Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba in sklep U 2073/2006

ECLI:SI:UPRS:2006:U.2073.2006 Upravni oddelek

azil informacija o državi izvora ocena izvorne države stanje v izvorni državi
Upravno sodišče
19. september 2006
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče argumentacije tožene stranke o stanju na Kosovu ne sprejema kot "uveljavljene usmeritve o stanju v državi", ampak jo sprejema kot upravno-sodno prakso.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika (roj. v Ž.) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika iz prošnje za azil in pravi, da je tožnik albanske narodnosti ter muslimanske veroizpovedi. Njegov materin jezik je albanski, drugi pa srbski. Iz izvorne države je odšel dne 8. 8. 2006 ter legalno odšel iz Kosova v drugi del Srbije in od tam na Hrvaško. Hrvaško-slovensko mejo pa je prečkal ilegalno na neznanem kraju, dne 11. 8. 2006. Nadalje je navedel, da je v kraju Ž. končal osnovno šolo in gimnazijo, od leta 1994 do 2006 pa je bil zaposlen kot trgovec v družinski trgovini Z. Ni pripadnik kakšne politične stranke, nikoli ni prestajal zaporne kazni niti ni bil nikoli kaznovan. Za azil pred tem še nikoli ni zaprosil. V zvezi s posebnimi potrebami ali problemi je navedel, da ima probleme z nogo, v katero je bil ranjen. Od bližnjih članov družine živijo v izvorni državi še 60-letna mati, po poklicu daktilografinja, ter 2 brata, rojena leto 1966 in 1978. Prvi brat, A.A., je lesni inženir, drugi, B.B., pa je trgovec.

V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, tožena stranka povzema, da je prosilec v vlogi navedel, da je Kosovo zapustil zaradi strahu, ker ga je aprila 2001 v centru v kraju Ž. s pištolo ranil v nogo C.C., ki prav tako stanuje v kraju Ž. Pojasnil je, da sta se z napadalcem po srečanju v centru kraja Ž. najprej stepla. Ko je napadalec videl, da je v bližini njegov (prosilčev) brat B.B., je vzel pištolo in streljal proti njemu (prosilcu). S tem napadalcem ima še sedaj probleme in sicer se ne more po mestu svobodno sprehajati, saj se boji, da ga bo spet poizkušal ubiti. Navedel je, da je napadalec nanj streljal zato, ker je bil njegov (prosilčev) oče do leta 1999 namestnik tožilca v kraju Ž. Razlog, da se je napadalec spravil le nanj, njegovega brata pa je pustil pri miru, je po mnenju prosilca v tem, da sta pred streljanjem fizično obračunavala. Napadalec je bivši vojak OVK-ja. V kraju Ž. je poznan kot nevarna oseba, saj je tam ranil več ljudi. Težave z njim je imel tudi njegov (prosilčev) brat, katerega trenutno pusti pri miru, medtem, ko njega nenehno provocira. Na vprašanje, ali je dogodek ter kasnejše grožnje prijavil policiji in kaj je ta storila, je prosilec navedel, da je policija po streljanju prišla na mesto dogodka, da je bil strelec po mesecu dni izpuščen iz pripora ter da groženj ni prijavil, saj je menil, da jih ne bi niti obravnavali, glede na to, da je bil napadalec po tem, ko ga je ranil v nogo, priprt samo za mesec dni. Da se je šele sedaj odločil za zapustitev države, je prosilec pojasnil s tem, da mu je pred mesecem dni umrl oče, prej pa ni bežal zaradi tega, ker je hotel biti blizu očeta in se je bal, da se bo omenjena oseba spravila na očeta. Drugje na Kosovu ni poskušal živeti, ker na Kosovu zakoni nikjer ne veljajo in ne bi bil varen. Tožena stranka na tej podlagi ugotavlja, da tožnik vlogo za azil utemeljuje s strahom pred usmrtitvijo s strani nedržavnega subjekta, bivšega vojaka OVK-ja iz kraja Ž. Tožena stranka na podlagi prosilčevih izjav iz vloge za azil ugotavlja, da prosilec kljub obveznosti, ki mu jo nalaga 3. odstavek 24. člena in 4. odstavek 29. člena ZAzil, zatrjevanih razlogov za priznanje azila ni izkazal, saj jih ni niti sam od sebe niti na konkretna vprašanja uradne osebe, ni predstavil in pojasnil na verodostojen in prepričljiv način, torej povezano, z navedbo konkretnih podatkov in opisom dogodkov in okoliščin. Prosilec sam od sebe ni omenil nobenih nadaljnjih groženj oziroma provokacij s strani omenjenega napadalca niti težav, ki naj bi jih prej z njim imel njegov (prosilčev) mlajši brat, prav tako pa tudi ne svojega bivanja v bolnici zaradi strelne rane, kot je na vprašanja uradne osebe zatrjeval kasneje. V nadaljevanju tožena stranka podrobno izpeljuje, kakšen potek pretepa bi bil realno verjeten in utemeljuje, zakaj meni, da tožnikova izpoved o pretepu in streljanju ni verodostojna. Nato pa tožena stranka zavzame stališče, da tudi v primeru, da bi bil zatrjevani napad na prosilca resničen, ne more pomeniti utemeljenega razloga za prepričevanje, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen utemeljenemu tveganju pred resno škodo v smislu ZAzil. Sklicuje se na določili 6(c) in 7. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC. Pravi, da je zaščita pred kršenjem človekovih pravic še posebej osebam albanske narodnosti zagotovljena, da je to splošno znano dejstvo in da to izhaja iz upravno sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 469/2006 z dne 12. 4. 2006).

Tožnik tudi v primeru, če bi ga ob vrnitvi na Kosovu res ogrožal zgoraj omenjeni napadalec, lahko zaščito pridobi s strani pristojnih organov na Kosovu. Tožena stranka pravi, da že iz tožnikove prošnje izhaja, da mu v v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi kakšnega izmed razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, prav tako pa tudi ne resna škoda, kot je opredeljena v 8. alineji 2. člena ZAzil. Tožena stranka je odločbo oprla na 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil. V tožbi tožnik pravi, da je v azilnem postopku dokazal, da je preganjan in da bi bilo treba njegov primer bolj individualno obravnavati. Tožeča stranka bi tudi morala imeti v upravnem postopku možnost sodelovati v postopku z zaslišanjem in da bi z drugimi dokazi utemeljevala prošnjo za azil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi zgolj na splošno navaja trditve zoper izpodbijani akt ugovarja glede ugotovitve dejstev in postopkovnih pravil in zato sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je tudi pravno pravilna. Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v tistem delu, v katerem tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne uveljavlja preganjanja na nobeni izmed petih možnih podlag iz 2. odstavka 1. člena ZAzil in kjer tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da izvorna država ne zagotavlja zaščite zoper nasilniško ravnanje, ki ga je uveljavljal tožnik v konkretnem primeru, če je, ali pa če ni povzročeno na podlagi motivov, ki so del zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik namreč ni prijavil groženj napadalca, ker je menil, da ga ne bodo zaščitili, sam pa je povedal, da je bil napadalec po tem, ko je policija prišla na kraj dogodka, priprt. Tožnik je torej glede dokazovanja oziroma utemeljevanja odsotnosti zaščite povsem neprepričljiv. Sodišče zato skladno z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) ne bo ponavljalo razlogov v sodbi. Sodišče pa ne sprejema utemeljitve tožene stranke v tistem delu, v katerem tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljuje tudi z neverodostojnostjo tožnika, saj je v tem delu predvidevanje tožene stranke o tem, kako bi lahko potekal predmetni pretep in streljanje, preveč hipotetično.

Poleg tega mora sodišče popraviti stališče tožene stranke, ko tožena stranka pravi, da je splošno znano dejstvo in da je tudi po ustaljeni upravno-sodni praksi na Kosovu zaščita pred kršenjem človekovih pravic, še posebej pa osebam albanske narodnosti, zagotovljena. Tožena stranka obravnavani argument uporablja kot t.i. "uveljavljeno usmeritev (oziroma odločitev) o stanju v državi", ki se v mednarodni primerjalni sodni praksi in mednarodnem običajnem pravu označuje kot "Country Guidance". Sodišče navedene argumentacije tožene stranke ne sprejema kot "uveljavljene usmeritve o stanju v državi", ampak jo sprejema kot upravno-sodno prakso. V zadevi I Up 469/2006 z dne 12. 4. 2006 je namreč Vrhovno sodišče na podlagi petih poročil, ki jih v sodbi citira in segajo v obdobje od februarja do maja leta 2005, postavilo, da iz teh poročil izhaja, da je "Kosovo sprejelo in ratificiralo številne pogodbe s področja človekovih pravic, v državi delujejo številne mednarodne organizacije, politično stanje na Kosovu je stabilno in obstoječe oblasti so s pomočjo mednarodnih sil sposobne zaščititi prebivalce Kosova." Sodišče navedeno argumentacijo tožene stranke ne sprejema kot t.i. uveljavljeno odločitev o stanju v državi (v smislu Country Guidance), ker iz sodbe Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi bila odločitev sprejeta na podlagi uporabe kriterijev za oceno informacij o izvorni državi, kot so ocena verodostojnosti virov, ocena celovitosti in uravnoteženosti uporabljenih virov, ocena časovne relevantnosti uporabljenih virov, osredotočenost na posamezne kategorije ljudi v izvorni državi, in tudi omenjena odločitev ni bila sprejeta na podlagi kakšnih formaliziranih elementov, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za odločitev omenjene vrste. Šele pod temi pogoji je namreč z vidika načela pravne države, pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva (2. člen in 23. člen Ustave) možno, da se vzpostavi t.i. precedens o dejanskih vprašanjih, ki je sicer v azilni praksi v veljavi zgolj v državah, kjer sodni sistem temelji na precedenčnem pravu in v Nizozemski. Brez omenjene osredotočenosti na določeno kategorijo ljudi v izvorni državi gre pri takšni odločitvi celo za institut t.i. "varne izvorne države". Zato je sodišče v tem upravnem sporu argumentacijo tožene stranke, ki izhaja iz navedenega stališča Vrhovnega sodišča, štelo kot odločitev sodne prakse v primerljivem primeru. Enako pravno stališče je Upravno sodišče zavzelo tudi v zadevi U 911/2006 z dne 5. 5. 2006 in U 1171/06 z dne 24. 5. 2006. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 35. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia