Jedro

V obravnavanem primeru je zadržanje otrok v Sloveniji in njihova vključitev v tukajšnje okolje posledica voljne odločitve staršev. Predlagatelj je privolil (kar izhaja iz številnih dejanj), da otroka za nedoločen čas bivata v Sloveniji, zato njegova pravica do skrbi zanju, ki vključuje tudi pravico do določitve kraja prebivališča otrok in pravico do stikov, ni bila kršena (3. člen v zvezi s 5. členom Haaške konvencije).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog, da naj nasprotna udeleženka takoj vrne mld. otroka A. A. in mld. B. A. predlagatelju na Nizozemsko. Odločilo je še, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka, o njihovi višini pa bo odločilo sodišče s posebnim sklepom.

2.Predlagatelj je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da nasprotni udeleženki odredi takojšnjo vrnitev obeh hčera na Nizozemsko. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev nepravilno oprlo na določbe Uredbe Sveta (EU) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj ta ni več v veljavi. Nadomestila jo je Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019, ki se uporablja od avgusta 2022 dalje. Navaja, da je med udeležencema obstajal jasen in ekspliciten dogovor o vrnitvi otrok na Nizozemsko po preteku enega leta. Ta dogovor ni nikoli bil spremenjen, niti se predlagatelj ni strinjal s trajno preselitvijo otrok v Slovenijo, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Dejanja predlagatelja, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na spremembo dogovora, ne izkazujejo soglasja za trajno preselitev ali naselitev družine v Sloveniji, ampak le predlagateljevo raziskovanje možnosti, ki so mu bile na voljo za naselitev v Sloveniji. Soglasje mora biti izrecno. V nadaljevanju pritožbe obrazloži pomen določenih ravnanj. Tako je bil razlog za učenje slovenščine želja, da bi se lahko bolje sporazumeval z družinskimi člani nasprotne udeleženke. Tudi za oblačila je bilo smiselno, da se prepeljejo v Slovenijo. Prodaja pohištva se nanaša le na predmete, ki po vrnitvi družine v Amsterdam ne bi bili več uporabni. Nadaljevanje zaposlitvene kariere v Sloveniji je bila kvečjemu "ideja". Ta bi predstavljala realno možnost, če bi imel na mizi ustrezno ponudbo za zaposlitve. Povratne letalske karte na relaciji London - Ljubljana so bile kupljene zaradi bratove poroke v Londonu. Iskanje nepremičnin v Sloveniji, ki sta si jih udeleženca res ogledovala, je bilo zaradi iskanja dobre nepremičninske naložbe za prihodnost in prihodnost otrok ali trajnejše najemne naložbe, možnost, da bodo nekoč v njej živeli skupaj, pa je bila le eden od razlogov. Poleg tega je želel, da bi bilo njegovima hčerkama udobno, dokler živita v Sloveniji, saj sta živeli skupaj z materjo v majhnem enosobnem stanovanju. Podaljšanje začasnega prebivališča v Sloveniji je bilo zgolj iz razloga posodobitve dovoljenja za prebivanje, ki ga je sicer že imel in se mu je izteklo in ne gre za relevantno okoliščino v kontekstu tega postopka. Iz lastnoročnega pisma nasprotne udeleženke izhaja, da nikoli ni prišlo do spremembe dogovora. Njegovo trditev, da nikoli ni prišlo do spremembe dogovora, podpirajo tudi sporočila nasprotne udeleženke prek aplikacije WhatsApp. Meni, da ta sporočila ne bi imela nikakršnega smisla, če bi prišlo do spremembe dogovora. Pritožbeno sodišče prosi, da upošteva vzorec vedenja nasprotne udeleženke, ki je predlagatelju postavljala pogoje in vztrajala, da mora predložiti prepričljiv "dolgoročni" načrt za družino, preden bi pristala na vrnitev na Nizozemsko. Motiv za njeno zavlačevanje je bilo upanje, da predlagatelj pravne pomoči ne bo poiskal, dokler ne bi preteklo eno leto od neupravičenega zadržanja. Ponovno se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2052/2016, katerega zaključki kažejo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da mora biti naknadno soglasje ali odobritev retencije izraženo nedvoumno. Pri tem predlagateljevo spreminjanje kompromisov in iskanje rešitve v nastali situaciji in njegova privolitev v prehodno stanje ne pomeni soglasja. Njegova ravnanja ne pomenijo soglasje v smislu točke a prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije. Meni, da je nezadostna obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta udeleženca tekom bivanja nasprotne udeleženke z otrokoma v Sloveniji najprej začasno, nato pa trajno opustila idejo o bivanju na Nizozemskem in se ustalila v Sloveniji ter da to izhaja iz dinamike družine in dogajanja po selitvi leta 2023. Nasprotna udeleženka bi v svojem lastnoročnem pismu spremembo dogovora omenila, pa tega ni storila. Neprepričljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je navedeno pismo posledica predlagateljeve nenadne in arbitrarne obuditve prvotnega sporazuma. Meni, da je običajno prebivališče bilo in je tudi po tem času ostalo na Nizozemskem. Napačna je zato argumentacija sodišča, da Amsterdam ni več dom otrok, "zaradi vsega, kar se je dogajalo vmes", ter da je posledično novo običajno prebivališče otrok v Sloveniji. Dodaja še, da je predlog za vrnitev otrok vložil pred potekom enega leta od nezakonitega zadržanja. Ker je tako, bi moralo sodišče skladno s prvim odstavkom 12. člena Haaške konvencije nemudoma odrediti vrnitev otroka. V tem primeru bi lahko vrnitev zavrnilo samo ob obstoju izjeme iz 13. člena Haaške konvencije. Presoja koristi otrok in njihove integracije je relevantna le, če se postopek začne več kot eno leto po domnevni kršitvi. Sodišče prve stopnje se je zato nedopustno spustilo v obravnavo vključenosti otrok v slovensko okolje in v presojo njihove največje koristi, saj od zakonitega zadržanja ni preteklo več kot eno leto. Sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih napačno povzema in interpretira dejstva, kot npr. da je spor o kraju bivanja posledica razpada njune zveze, da je bila selitev v Amsterdam prvotno načrtovana le za eno leto, da je bil predlagatelj vključen v selitev in z njo soglašal. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev določb postopka, saj je svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih je v spis vložila nasprotna udeleženka brez sodno overjenega prevoda. Sodišče bi moralo zavrniti izvedbo dokaza z vpogledom v te listine. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj nasprotoval le pripombam, ki jih je "prevodom" pripisala nasprotna udeleženka, ne pa uporabi samih prevodov. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Mdr. meni, da bi bilo treba ne glede na uspeh udeležencev postopka stroške razdeliti med oba udeleženca. Postopek je bil potreben zaradi enostranskega ravnanja nasprotne udeleženke ne pa zaradi predlagatelja.

3.Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da so predlagateljevi očitki o napačni uporabi materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe Uredbe (ES) 2201/2003, namesto na Uredbo (ES) 2019/1111, pavšalni. Določbe Uredbe, ki se nanaša na mednarodni protipravni odvzem otroka, so v bistvenem nespremenjene. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sprememba dogovora med udeležencema ni bila jasna in nedvoumna, navaja, da je sodišče zaključilo, da je prišlo do spremembe prvotnega dogovora na podlagi presoje vseh okoliščin konkretnega primera in vseh izvedenih dokazov, in ne zgolj na podlagi presoje posameznih predlagateljevih ravnanj. Iz njunih dejanj po preselitvi v Slovenijo jasno izhaja, da družina ne bo nadaljevanja življenja na Nizozemskem. Ne strinja se tudi s predlagateljevo interpretacijo njenega pisma, ki je bilo namenjeno poskusu vzpostavitve komunikacije med udeležencema glede njunega odnosa. Glede na ugotovljene okoliščine je bilo običajno prebivališče mladoletnih hčerk ob vložitvi predlagateljevega predloga v Sloveniji. Če sodišče ugotovi, da je otrokovo običajno prebivališče v državi, v kateri naj bi bil otrok protipravno zadržan, že pojmovno ne more iti za protipravno zadržanje, saj ni izpolnjen osnovni pogoj iz prvega odstavka 3. člena Haaške konvencije. Strinja se tudi s stroškovno odločitvijo, saj je predlagatelj sprožil povsem neutemeljen in nepotreben sodni postopek in s tem nasprotni udeleženki povzročil znatne stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet presoje je bilo vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi za primer protipravnega odvzema otrok z mednarodnim elementom po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju Haaška konvencija).1 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne gre za tak primer in da mld. deklici v Sloveniji nista bili protipravno zadržani. Tak zaključek temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

-da sta predlagatelj, ki je državljan Avstralije in Združenega kraljestva,2 in nasprotna udeleženka, ki je državljanka R Slovenije, zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila ... 6. 2024 v Sloveniji, pred tem pa sta od leta 2013 živela v zunajzakonski skupnosti, in sicer sprva v Londonu, nato pa od leta 2019 na Nizozemskem, v Amsterdamu;

-da sta se v avgustu 2023 dogovorila, da bo nasprotna udeleženka sprejela službo pri ... v Sloveniji in se skupaj s hčerkama mld. A. A. in mld. B. A. za eno leto preselila v Slovenijo;

-da je torej po sporazumu obeh udeležencev prišlo do preselitve nasprotne udeleženke z deklicama v Ljubljano, v stanovanje obeh udeležencev, ki sta ga pridobila v last v letu 2016, deklici sta se s 1. 9. 2023 v Ljubljani vključili v vrtec oziroma šolo in v različne prostočasne dejavnosti, predlagatelj pa se je hkrati dogovoril s šolo v Amsterdamu, da A. A. vpis v šolo eno leto miruje;

-da je predlagatelj, ki je ostal na Nizozemskem, kjer je pričakoval napredovanje v službi, pogosto prihajal v Slovenijo, praviloma dvakrat mesečno, občasno pa tudi za dlje časa, saj je lahko delal od doma, v tem času pa se je tudi začel učiti slovenščino;

-da se je v začetku meseca februarja 2024 njegovo pričakovanje napredovanja v službi izjalovilo;

-da sta v istem času udeleženca pospešeno začela iskati nepremičnino v Sloveniji, ki bo družinski dom, in v katerem bi v naslednjem obdobju živela družina;3

-da je predlagatelj razmišljal o možnosti, da bi poiskal službo zase v Sloveniji;

-da je predlagatelj v mesecu februarju oziroma marcu prodal nekaj pohištva iz stanovanja v Amsterdamu (med drugim velik raztegljiv kavč, stol, posteljo), 20. in 21. 4. pa sta udeleženca stvari deklic in nasprotne udeleženke, pa tudi njune skupne stvari, preselila iz Amsterdama v Ljubljano;

-da je imel od aprila 2024 dalje predlagatelj prijavljeno začasno prebivališče v Ljubljani;

-da je predlagatelj v mesecu maju 2024 sporočil šoli na Nizozemskem, da mld. A. A. v šolskem letu 2024/2025 šolanja ne bo nadaljevala na Nizozemskem, hkrati pa tudi mld. hčerke B. A. nista vpisala v šolo na Nizozemskem (rok za vpis za B. A. je bil v mesecu marcu 2024), niti v zvezi s tem nista izvajali nobenih aktivnosti;

-da sta se udeleženca v mesecu juniju 2024 poročila v Sloveniji;

-da je nameraval predlagatelj nekaj mesecev po poroki preživeti v Sloveniji, saj je imel še starševski dopust;

-v mesecu avgustu 2024 je med udeležencema prišlo do prepira, predlagatelj pa je nasprotni udeleženki postavil ultimat: z otroki naj se vrne na Nizozemsko ali pa gresta narazen;

-da je bila družina jeseni 2024 skupaj, meseca oktobra so šli z avtodomom na počitnice na Elbo;

-da je predlagatelj v januarju4 2025 pri sodišču na Nizozemskem zahteval razvezo zakonske zveze z nasprotno udeleženko in pri slovenskem sodišču vložil predlog za vrnitev otrok na podlagi Haaške konvencije.

6.Do navedenih dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče prišlo po pravilno izvedenem dokaznem postopku in po temeljiti ter pravilni dokazni oceni ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin. Pritožbeno sodišče v prepričljivo argumentirano dokazno oceno ne dvomi in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. Pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev, v katerih predlagatelj ponuja svojo interpretacijo pomena konkretnih okoliščin, zato ni utemeljeno.

7.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih je nasprotna udeleženka vložila brez sodno overjenega prevoda. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zaradi načela hitrosti, ki velja v tem postopku, ni zavrnilo dokaza z vpogledom v sporočila, ki jih je prevedla nasprotna udeleženka, ni pa upoštevalo dopolnil, ki jih je k prevodom zapisala nasprotna udeleženka. Navedlo je še, da je bil na naroku prisoten tolmač in bil na razpolago za prevod česarkoli spornega. Pritožnik ne navede, katere dele sporočil je sodišče upoštevalo, in kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Svojega očitka kršitve določb postopka ni substanciral, zgolj pavšalnih trditev pa pritožbeno sodišče pri presoji njihovega obstoja ne more upoštevati oziroma presojati.

8.Ugotovljena dejstva predstavljajo dejansko podlago pravne presoje. Ta je določena z določili Haaške konvencije in omenjenimi določili Uredbe Bruselj IIb, ki se uporabljajo kot dopolnitev Haaške konvencije, ter na njih temelječe sodne prakse. Sodišče prve stopnje je presodilo, da glede na ugotovljene dejanske okoliščine ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru izpolnjen abstrakten dejanski stan o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok, ki izhaja iz določb Haaške konvencije. Tak zaključek je materialnopravno pravilen.

9.Presoja pravil Haaške konvencije je opredeljena z njenim namenom in temeljnim načelom, ki velja pri vseh ukrepih, ki se nanašajo na otroke, to je načelom njihove največje koristi. To načelo izhaja iz 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KOP), ki določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Cilj, ki ga zasleduje Haaška konvencija, je v zagotovitvi prejšnjega stanja (status quo ante) oziroma v zagotovitvi čimprejšnje vrnitve otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kateri od držav pogodbenic v državo njihovega običajnega prebivališča, kjer naj se meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti. S Haaško konvencijo se varuje interes staršev, interes otroka in javni interes, vendar pa se primarni pomen daje interesu oziroma koristi otroka. Haaška konvencija tako temelji na prepričanju, da nenadno protipravno (brez dovoljenja drugega starša) iztrganje otroka iz vsakdanjega okolja lahko škodi otroku in njegovemu razvoju, zato je v takšnem primeru zanj največja korist takojšnja vrnitev v državo običajnega prebivališča. Zelo pomembno je namreč, da je otrok vrnjen, še preden se odtuji od drugega od staršev, in preden se tako vživi v novo okolje, da bi bila njegova vrnitev v nasprotju z njegovo koristjo.

10.Na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da nasprotna udeleženka ni protipravno odvzela oziroma zadržala deklici v Sloveniji. Verjelo je, da sta udeleženca spremenila prvotni dogovor o njeni enoletni preselitvi s hčerkama v Slovenijo za čas do septembra 2024 in vrnitvi na Nizozemsko. Zaključilo je, da je bila glede na razvoj dogodkov spremenjena volja udeležencev, da se družina na Nizozemsko ne vrne in da življenje za daljši čas ustalita v Sloveniji, dokler ne bosta jasno definirala, kje bo družina na dolgi rok pristala. Na to kažejo številna dejanja udeležencev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pri njihovi presoji je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo tudi življenjsko dinamiko družine udeležencev. Ugotovilo je, da udeleženca, ki prihajata iz različnih držav, nista običajen par, da sta že doslej živela v različnih državah, da iščeta priložnosti in boljše karierne možnosti, da sta pri tem preračunljiva in pragmatična in da nimata konvencionalnega razmišljanja glede nastanitvenih in selitvenih navad. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je konkretne okoliščine obravnavanega primera presojalo tudi v luči navedene posebnosti obeh udeležencev.

11.Obravnavani primer je drugačen od primerov protipravnega odvzema oziroma zadržanja otroka, ko eden od staršev brez soglasja drugega iztrga otroka iz okolja in odpelje iz države, v kateri so skupaj prebivali in s tem krši pravico do skrbi zanj, ki obsega tudi pravico do določitve kraja otrokovega prebivališča (3. in 5. člen Haaške Konvencije). Obravnavanega primera tudi ne gre enačiti s tistim iz zadeve VSL I Cp 2052/2016, na katerega se sklicuje predlagatelj, ko je eden od staršev dal soglasje zgolj za otrokove počitnice v Sloveniji, ne pa tudi, da se ga odpelje s kraja običajnega prebivališča za nedoločen čas oziroma za stalno. V obravnavanem primeru je zadržanje otrok v Sloveniji in njihova vključitev v tukajšnje okolje posledica voljne odločitve staršev. Predlagatelj je privolil (kar izhaja iz številnih dejanj), da otroka za nedoločen čas bivata v Sloveniji, zato njegova pravica do skrbi zanju, ki vključuje tudi pravico do določitve kraja prebivališča otrok in pravico do stikov, ni bila kršena (3. člen v zvezi s 5. členom Haaške konvencije).

12.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo spremembo predlagateljeve odločitve v avgustu 2024, naj se življenje družine nadaljuje na Nizozemskem, ko je zaključilo, da nenadna predlagateljeva sprememba odločitve ne vpliva na dogovor udeležencev, da dom družine ni več v Amsterdamu, ampak v Sloveniji. Predlagatelj tega dogovora ne more enostransko preklicati, niti ne more enostransko obuditi (prejšnjega) dogovora med udeležencema iz avgusta 2023 o začasnem bivanju v Sloveniji in vrnitvi nasprotne udeleženke in deklic na Nizozemsko.

13.Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni prišlo do protipravnega odvzema otrok oziroma njihovega protipravnega zadržanja, zato predlog za njihovo vrnitev na podlagi določb Haaške konvencije in določb Uredbe Bruselj IIb ni utemeljen. Že zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na določbe Uredbe Bruselj IIa, namesto na določbe Uredbe Bruselj IIb, in glede katerega sicer pritožnik tudi ne pojasni, kako naj bi omenjeno sklicevanje na prejšnjo Uredbo vplivalo na pravilnost odločitve. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju preseglo svojo pristojnost s tem, ko je presojalo vključenost otrok v novo okolje in kakšna odločitev bi jima bila s tem v zvezi v največjo korist. Integracija obeh deklic v okolje v Sloveniji po 18 mesecih kontinuiranega bivanja ni bil odločilni argument za izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino navedlo zgolj kot dejansko posledico voljne odločitve njunih staršev o bivanju v Sloveniji.

14.Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve, ki ga predlagatelj veže na zatrjevano nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari. Predlagateljev predlog je neutemeljen, zato sam krije stroške postopka.

15.Glede na navedeno in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravnem postopku, ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

16.Nasprotna udeleženka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V njem se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Strošek odgovora na pritožbo zato ni mogoče šteti za potreben strošek postopka in ga je nasprotna udeleženka dolžna kriti sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ in 100. členom ZNP-1). Predlagatelj povrnitve stroškov pritožbe ni zahteval.

-------------------------------

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) - člen 3, 3/1, 5, 12, 12/1, 13, 13/1, 13/1-a Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989) - KOP - člen 3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.