Jedro

Dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega pravnoupoštevnega dejstva, s katerim bi konkretno oporekal obstoju in višini upnikove terjatve. V tej smeri pa tudi ni predložil nobenega dokaza. Zato dolžnikov ugovor ni bil utemeljen v skladu z določilom 2. odst. 53. člena ZIZ. Ker je v posledici vpisane napačne presoje dolžnikovega ugovora prišlo do kršitve določila 2. odst. 53. člena ZIZ, je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 1. odst. 353. člena ZPP, v zvezi s 381. členom ZPP in 2. odst. 54. lena ZIZ.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 15.6.1999 spremeni tako, da se pritožba dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/00063 z dne 30.3.1999 zavrne kot neutemeljena in sklep o izvršbi potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper ta sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedel, da dolžnikov ugovor ni bil obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena. Dolžnik je namreč v svojem ugovoru obrazlagal okoliščine svojih dolgov do upnika, iz katerih je celo razvidno, da priznava upnikovo terjatev. Razlogi, ki jih je v ugovoru navedel dolžnik, pa v tem postopku niso pravno upoštevni, za svoje ugovore pa dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov kot to terja 2. odst. 53. člena ZIZ.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so povsem pravilne upnikove pritožbene navedbe o napačni uporabi 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. V njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze. Pogoje za obrazloženi ugovor pa lahko dolžnik izpolni na več načinov. Lahko bodisi trdi, da upnikova terjatev ne obstoji ali da navedbe z njo v zvezi niso utemeljene. Lahko pa tudi sam navaja dejstva, ki obstoj terjatve negirajo. Kadar gre za navajanje dejstev, glede katerih je dokazno breme na dolžniku, mora slednji predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Na navedeno je bil dolžnik v pravnem pouku izpodbijanega sklepa posebej opozorjen, pa je kljub temu ugovarjal povsem neobrazloženo. V ugovoru namreč ni navedel nobenega pravnorelevantnega dejstva, s katerim bi konkretno oporekal obstoju in višini upnikove terjatve. V tej smeri pa tudi ni predložil nobenega dokaza. Z navedbami, da je pri upniku nabavil material, pa dolžnik, kot utemeljeno navaja tudi upnik, celo smiselno priznava obstoj upnikove terjatve.

Zato drži upnikova trditev, da dolžnikov ugovor ni bil utemeljen v skladu z določilom 2. odst. 53. člena ZIZ. Ker je v posledici opisane napačne presoje dolžnikovega ugovora prišlo do kršitve določila 2. odst. 53. člena ZIZ, je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev izvršilnega postopka iz 1. odst.354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), v zvezi s 381. členom ZPP/77 in 2. odst.54. člena ZIZ, v zvezi s 15. členom ZIZ.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določila 3. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. člena ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, kot izhaja iz izreka odločbe.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).