Jedro

Toženka ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Do take odločitve bi namreč prišlo šele z izdajo akta o izbiri enega od ponudnikov, ki so se prijavili na javni razpis. Tožnik sicer navaja, da je zaradi največjega doseženega števila točk dejansko že izbrani ponudnik, vendar pa izpodbijani sklep pomeni, da tega postopka sploh ni več, zato tožnik s takim ugovorom v bistvu uveljavlja pravico zahtevati izvedbo in dokončanje javnega razpisa iz 38. člena ZEKom-1. Taka pravica pa iz zakona ne izhaja. Izpodbijani sklep tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedeni sklep, s katerim je toženka sklenila, da se javni razpis za dodelitev radijskih frekvenc za analogno zvokovno radiodifuzijo na območju severozahodne Slovenije, ki je bil 23. 11. 2018 objavljen v Uradnem listu RS, št. 74 (v nadaljevanju javni razpis), v delu, ki se nanaša na oddajno točko Vogel 105,9 MHz, iz razpisnega sklopa Bohinj, razveljavi. V postopku izvedbe predmetnega javnega razpisa je bilo ugotovljeno, da je območje pokrivanja radijske frekvence Vogel 105,9 MHz majhno in da s pričakovano kakovostjo pokrije le manjše število prebivalcev ter da bi bila primernejša oddajna lokacija za frekvenco 105,9 MHz nižja oddajna lokacija na območju Bohinja, ki bo tudi bližje ciljnemu območju pokrivanja. Zato se je toženka odločila, da predmetni javni razpis v delu, ki se nanaša na radijsko frekvenco oziroma oddajno točko Vogel 105,9 MHz iz razpisnega sklopa Bohinj, razveljavi in pripravi nov javni razpis.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, ker je toženka nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialne določbe in kršila pravila postopka. Z izpodbijanim sklepom je toženka razveljavila javni razpis, na katerem je bil tožnik zaradi doseženega največjega števila točk izbrani ponudnik in posledično upravičen imetnik razpisane frekvence Vogel 106,9 MHz. Toženka je z izpodbijanim sklepom dejansko odločila, da tožnik nima več položaja izbranega ponudnika v posebnem upravnem postopku, čeprav ji Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) tega ne dovoljuje, ne obrazloži pa, na podlagi katerega predpisa je javni razpis razveljavila. Zaradi razveljavitve javnega razpisa so mu povzročeni stroški in zamuda, neizpolnjen pa je ostal tudi javni interes prebivalcev na območju Bohinja. Z razveljavitvijo razpisa bodo nastali nepotrebni stroški tudi za toženko, ker bo morala skozi postopek novega javnega razpisa. Tožnik pojasnjuje, zakaj je pri izdaji izpodbijanega sklepa toženka napačno ugotovila dejansko stanje in kršila pravila postopka. Pojasnjuje še kršitve načela kontradiktornosti ter kršitev pravice do pravnega sredstva. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v nov postopek, naloži pa naj ji tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep toženke o razveljavitvi javnega razpisa, ki glede na prej citirani 2. člen ZUS-1 ni upravni akt ali drug posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Toženka namreč z njim ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 94/2008 z dne 19. 1. 2011). Do take odločitve bi namreč prišlo šele z izdajo akta o izbiri enega od ponudnikov, ki so se prijavili na javni razpis. Tožnik sicer navaja, da je zaradi največjega doseženega števila točk dejansko že izbrani ponudnik, vendar pa izpodbijani sklep pomeni, da tega postopka sploh ni več, zato tožnik s takim ugovorom v bistvu uveljavlja pravico zahtevati izvedbo in dokončanje javnega razpisa iz 38. člena ZEKom-1. Taka pravica pa iz zakona ne izhaja. Izpodbijani sklep tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka (enako tudi sodna praksa - sklepa Upravnega sodišča I U 1408/2019 z dne 19. 9. 2019 in 1409/2019 z dne 17. 10. 2019).

7. Ker torej izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Prav tako tudi ne predstavlja dokončne odločbe ali drugega posamičnega akta toženke, zoper katere je po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, saj z njim ni odločeno o vsebini upravne zadeve in ne vsebuje posamične norme, ki bi urejala konkretno upravnopravno razmerje. Sodišče dodaja, da je pridobitev radijske frekvence na podlagi javnega razpisa negotovo dejstvo in kot tako pričakovana pravica. Sama razveljavitev predmetnega javnega razpisa pa tudi nima neposrednega učinka na možnost izpodbijanja morebitne odločbe toženke o izbiri najugodnejšega ponudnika, ki je lahko predmet sodne presoje, in posledično tudi ne na njeno veljavnost. Kot že rečeno, do takega izbora namreč sploh še ni prišlo oziroma tožnik česa takega ne zatrjuje. Navedene okoliščine tako na samo pravno naravo izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

8. Ker glede na navedeno izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

9. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.