Jedro

Ker je imela tožnica s toženo stranko v spornem obdobju že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančnik V in kasneje za delovno mesto strokovni sodelavec VI, ni mogla zahtevati obstoja delovnega razmerja še na višjem delovnem mestu. Ker je bila torej pisna pogodba med njo in toženo stranko sklenjena, tudi ni bilo pogojev za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to predlagala tožnica. Zahtevek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi pride v poštev, če pisna pogodba ni bila sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, delavec pa zatrjuje, da dejansko opravlja drugo delo.

Utemeljeno je bil zavrnjen tudi del njenega tožbenega zahtevka, s katerim za sporno obdobje vtožuje razliko med prejeto plačo in plačo delovnega mesta višji referent. S tem delom tožbenega zahtevka tožnica uveljavlja plačilo po dejanskem delu, ki naj bi ga opravljala in ki naj bi spadalo v opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta višji referent. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica vseh del tega višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica vseh del delovnega mesta višji referent ni opravljala oziroma, da je v zvezi s tem opravljala dela in naloge, ki so izhajala tudi iz opisa del in nalog njenega delovnega mesta (za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 12. 10. 2010 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu višji referent v plačnem razredu (brez napredovanj) oziroma v 26. plačnem razredu (z napredovanji) in na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela "višji referent" v 21. plačnem razredu, povečanem za pet plačnih razredov iz naslova napredovanj, jo pozvati na delo na tem delovnem mestu ter ji izplačati razliko v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena na delovnem mestu višji referent za obdobje od 12. 10. 2010 dalje v bruto in neto zneskih, kot to izhaja iz izreka, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od ustreznih bruto zneskov (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.291,05 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe do te mere pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo, da predloži potrdila o statusu, poračune in mesečna izplačevanja upravičencev s področja vojne zakonodaje, kar je tožnica predlagala. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo dostave teh podatkov na podlagi edicijske dolžnosti, je tožnica neizvedbo teh dokazov grajala tudi kot procesno kršitev. Tožnica je že vse od zaposlitve na delovnem mestu finančnik V (v letu 2008) opravljala dela, ki po opisu del in nalog ustrezajo opisu delovnega mesta svetovalec (za katerega sicer ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja) ali vsaj opisu delovnega mesta višji referent, za katero izpolnjuje pogoje, njene naloge pa so sledile tudi opisu tega delovnega mesta. Tožnica pa ni opravljala del delovnega mesta finančnik, saj gre za finančno - računovodske naloge, ki se od nje niso zahtevale. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni opravljala del in nalog delovnega mesta višji referent, saj ves čas opravlja javne naloge, tj. naloge, ki so povezane z izvrševanjem oblasti ali varstva javnega interesa. V pritožbi povzema svojo izpovedbo in izpovedbe prič, iz katerih naj bi izhajalo, da je opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker toženi stranki ni naložilo, da predloži dokaze, ki jih je v 8. točki svoje prve pripravljalne vloge predlagala tožnica. Tožnica je pripravljala upravne odločbe in sklepe. Dejstvo, da teh odločb ni podpisala, ker za to ni imela pooblastila, še ne pomeni, da tega dela dejansko ni opravljala. Tudi pri izdelavi "tipskih aktov" je bilo treba ugotoviti, ali ima upravičenec primeren status ter v nadaljevanju ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za odločitev o določeni pravici. Vse to pa je spadalo med upravne naloge, kar izhaja tudi iz izpovedb prič A.A. in B.B.. Pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali delavec izpolnjuje formalne pogoje za delovno mesto, katerega delo je opravljal (odločbe VDSS opr. št. Pdp 594/2014, Pdp 33/2014, ...). V pritožbi se sklicuje tudi na obrazložitev sodbe VDS 0012974 in povzema del obrazložitve te sodbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz izpodbijane sodbe ne bi izhajalo, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni samostojno vodila zahtevnih upravnih postopkov in da v teh postopkih ni odločala. Sodišče prve stopnje je takšno ugotovitev sprejelo na podlagi dokazne ocene tožničine izpovedbe in izpovedb zaslišanih prič B.B., C.C., D.D. in A.A., tako da očitana kršitev ni podana. Ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni utemeljena niti pritožbena navedba tožnice o nemožnosti preizkusa obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen smiselno uveljavljeni pritožbeni očitek tožnice o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pozvalo tožene stranke na dostavo dokazov, ki jih je tožnica predlagala (potrdila o statusu, poračuni, mesečna izplačevanja upravičencev s področja vojne zakonodaje). Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2016, ki jo je v spis vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, predlagala sodišču prve stopnje, da na podlagi 227. člena ZPP od tožene stranke pridobi šest odločb in tri potrdila, ki jih je v tem dokaznem predlogu tudi konkretno opredelila. Sodišče prve stopnje je toženi stranki s sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 23. 2. 2007, naložilo, da v 15 dneh predloži te odločbe in potrdila, kar je tožena stranka tudi storila in skupaj s pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2017 vložila v spis navedene dokaze (B2 - B39).

8. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da tožena stranka ni vložila v spis sklepov, ki jih je tožnica predlagala v 8. točki svoje prve pripravljalne vloge, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vse sklepe, na katere se sklicuje v tej točki pripravljalne vloge, sama vložila v spis (A24 - A34). Glede na to ni bilo nikakršnega razloga, da bi sodišče prve stopnje predložitev teh dokazov naložilo še toženi stranki. Ker se v postopku ni izkazalo kot sporno (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 26. 8. 2016), da je tožnica pripravljala tudi povzetke izplačil prejemkov (sporno pa je bilo, ali to delo predstavlja upravno nalogo ali pa strokovno tehnično nalogo), sodišče prve stopnje tudi z opustitvijo pribave tega dokaza od tožene stranke ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP oziroma bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da je v pritožbi zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, grajala že ob zaključku dokaznega postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 10. 4. 2017 razvidno, da je tožnica na tem naroku navedla le, da graja kršitev procesnih določb ZPP zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Takšno uveljavljanje procesne kršitve pa ni dovolj določno in konkretno, zato je sodišču prve stopnje ni bilo treba upoštevati.

10. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen in ga posledično zavrnilo. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala s trditvami, da je pri toženi stranki v spornem obdobju dejansko opravljala delo delovnega mesta višji referent in ne dela delovnega mesta, za katerega je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (najprej za delovno mesto finančnik V, nato pa za delovno mesto strokovni sodelavec VI). Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni samostojno vodila zahtevnih upravnih postopkov na prvi stopnji in v teh postopkih ni odločala, prav tako ni podpisovala upravnih aktov, pri pripravi katerih je sicer sodelovala (na odločbah ni bilo navedeno niti, da jih je tožnica pripravila). Ugotovilo je tudi, da tožnica ni imela pooblastila za vodenje upravnih postopkov, niti ni imela opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, ki je glede na prvi odstavek 31. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.) zakonsko določen pogoj za vodenje upravnega postopka in odločanja v njem, razen v primerih enostavnih upravnih postopkov, ki jih določi Vlada RS z uredbo. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen. Ker je imela tožnica s toženo stranko v spornem obdobju že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančnik V in kasneje za delovno mesto strokovni sodelavec VI, ni mogla zahtevati obstoja delovnega razmerja še na višjem delovnem mestu. Ker je bila torej pisna pogodba med njo in toženo stranko sklenjena, tudi ni bilo pogojev za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to predlagala tožnica. Zahtevek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi pride v poštev, če pisna pogodba ni bila sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, delavec pa zatrjuje, da dejansko opravlja drugo delo (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2016 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 915/2015 z dne 10. 12. 2015).

11. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi del njenega tožbenega zahtevka, s katerim za sporno obdobje vtožuje razliko med prejeto plačo in plačo delovnega mesta višji referent. S tem delom tožbenega zahtevka tožnica uveljavlja plačilo po dejanskem delu, ki naj bi ga opravljala in ki naj bi spadalo v opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta višji referent. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica vseh del tega višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče (tožnica ni vodila zahtevnih upravnih postopkov in v njih ni odločala). Glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica vseh del delovnega mesta višji referent ni opravljala oziroma, da je v zvezi s tem opravljala dela in naloge, ki so izhajala tudi iz opisa del in nalog njenega delovnega mesta (za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi). V zvezi s tem je C.C., ki je bil do leta 2013 nadrejen tožnici, izpovedal, da je on določil materialno in procesno pravo, pripravil sezname ljudi, tožnici pa je bilo naloženo, da fizično izdela dokument, ki ga je C.C. pregledal in podpisal in s tem prevzel odgovornost za pravilnost dokumenta. Izrecno je pojasnil tudi, da so bile naloge tožnice, ki jih je opravljala, naloge po tožničini pogodbi o zaposlitvi in da je tožnica opravljala strokovno tehnične naloge (te naloge sicer v vedno večjem obsegu izvajajo tudi uradniki - poleg vodenja upravnih postopkov in odločanja v njih). Dejstvo, da dela, ki jih je opravljala tožnica, ne spadajo v opis del in nalog višjega referenta, sta potrdili tudi priči D.D. in A.A. (ki je bila tožnici nadrejena od 1. 10. 2013 dalje). Iz izpovedb omenjenih prič izhaja, da je ena bistvenih razlik del in nalog delovnega mesta finančnik V, na katerem se opravljajo strokovno tehnične naloge, v primerjavi z deli in nalogami delovnih mest višji referent oziroma svetovalec, vodenje zahtevnih upravnih postopkov in odločanje v njih. Tega dela pa tožnica v spornem obdobju ni opravljala. Dejstvo, da so se nekatera dela in naloge obeh delovnih mest delno prekrivala, pa ne daje podlage za zaključek, da je tožnica upravičena do plačila za delo glede na višje vrednoteno delovno mesto. Tudi dejstvo, da je tožnica sodelovala pri pripravi tipskih aktov, ne pomeni, da je s tem vodila zahtevne upravne postopke na prvi stopnji in v njih odločala. Tožnica se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 594/2014, Pdp 33/2014, ..., saj je bilo v teh zadevah ugotovljeno, da so delavci dejansko opravljali dela višje vrednotenega delovnega mesta.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.