Jedro

Izpodbijana odločitev je preuranjena, saj tožena stranka v postopku sploh ni ugotavljala dejstev, ki izvirajo iz zavarovalne pogodbe, katero je za svojo odškodninsko odgovornost sklenil delodajalec tožeče stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Bpp 418/2011 z dne 29. decembra 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe stroške v višini 420,00 EUR, po preteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z navedeno odločbo je predsednica Okrožnega sodišča kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev redne oblike brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 23. 11. 2011 vložila prošnjo za dodelitev redne oblike brezplačne pravne pomoči v obsegu vložitve tožbe in pravnega zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s plačilom odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 19. 7. 2010. Na podlagi listin v spisu tožena stranka ugotavlja, da je tožnica kot voznica osebnega avtomobila imela prometno nesrečo na poti iz dela, ker je zaspala za volanom. Odškodnino želi tožnica uveljavljati od zavarovalnice na podlagi police delodajalca. Pri tem se sklicuje na 150. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in navaja, da je bila opustitev dolžnega ravnanja delodajalca, ker le-ta nočnim delavcem ni zagotovil javnega prevoza.

Po citiranju petega odstavka 150. člena ZDR, po katerem delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in iz dela, sodišče ugotavlja, da navedeno določilo ne vsebuje obveznosti delodajalca zagotoviti delavcem javni prevoz. Ker govori le o urejenosti prevoza to pomeni, da se za tak prevoz poleg javnega prevoza šteje tudi uporaba lastnega osebnega avtomobila. Na podlagi ugotovljenega tožena stranka meni, da tožnica ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh v luči presoje predpostavk odškodninske odgovornosti delodajalca, ki se nanašajo na njegovo krivdo oziroma obstoj vzročne zveze.

Na podlagi navedenega je tožena stranka tožničino prošnjo, skladno z določilom 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica izpodbija navedeno odločbo iz razlogov po 1. - 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi navaja, da je stališče tožene stranke, ki temelji na določbi 150. člena ZDR napačno. Čeprav z navedeno določbo res ni določena obveznost delodajalca, da zagotovi javni prevoz, ampak določa le, da delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega ustreznega prevoza na delo, je potrebno, ker zakon sam ne opredeljuje pojma „ustrezen prevoz na delo“, ta pojem pravilno razlagati. Kako široka bo razlaga tega pojma pa bo odvisno od Kolektivne pogodbe in o tem se bo morala izreči tudi sodna praksa. Tožnica meni, da ob upoštevanju dejstva, da ima danes vsakdo urejen prevoz na delo, če bi bil mišljen tudi prevoz z osebnim vozilom, zakonodajalec te določbe ne bi vnašal v zakon. Ker pa nočno delo negativno vpliva na psihofizične sposobnosti delavcev v nočnem delu, je urejen prevoz le tisti prevoz, ki delavca organizirano in varno pripelje iz nočne izmene domov. Zato je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navede in vztraja pri stališču, ki ga je glede uporabe določbe petega odstavka 150. člena ZDR navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato vztraja pri razlogih in navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v vlogi z dne 20. 2. 2012 prereka navedbe podane v odgovoru na tožbo in vztraja pri vseh tožbenih navedbah.

Tožba je utemeljena.

K točki I. izreka: Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v določbah od 11. do 24. člena določa pogoje, ki jih mora prosilec za BPP kumulativno izkazati. Eden od teh pogojev je objektivni pogoj, ki ga v skladu z določbo 24. člena ZBPP presoja sodišče glede na vsebino spora ali zadeve, v kateri se prosi za odobritev BPP.

Tožena stranka subjektivnega pogoja, to je finančno materialnega stanja ni ugotavljala, ker je zavrnitev BPP utemeljila z neizpolnitvijo objektivnega pogoja določenega v 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se BPP odobri le, če zadeva ni očitno nerazumna in če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek.

Utemeljitev zavrnitve odobritve BPP razlaga tožena stranka z neizkazanim objektivnim pogojem, pri čemer se sklicuje le na 150. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

V zadevi ni sporno dejstvo, da tožnica, ki kot podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca navaja 150. člen ZDR, prosi za BPP v zadevi odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico pri kateri ima delodajalec zavarovano odškodninsko odgovornost. Dejstev, ki izvirajo iz zavarovalne pogodbe, torej okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za uveljavljanje objektivnega pogoja, pa tožena stranka sploh ni ugotavljala. Ob upoštevanju navedenih dejstev je po presoji sodišča utemeljena tudi tožbena trditev, da je izpodbijana odločitev preuranjena.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka obstoj objektivnega pogoja ugotavljati na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo je tožničin delodajalec sklenil z zavarovalnico. Ker pa naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), sodišče pripominja, da je vnaprejšnja dokazna presoja, ki jo tožena stranka utemeljuje le na petem odstavku 150. člena ZDR, v spornem primeru tudi sicer preuranjena.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnica upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister pristojen za pravosodje. Ker je tožnico v upravnem sporu zastopala odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, ji je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, priznalo stroške v višini 350,00 EUR z 20% DDV.