Jedro

Glede na to, da se sodišče sicer strinja s pravnim naziranjem upravnih organov, da je treba pri vprašanju obsega okrnitve dejavnosti oziroma kompleksnosti prostora upoštevati ne samo posamični denacionalizacijski zahtevek, ampak vse denacionalizacijske zahtevke, ki se na določen kompleks nanašajo, saj je treba glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave vse denacionalizacijske upravičence v takšnem primeru obravnavati enako, sodišče meni, da je dejansko stanje v ključnih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-115/00 z dne 11. 12. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota A - Izpostava B je z določbo št. 351-509/1993-75 z dne 27. 5. 2002 tožnikovo zahtevo za vrnitev nepremičnine s parc. št. 1839 - njiva v izmeri 911 m2, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 154 k.o. B (preje k.o. Z) zavrnila zato, ker je presodila, da so za vrnitev v naravi podane ovire iz 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, subsidiarno obliko denacionalizacije, to je odškodnino, pa je tožnik odklonil. Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, tožnikovo pritožbo zoper odločbo upravne enote zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je predmet odločanja o denacionalizaciji zemljišče, ki je bilo podržavljeno AA na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter z odločbo z dne 24. 7. 1961 dodeljeno za uporabo tedanji AAA za gradnjo novega fakultetnega središča, danes pa je to zemljišče v upravi BBB. Na ogledu, ki je bil opravljen pred izdajo prvostopenjske odločbe, je bilo ugotovljeno, da se podržavljena parcela nahaja v kompleksu, ki ga za svojo dejavnost uporablja BBB. Parcela nima svojega dostopa in upravni organ prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zaključil, da vrnitev spornega zemljišča v naravi ni mogoča. Tožnik je sicer v postopku na prvi stopnji predlagal, da mu zavezanec za denacionalizacijo namesto spornega zemljišča vrne sosednje zemljišče, vendar do sporazuma ni prišlo, zavezanec pa je uveljavljal ovire iz 1. in 4. točke 19. člena ZDen. Upravni organ je ugotovil, da so ovire podane, čeprav je v postopku določena izvedenka BB v svojem izvidu in mnenju ugotovila nasprotno. Iz njenega izvida izhaja, da podržavljena parcela, ki meri 911 m2, leži na obrobju območja, ki meri 20 ha, zato je izvedenka mnenja, da ni mogoče trditi, da bi njena vrnitev upravičencu bistveno okrnila prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po presoji tožene stranke je negativna odločitev organa prve stopnje pravilna, saj tudi tožena stranka ocenjuje, da so ovire iz 1. oziroma 4. točke 19. člena ZDen v sporni zadevi izkazane. Meni namreč, da je ne glede na velikost podržavljenega zemljišča v primerjavi s celotnim kompleksom v zadevi bistveno, da se podržavljeno zemljišče nahaja v kompleksu, na katerem se opravlja dejavnost iz 1. točke 19. člena ZDen, in da podržavljeno zemljišče nima dostopne poti ter je dostop do tega zemljišča mogoč le po zemljiščih zavezanca. V postopku denacionalizacije pa upravni organ zaradi omogočanja dostopa do podržavljenega zemljišča ne more vzpostavljati služnosti na zemljiščih, ki niso predmet odločanja v tej denacionaliacijski zadevi, kot to sicer zmotno meni pritožnik. Upravni organ mora namreč pri ugotavljanju ovir izhajati iz današnjega stanja nepremičnin, in na to ne more vplivati dejstvo, ki ga zatrjuje pritožba, da je imelo podržavljeno zemljišče v času podržavljenja dostop. Prav tako v postopku denacionalizacije ni pomemben namen, zaradi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, in tudi ne vrednost kupnine, ki jo je upravičenec plačal, da je pred podržavljenjem sporno zemljišče pridobil v last. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da za vrnitev spornega zemljišča v naravi obstajajo ovire, je po določbah ZDen mogoča le vrnitev v obliki odškodnine. Pritožbenih ugovorov oziroma pojasnil, zakaj tožnik denacionalizacijo v obliki odškodnine zavrača, tožena stranka ne more upoštevati, saj se ne more spuščati v vsebino zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, ki urejajo podlage za določitev višine odškodnine. Iz navedenih razlogov je tožena stranka pritožbo zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo oziroma oceno drugih pritožbenih ugovorov tožnika.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija odločbo tožene stranke, smiselno ugotavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja, da je AA podržavljeno zemljišče kupil v letu 1940 kot stavbno zemljišče za takratnih 33.670,00 dinarjev, torej za ceno, ki je bila v tistih časih izredno visoka. Revalorizirana vrednost te kupnine danes za več kot desetkrat presega denarno odškodnino, kot jo je mogoče določiti po sedaj veljavnih predpisih. Zato je tožnik, potem ko je bilo med postopkom ugotovljeno, da zaradi lege podržavljene parcele v kompleksu vrnitev zemljišča v naravi morda ne bo možna, predlagal Biotehniški fakulteti sklenitev poravnave, po kateri bi mu fakulteta namesto podržavljene parcele prepustila ustrezni del sosednjega zemljišča v kompleksu, on pa bi poravnal stroške v zvezi s postopkom in izgradnjo potrebne ograje, s katero bi se to zemljišče ločilo od kompleksa, vendar je Biotehniška fakulteta ta predlog zavrnila. Dalje tožnik navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna zato, ker upravni organ ni upošteval, da zakon v obeh točkah (1. in 4.) 1. odstavka 19. člena določa, da je ovira podana, če bi bilo z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti zavezanca oziroma če bi bila bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Sklicuje se na izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno v upravnem postopku na prvi stopnji, iz katerega izhaja, da glede na razmerje med velikostjo podržavljene parcele in velikostjo celotnega kompleksa (911 m2 proti 20 ha) ni mogoče trditi, da bi bila z vrnitvijo parcele upravičencu bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Iz izvedenskega mnenja dalje izhaja, da sporno nepremičnino uporablja zavezanec kot kmetijsko zemljišče, nadomestitev površine 911 m2 kmetijskega zemljišča pa ne bi bila povezana z nesorazmernimi stroški. Tožnik dalje uveljavlja, da v upravnem postopku niso bile upoštevane določbe 2. odstavka 27. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 22. člena in 20. členom ZDen, kar omogoča vzpostavitev solastninske pravice na kompleksu. Glede na to, da v denacionalizacijskem postopku ni bil dokazan obstoj dejanskih ovir iz 1. oziroma 4. točke 19. člena ZDen, in ker v postopku ni bilo upoštevano izvedensko mnenje ter določbe 20., 22. in 27. člena ZDen, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ter samo odloči, da se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca, oziroma da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila s tem, da prereka tožbene trditve in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, ter predložila upravne spise.

Tožba je bila dalje vročena Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je z izjavo št. U-A09-700/2004-3-L z dne 26. 2. 2004 prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba je bila vročena tudi prizadeti stranki Biotehniški fakulteti, ki na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da obstajajo dejstva, ki so po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I - 18/05) splošna podlaga za odločanje o denacionalizaciji. Sporno med strankama je, ali so podane ovire za vrnitev podržavljenega zemljišča iz kompleksa, oziroma ali je podana podlaga za vrnitev nadomestnega zemljišča iz kompleksa. Glede na to, da do sporazuma med tožnikom in BBB glede nadomestnega zemljišča, kot ugotavlja tožena stranka, ni prišlo, sodišče meni, da je upravni organ prve stopnje postopek vodil pravilno, ko je ugotavljal, ali je možno vrniti podržavljeno zemljišče v naravi v legi, kakršno je imelo, ko je bilo podržavljeno. Za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča (3. odstavek 42. člena ZDen) je namreč potreben sporazum med upravičencem in zavezancem, do tega pa, kot rečeno, v upravnem postopku ni prišlo. Tožbeno razpravljanje o tem, kako bi bilo mogoče zadevo urediti z vrnitvijo nadomestnega zemljišča, torej na odločitev sodišča ne more vplivati. Prav tako ne more na odločitev sodišča vplivati tožbeno nakazovanje na 27. člen ZDen ter na določbe, na katere se v zvezi s tem tožba navezuje (20. in 22. člen ZDen), pri čemer se tožnik sklicuje na izvedensko mnenje, po katerem je zemljišče, v okviru katerega leži podržavljena nekdanja parcela, kmetijsko zemljišče. Tudi če je zemljišče v spornem kompleksu kmetijsko zemljišče, mora sodišče poudariti, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da gre za kompleks s posebnim namenom, in sicer da to kmetijsko zemljišče predstavlja laboratorijsko polje BBB, ki ima po podatkih spisov na istem kompleksu tudi svoje šolske oziroma raziskovalne objekte. Te okoliščine po presoji sodišča izključujejo uporabo določb 27. člena za ta kompleks oziroma izključujejo uporabo določbe 2. odstavka 19. člena ZDen, saj gre v spornem primeru za kompleks, ki je neločljivo povezan z pedagoško in raziskovalno dejavnostjo BBB. Prav tako na odločitev sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, za kakšno ceno je bila kupljena podržavljena parcela, in kakšno odškodnino utegne tožnik prejeti kot subsidiarno obliko denacionalizacije. Tožnik namreč v upravnem postopku odškodninskega zahtevka ni postavil in tako o njem tudi ni bilo odločeno. Predmet spora je torej lahko samo odločitev upravnih organov, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.

Pač pa se sodišče strinja s tožbenim ugovorom, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, kolikor gre za vprašanje, ali bi vrnitev podržavljene nepremičnine bistveno okrnila dejavnost BBB oziroma bistveno okrnila funkcionalnost kompleksa in namen izrabe nepremičnin. V okoliščinah, kot so nesporno podane v spornem primeru, ko celotna površina kompleksa meri preko 187.000 m2, vrniti pa bi bilo treba 911 m2 in to ne sredi, pač pa na robu, natančneje celo v kotu površine kompleksa, bistvena okrnitev kompleksa s to vrnitvijo zelo verjetno ne bi bila podana. Za obstoj bistvene okrnitve bi morale biti torej podane še druge okoliščine. Ena od njih je potna povezava vrnjene nepremičnine z javnim cestnim omrežjem, ki je denacionalizacijski organ ne more vzpostaviti (in v tem ima tožena stranka prav, saj 2. odstavek 33. člena ZDen omogoča le vzpostavljanje ukinjenih nekdanjih služnosti, ne pa tudi javnih poti), vendar tudi vzpostavitev nujne poti, ki bi sledila eventualni vrnitvi nepremičnin v last in posest, še ne bi sama po sebi predstavljala bistvene okrnitve dejavnosti oziroma kompleksa. Bistvena okrnitev v dejanskem smislu bi bila podana, če bi vrnitev zemljišča povzročila neuporabnost pomembnejših delov površin kompleksa za sedanje namene zaradi bioloških oziroma agrotehničnih vplivov. Vendar v tej smeri dokazi doslej v upravnem postopku niso bili izvajani, saj se postavljena izvedenka s tem vprašanjem ni ukvarjala, vprašanje pa tudi je, ali ne bi bilo treba v tem smislu zaslišati izvedenca agronomske stroke. Drugi pomemben razlog in to po mnenju sodišča celo pomembnejši od navedenega, bi utegnil za presojo bistvenosti okrnitve dejavnosti oziroma kompleksa obstajati v tem, da se zahteva denacionalizacija v obliki vrnitve večjega števila podržavljenih zemljišč iz obravnavanega kompleksa. Glede tega vprašanja se izpodbijana odločba sklicuje na odločbo prve stopnje, v kateri upravni organ ob zaključevanju, zakaj meni, da gre za bistveno okrnitev izvajanja dejavnosti oziroma prostorske kompleksnosti (stran 5), navaja, da je treba vprašanje bistvenosti presojati glede na vse denacionalizacijske zahtevke, ki se na določeno nepremičnino nanašajo. Sodišče ugotavlja, da število denacionalizacijskih zahtevkov, ki naj bi se nanašali na obravnavani kompleks, v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno niti ugotavljano. Zgolj trditev zavezanca, da je to število veliko, za rešitev spornega vprašanja še ne zadošča. Glede na to, da se sodišče sicer strinja s pravnim naziranjem upravnih organov, da je treba pri vprašanju obsega okrnitve dejavnosti oziroma kompleksnosti prostora upoštevati ne samo posamični denacionalizacijski zahtevek, ampak vse denacionalizacijske zahtevke, ki se na določen kompleks nanašajo, saj je treba glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave vse denacionalizacijske upravičence v takšnem primeru obravnavati enako, sodišče po vsem navedenem meni, da je dejansko stanje v ključnih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno, zato ne more rešiti spora. Tožbi je zato na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ni pa sledilo sicer nejasno postavljenemu tožbenemu predlogu, naj v zadevi samo odloči, saj glede na navedene okoliščine in na določbe 61. člena ZUS za takšno odločanje pogoji niso podani.