drugim lastninska pravica pomeni tudi z njo razpolagati, torej v smislu oddajanja v najem in prodaje.

15. Glede na navedeno solastništvo na nepremičnini za tožnika ne pomeni, da je v drugačnem pravnem položaju v smislu določb 121.b člena SZ-1, kot bi bil, če bi imel na nepremičnini izključno lastninsko pravico. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb Ustave RS, pri čemer je niti ne konkretizira in se na določbo 14. člena Ustave RS sklicuje zgolj pavšalno.

16. Glede na vse obrazloženo, je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... (pravilno št. : ...) z dne 4. 10. 2017 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 11. 2016 ter da je tožnik upravičen do subvencionirane tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B. v A. ni za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 3.072,00 EUR zavrnilo in kot pravilno potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke tudi v delu, da je tožnik, ker ni upravičen do subvencije v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, dolžan prejeti znesek vrniti skladno s 44. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS).

17. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.