Jedro

Dejanske ugotovitve, da se je toženka že v letu 1987 skupaj s svojo prvo hčerko preselila k očetu svoje druge hčerke, pri katerem ta hči živi in ki ima svoje stanovanje, ter da toženka vsaj v obdobju od leta 1988 do 1989 ni več živela v spornem stanovanju, torej v obdobju več kot šest mesecev - so narekovale presojo, da je toženki stanovanjsko razmerje po določbi člena 58/1 ZSR prenehalo in da je izprazniteveni zahtevek stanodajalca utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora izročiti tožeči stranki enosobno stanovanje št. 2 v pritličju stanovanjskega bloka v Celju, prazno in sanitarno čisto, skupaj s ključi. Odločitev je utemeljilo s tem, da toženka v obdobju 1988-89 ni živela v spornem stanovanju in to več kot šest mesecev, zaradi česar ji je po določbi 58. člena ZSR prenehalo stanovanjsko razmerje. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje, ker je sprejelo tako dejanske ugotovitve kot tudi pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in novo sojenje na prvi stopnji, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Očitana protislovja v razlogih izpodbijane sodbe niso protislovja v smislu 13. točke člena 354.2 ZPP. Očitki protislovne argumentacije pri dokazni oceni izpovedi priče NN v primerjavi z dokazno oceno izpovedi prič, na kateri se je sklicevalo sodišče prve stopnje - ne pomenijo nič drugega kot nedovoljeno grajo dokazne ocene in s tem dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe (člen 354.2 ZPP). Enako velja glede revizijskega očitka na račun dokazne ocene dveh potrdil Osnovne šole. Neutemeljen je končno tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da se nobena izmed izpodbijanih odločb ni ukvarjala z dokazovanjem in ugotavljanjem pomembne okoliščine časa, v katerem tožena stranka naj ne bi uporabljala stanovanja - in da ta odsotnost, kontinuirana šest mesecev in več, ni z ničimer dokazana niti ni posebej obrazložena (13. točka člena 354.2 ZPP - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih). Izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ima razloge. Sodba prve stopnje ima nadvoumno ugotovitev, da toženka v obdobju od leta 1988 do 1989 ni živela v spornem stanovanju in to več kot šest mesecev - in v zvezi s tem, da se je skupaj s svojo prvo hčerko že v letu 1987 preselila k AA , ki ima svoje stanovanje v stanovanjski hiši v Celju, povsem ločeno od stanovanja staršev, in pri katerem živi skupna hči toženke in AA. Sodišče druge stopnje je (zaradi pritožbeno terjanega preskusa tudi tega dela dejanske podlage sodbe prve stopnje) tudi ta del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje preskusilo in prav tako jasno zapisalo, da je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene in obširne razloge, zakaj šteje za zanesljivo dokazano, da toženka v obdobju vsaj od leta l988 do l989 ni več živela v spornem stanovanju, torej v obdobju več kot šest mesecev. Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vse, kar toženka navaja v prvem delu konkretnih revizijskih razlogov, ki ga zaključuje s trditvijo, da "v teh okoliščinah vidi toženka revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ob napačni uporabi odločilnih okoliščin" - ni nič drugega, kakor izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe in graja dokazne ocene, s katero je ta dejanska podlaga obrazložena. Z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanske podlage pravnomočne sodbe, kakor je bilo že tudi prej opozorjeno (člen 385.3 ZPP). Zato na ta del revizijskih razlogov ni potrebno podrobneje odgovarjati. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabe materialnega prava tudi po uradni dolžnosti (386.člen ZPP). Revizijsko sodišče zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi pri tem uradnem preizkusu ni ugotovilo. Dejanska ugotovitev, da se je toženka že v letu l987 preselila skupaj s svojo prvo hčerko h AA, ki ima v Celju stanovanje in pri katerem živi tudi njegova in toženkina (za toženko druga) hči, ter da toženka vsaj v obdobju od l988 do l989 ni več živela v spornem stanovanju, torej v obdobju več kot šest mesecev - so narekovale ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Po določbi člena 58/1 ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS 35/82 in 14/84) je namreč stanovanjsko razmerje prenehalo, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem. To zakonsko določbo, na katero sta se pravilno sklicevali že sodišči prve in druge stopnje, je bilo pri izpodbijani odločitvi o tožbenem zahtevku treba uporabiti po določbi 158. člena SZ (stanovanjskega zakona, Uradni list RS 18/91-I), ker se je spor v tej pravdi začel 27.10.1989, torej pred uveljavitvijo SZ.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.