Jedro

Raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 360-323/2015/13 z dne 9. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017, je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za izdajo licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi uvodoma opisuje dotedanji potek upravnega postopka in povzema vsebino izreka prvotno izdane odločbe z dne 14. 3. 2016 in vsebino tedanje tožbe, ki jo je tožnica zoper prvotno odločbo vložila v upravnem sporu zoper toženo stranko. V nadaljevanju povzema 341. člen Energetskega zakona (EZ-1) ter določila Priloge 1 k Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 46/06, v nadaljevanju Uredba) v delu, ki ureja šesto raven „Visokošolsko izobraževanje prve stopnje in podobno izobraževanje/visokošolska izobrazba prve stopnje in podobna izobrazba“, razdeljeno na podravni 6/1 in 6/2. Izpostavlja navedbe tožnice v tedanji tožbi, da ji je z diplomo Visoke tehniške šole A. priznana višješolska izobrazba s strokovnim nazivom inženir ..., ki ji ga ob upoštevanju 155. člena Ustave noben kasnejši predpis ne more odvzeti.

3. Ob ponovnem pregledu tožničine vloge tožena stranka ugotavlja, da je že v prej izvedenih postopkih izdaje licenc neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic razpolagala s tolmačenjem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, z dne 23. 3. 2015 glede upoštevanja nivojev izobrazbe po Zakonu o usmerjenem izobraževanju v primerjavi z Zakonom o visokem šolstvu (ZViS), iz katerega izhaja, da ZViS-E v prehodni določbi 1. alineje 1. odstavka 15. člena dejansko določa, da raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejete pred 1. 1. 1994, in raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, sprejetih pred 11. 6. 2014 (v nadaljevanju: dosedanji študijski programi), ustreza ravni, pridobljeni po visokošolskih strokovnih študijskih programih prve stopnje iz 33. člena ZviS, vendar tožena stranka meni, da je to določbo treba interpretirati v skladu z 2. odstavkom 15. člena ZViS-E, po katerem podrobnejše določbe o razvrstitvi ravni izobrazbe sprejme Vlada RS v predpisu o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja v Republiki Sloveniji, pri čemer se sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-370/06-20 in U-I-34/94. Razlog, da ZViS-E omenja Uredbo, je le ta, da so bila merila, ki so bila uporabljena pri sestavljanju 15. člena ZviS-E, primerljiva z merili za razvrščanje po Uredbi, pri čemer so bile v Uredbi podrobneje opredeljene tudi podravni, kar pa ne pomeni posega v pridobljene pravice in obveznosti, pač pa le, da raven izobrazbe, ki si jo je bilo mogoče pridobiti doslej, ustreza ravni v novem visokošolskem sistemu. Tožena stranka izpostavlja določila Zakona o slovenskem ogrodju kvalifikacij (ZSOK), čeprav meni, da pri odločanju v ponovljenem postopku ni merodajen, vendar dodaja, da glede na razvrstitev kvalifikacij v preglednici v prilogi 2, le-ta govori v prid pravilnosti njene razlage 2. odstavka 15. člena ZviS-E, kot ga je tožena stranka podala v povezavi z Uredbo, češ da so prenesene v ZSOK. Iz tega izpeljuje, da EZ-1 zahteva 7. raven izobrazbe, temu pogoju pa tožnica ne zadosti glede na doseženo zgolj višješolsko izobrazbo, ki se uvršča v 6. raven. Zato je tudi v ponovljenem postopku ocenila, da je bila sprejeta odločitev v odločbi z dne 14. 3. 2016 pravilna in je zato ponovno enako odločila.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja in toženi stranki očita, da je znova zagrešila iste procesne napake kot pri predhodnem odločanju. Ker je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, je že iz tega razloga potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Glede kršitve obveznosti tožene stranke, ki je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, tožnica očita, da je tožena stranka popolnoma ignorirala pravno mnenje naslovnega sodišča, izraženo v sodbi št. I U 581/2016 z dne 9. 3. 2017, pod tč. 10 in 11 obrazložitve, kar predstavlja izpodbojna razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj EZ-1 glede pogoja izobrazbe za pridobitev zaprošene licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo EI ne zahteva nič več kot to, kar je določeno v 341. členu EZ-1, niti se več ne zahteva v kakem drugem zakonu. Toženi stranki še očita, da ni imela nobenega zakonitega razloga, da je ignorirala svojo obveznost vezanosti na pravno mnenje sodišča v citirani sodbi. Iz slednje, zlasti iz obrazložitve pod točko 11, tudi povsem jasno izhaja stališče, da Uredba o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (v nadaljevanju Uredba) sama po sebi ne more biti podlaga za določanje drugačnega pogoja, kot ga določa zakon, saj se z Uredbo ne določajo pravice in dolžnosti, enako stališče pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-370/06-20 z dne 17. 1. 2008. Zato meni, da bi tožena stranka morala zahtevi tožnice ugoditi, saj je zadeva pravno in dejansko jasna. Navedena Uredba ni bila sprejeta na podlagi določil ZViS, temveč na podlagi 31. člena ZDSta, kar navaja tudi sama tožena stranka. Toženi stranki še očita, da z opisanim tolmačenjem očitno krši določila 153. člena Ustave in tožničine ustavne pravice iz 22. in 14. člena Ustave. Razen tega bi že zakonodajalec moral skladno s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-370/06-20 ugotoviti obstoj utemeljenega razloga, da se do takrat enake primere normativno različno uredi, nikakor pa ne Vlada z Uredbo. Pojasnjuje, zakaj meni, da izpolnjuje pogoje po 1. alineji 341. člena EZ. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev njeni vlogi z dne 17. 11. 2015 z dopolnitvijo z dne 21. 12. 2015 za izdajo zaprošene licence, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izdani odločbi in razlogih za sprejeto odločitev, pri kateri vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2017 v celoti vztraja pri tožbi.

K točki1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po sodbi naslovnega sodišča št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017, s katero je tožena stranka ponovno zavrnila tožničino vlogo z dne 17. 11. 2015, z dopolnitvijo z dne 21. 12. 2015, za izdajo licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnici s predloženo diplomo Visoke tehniške šole A. priznana višješolska izobrazba s strokovnim nazivom inženir .... Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je tožnica izkazala izpolnjevanje pogoja iz 1. alineje 1. odstavka 341. člena EZ-1, ki določa, da licenco neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic lahko dobi posameznik, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo ali izobrazbo po študijskem programu prve stopnje s študijskih področij, ki spadajo v ožje področje Tehnika ali v ožje področje Arhitektura, urbanizem in gradbeništvo ali v podrobno področje Lesarska, papirniška, plastična, steklarska in podobna tehnologija, skladno s predpisi o visokem šolstvu.

10. Po stališču tožene stranke namreč tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj iz Priloge 1 Uredbe izhaja, da višješolska izobrazba po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994, brez specializacije, sodijo v podraven 6/1, ki ne ustreza predpisanim pogojem za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic.

11. Tožnica utemeljeno ugovarja, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

12. Kot je bilo že rečeno v pravnomočni sodbi naslovnega sodišča št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017, namreč 1. alineja 1. odstavka 341. člena EZ-1 kot pogoj za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic glede izobrazbe določa najmanj visoko izobrazbo ali izobrazbo po študijskem programu prve stopnje z navedenih študijskih področij.

13. Zakonodajalec je razmerje med ravnmi izobrazbe po predhodnih študijskih programih in ravnmi izobrazbe, ki si jo bo mogoče pridobiti po bolonjskem sistemu, uvedenem z novelo leta 2004, uredil s 15. členom ZViS-E, iz katerega nedvomno izhaja, da raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZViS. Prav to pa je raven izobrazbe, ki je zahtevana v citirani določbi 1. alineje 1. odstavka 341. člena EZ-1. Da bi bilo glede pogoja izobrazbe za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic zahtevano kaj več, niti iz EZ-1, niti iz kakšnega drugega zakona ne izhaja. Sodišče ponovno pojasnjuje, da je bila Uredba, na kateri toženka utemeljuje svojo odločitev, izdana na podlagi 31. člena Zakona o državni statistiki, katere namen je, da z njo Vlada uvaja Klasje kot obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju statistično-analitičnih podatkov, pomembnih za spremljanje stanj in gibanj na socialno-ekonomskem in demografskem področju v Republiki Sloveniji in sama po sebi ne more biti podlaga za določanje drugačnega pogoja, kot ga določa zakon. Da se z Uredbo ne določajo pravice ali dolžnosti, zato merila za razvrščanje oziroma statistično spremljanje in obdelavo podatkov niso merila, ki bi neposredno lahko vplivala na določanje pravic in obveznosti, pa je sodišče ugotovilo že v pravnomočni sodbi št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017, enako kot pred tem tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-370/06-20 z dne 17. 1. 2008. 14. Sodišče je že v pravnomočni sodbi št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017 (v obrazložitvi pod točko 10 in 11) podalo razlago relevantnih določil 1. alineje 1. odstavka 341. člena EZ-1 ter 15. člena ZViS-E, iz katerega kot rečeno izhaja, da raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZViS. Prav v tej zvezi je torej sodišče izrecno izrazilo svoje stališče (v obrazložitvi pod točko 10), da raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZviS.

15. Ker tožena stranka tako v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 581/2016 z dne 20. 3. 2017 torej ni sledila v njej izraženim zahtevam, napotkom in stališčem, je tožnica znova uspešna z vložitvijo tožbe v upravnem sporu zoper sedaj izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 1, 2 in 3 te sodbe, saj je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in glede na to, da je razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

16. V primeru namreč, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Nespoštovanje pravnomočne sodbe Upravnega sodišča pa ni zgolj kršitev 4. odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi česar sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodi, ampak s takšnim ravnanjem tožena stranka krši tudi načela pravne države, delitve oblasti in neodvisnosti sodstva (3. in 125. člena Ustave) ter demokratične ureditve, ki temelji med drugim tudi na varstvu človekovih pravic, za kar so na zadnji stopnji odločanja odgovorna sodišča. 17. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, vendar jih bo morala upoštevati tožena stranka kot pristojni državni organ, ko bo ponovno odločala o tožničini vlogi z dopolnitvijo ter bo še pred izdajo novega posamičnega upravnega akta skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnico seznanila s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter ji tako na učinkovit način zagotovila možnost sodelovanja v upravnem postopku, skladno z 22. členom Ustave.

18. Ker je torej že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka, je sodišče v zadevi odločilo na seji senata brez oprave glavne obravnave (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

19. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Če sodišče v upravnem sporu odloči na seji sodnega senata, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, tožniku na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika pripadajo stroški v višini 15,00 EUR. Plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).