Jedro

Tožena stranka se je branila z ugovorom, da so se solastniki o uporabi prostorov v večstanovanjski stavbi že dogovorili in na ta način prostore uporabljali že daljše obdobje. Ker je te trditve tožena stranka dokazala, se ne more sklicevati na varstvo solastnika pred posegi tretjih v solastninsko pravico in ne more uspeti z zahtevkom zoper četrto toženo stranko kot najemnico poslovnega prostora, ki na podlagi sklenjenega dogovora med solastniki tožnikoma ne pripada.

Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženk, saj sklenjena sodna poravnava glede na njeno vsebino ne vsebuje realizacije tožbenega zahtevka tožnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Toženke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da je tožba zoper prvo, drugo in tretjo toženko umaknjena ter da se pravdni postopek v tem delu ustavi, z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jima je četrta toženka dolžna izročiti v posest del nepremičnine s parc. št. 221/1, vpisane v vl. št. 488 k.o. X. in sicer SZ del objekta – delavnico, v izmeri 65,27 m2 ter da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo imata tožnika v deležu 6/20, na isti nepremičnini, da je dolžna izprazniti SZ del objekta – delavnico v izmeri 65,27 m2, kot tudi opustiti hojo in parkiranje na severnem delu dvorišča, ki se nahaja pred vhodom v objekt B 22. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti prvi do tretji toženki pravdne stroške 1.626,51 EUR, četrti toženki pa pravdne stroške 2.245,86 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Z izpodbijanim sklepom je popravilo očitno pisno napako v točki II izreka, ker je pomotoma izpadel zapis „se zavrne“.

2. Zoper sodbo in sklep se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga ustrezno spremembo sodbe in sklepa tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku zoper četrto toženo stranko ter toženkam naloži solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Navaja, da sodišče v izreku sodbe ni obravnavalo zahtevka, kot ga je postavila, saj je zahtevala od četrte tožene stranke izročitev določenega dela nepremičnine v soposest in ne v posest. V zvezi s stroški postopka bi sodišče moralo presojati, ali je bila vložitev tožbe zoper prve tri toženke, v času od vložitve tožbe pa do umika tožbe, utemeljena. S sklenitvijo sodne poravnave v zadevi I P 1823/2007-I je prišlo do prenehanja solastnine in ustanovitve etažne lastnine. Že s tem dejstvom je dokazano, da je bil zahtevek po varstvu solastninske pravice utemeljen. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka priznavala z dejstvom sklenitve takšne poravnave, da je solastnina obstajala, saj je prenehala šele s spremembo solastnine v etažno lastnino. Poleg te pravne podlage za utemeljenost stroškovnega zahtevka obstoji še ena podlaga. Iz 4. člena poravnave izhaja, da so s sklenitvijo poravnave med strankama urejena vsa sporna razmerja, pri čemer tožeča stranka smatra, da so urejena tudi stroškovna razmerja iz te pravde. Glede četrte tožene stranke pa tožeča stranka vztraja, da pravni prednik ni mogel skleniti overjane najemne pogodbe, saj gre za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zato je bilo potrebno soglasje vseh solastnikov. Tožnikoma je bilo ob prodaji izrecno predočeno, da kupujeta solastni delež in sta se zanašala na podatke zemljiške knjige. Sodišče se ni ustrezno in argumentirano ukvarjalo z vprašanjem dobre vere in načelom zaupanja v zemljiško knjigo in se v zvezi s tem v razlogih sodbe ni opredelilo do izpovedbe zaslišanih tožnikov, v povezavi z drugimi dokazi.

3. Toženke so odgovorile na pritožbo, zavračajo kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. S tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izročitev dela nepremičnine parc. št. 221/1 k.o. X. v posest tožnikoma, je odločalo v mejah postavljenega zahtevka tožnikov in ne o nečem, kar bi bilo več ali drugače, kot sta tožnika zahtevala. Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen v celoti, je takšen procesni očitek itak brez predmeten. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine tega spora med pravdnima strankama, na katere je oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je med strankama sporna uporaba dela nepremičnine parc. št. 221/1 k.o. X, ki v naravi predstavlja delavnico v večstanovanjski zgradbi B 22 in del dvorišča. Zgradba je bila v času odločanja o zahtevku tožeče stranke v naravi že dalj časa razdeljena na posamezne stanovanjske – poslovne enote in se je tako tudi uporabljala. Etažna lastnina pa še ni bila vzpostavljena. Pravni predniki tožnikov in prve, druge ter tretje toženke so se dogovorili o uporabi posameznih prostorov v stavbi glede na svoje idealne deleže z razdelilno pogodbo z dne 8.3.1966. Sporno delavnico je ves čas uporabljal pravni prednik prve, druge in tretje toženke. Tožnika sta od svoje pravne prednice odkupila idealni delež, ki v naravi predstavlja stanovanje, ki ga imata v izključni posesti. Četrta tožena stranka je najemnica, ki na podlagi sklenjene najemne pogodbe s pravnim prednikom prve do tretje toženke zakonito zaseda delavnico, pri čemer tudi ne krši dogovora o uporabi dvorišča, ki ga ne uporablja preko solastninskega deleža prve do tretje toženke. Solastniki nepremičnine parc. št. 221/1 k.o. X so med postopkom v pravdni zadevi P 1823/2007-I pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sklenili sodno poravnavo, ki med ostalim vsebuje sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino ter pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij.

7. Navedene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo tožnikoma nobenega upravičenja za njun zahtevek na izpraznitev in izročitev delavnice v posest ter opustitev hoje in parkiranja na dvorišču. Tožnika namreč z zahtevkom na izpraznitev in izročitev delavnice njima v soposest uveljavljata vrnitveni zahtevek oziroma lastninsko tožbo (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), z zahtevkom za opustitev vsakršnega poseganja v solastninsko pravico pa uveljavljata negatorno varstvo po 99. v zvezi s 100. členom SPZ. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da so se solastniki o uporabi prostorov v večstanovanjski stavbi že dogovorili in na ta način prostore uporabljali že daljše obdobje. Ker je te trditve tožena stranka dokazala (razdelilna pogodba iz leta 1966 in med postopkom sklenjen sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino, ki je del sodne poravnave v zadevi P 1823/2007 Okrožnega sodišča v Ljubljani), se ne more sklicevati na varstvo solastnika pred posegi tretjih v solastninsko pravico in ne more uspeti z zahtevkom zoper četrto toženo stranko kot najemnico poslovnega prostora, ki na podlagi sklenjenega dogovora med solastniki tožnikoma ne pripada.

8. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožnikov, da so jima prva, druga in tretja toženka dolžne povrniti v celoti stroške postopka, češ da je bila do umika tožba utemeljena, umik pa le posledica dne 30.1.2012 sklenjene sodne poravnave. Kadar stranka umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, izjema od tega pravila je le v primeru, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (158. člen ZPP). Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženk, saj sklenjena sodna poravnava glede na njeno vsebino ne vsebuje realizacije tožbenega zahtevka tožnikov. Tudi med postopkom sklenjena sodna poravnave v zadevi I P 1823/2007 v 4. členu ne vsebuje izrecnega dogovora strank o umiku stroškovnih zahtevkov v obravnavani zadevi. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, tudi z zahtevkom zoper četrto toženo stranko, ji mora povrniti stroške postopka po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.

9. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP popravilo očitno pisno napako v izreku sodbe. Pritožba konkretno vsebuje le očitek, da je sodišče s popravnim sklepom poskušalo popraviti očitno pomoto, kar naj bi bilo nepravilno in nezakonito. Ker to ne drži, saj je popravni sklep izdan zakonito in v skladu s prej navedeno določbo, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo zoper sklep zavrnilo in ga potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na vsebino in procesni položaj strank nobenega od obeh odgovorov na pritožbo ni mogoče šteti kot potreben strošek postopka.