Jedro

Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.

Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vloga tožeče stranke z dne 6. 8. 2012, označena kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“, zavrže. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je bil v času od 16. 2. 1988 do junija 1995 zaposlen v M.P. in v mesecu juniju 1995 je bil premeščen v poslovalnico maloprodaja ... ter da se je v mesecu decembru 1995 tik pred novim letom pri razkladanju blaga pri prodajalni S. na P. poškodoval levo nogo in levi kolk. Navedel je, da je z voznikom A.A. takoj javil poškodbo pri vratarju podjetja in ga prosil, da poškodovanje vpiše v knjigo, kjer so beležili takšne dogodke. Vratar pa mu je povedal, da navedenega ne sme vpisati v knjigo, ker je takšno navodilo dobil od vodilnih delavcev predvsem zato, ker je tožnik prišel iz veleprodaje v maloprodajo. Tožnik je navajal, da se je naslednjo jutro javil pri vodji varstva pri delu A.B. in mu povedal vse o poškodbi. Kasneje pa je kljub bolečinam še nekaj dni delal, nato pa je šel k osebnemu zdravniku, ki mu je odobril bolniški stalež. Ker so se bolečine stopnjevale so ga napotili na ortopedski pregled v bolnišnico Maribor, kjer so ugotovili močno poškodbo kolka in mu odobrili bolniški stalež od 21. 2. 1996 do 3. 11. 1997. V mesecu juniju 1996 je bil tožnik tudi operiran, ker pa operacija ni uspela, ima sedaj 1 cm krajšo nogo in težko hodi. Tožnik je še navedel, da je 19. 6. 1996 začel s postopki za invalidsko upokojitev in kljub temu, da je tožena stranka bila o tem obveščena, je direktor M.P. A.C. delovno mesto spremljevalec na tovornem vozilu ukinil in mu v času bolniškega staleža prekinili delovno razmerje. Dne 30. 9. 1997 je invalidska komisija tožnika uvrstila v III. kategorijo invalidnosti, na kar so ga brez vednosti tožnika prijavili na Zavodu RS za zaposlovanje P.. Tožnik je navedel, da je v okviru brezplačne pravne pomoči dobil odvetnico, ki je sprožila postopke, vendar ga ni pravočasno obvestila o zadevah, niti ne ve, kako postopki potekajo in da mu zaradi navedenega nastaja velika materialna in nematerialna škoda in to že 17 let. Tožnik se v pritožbi sklicuje na kršitev Ustave RS in sicer 23. člen, ki določa nepristransko sojenje in 24. člen, ki določa javnost sojenja in izrekanja sodb ter na 25. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pritožbe ter predvsem na 26. člen Ustave RS, ki določa da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa nastala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi „v dvomu v korist obdolženca“, ker niso bili podani bistveni elementi za pravilen sodni postopek, prav tako pa postopek ni bil voden v skladu s konvencijo in Ustavo RS, ki pa velja za najvišji pravni akt in se izvršuje neposredno. Tožnik je navajal, da je od sodišča pričakoval, da bo njegov primer obravnaval korektno, v skladu z Ustavo RS in z zakoni. Ker je imel brezplačno pravno pomoč odvetnice, ki pa se ni vedno udeleževala razprav, se je v vseh postopkih zagovarjal kot laik, vendar je sodišče od njega pričakovalo, da bo uporabljal zakonsko terminologijo in zato so sodniki delovnega in višjega sodišča v postopku ravnali v nasprotju s 125. členom Ustave RS. Tožnik predlaga, da instančno sodišče postopek razveljavi „v dvomu v korist obdolženca“, ker niso bili podani bistveni elementi za pravilen sodni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti, glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Vloga tožnika z dne 6. 8. 2012, označena kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ se nanaša na individualni delovni spor opr. št. Pd 128/98. Tožnik je v tem sporu, dne 13. 6. 1998 po pooblaščeni odvetnici, vložil tožbo zoper pravnega prednika tožene stranke, M. S. d.d.,.... V individualnem delovnem sporu Pd 128/98 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep dne 8. 1. 1999, zoper katero je tožnik vložil pritožbo in o pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče odločilo s sodbo in sklepom Pdp 276/1999 z dne 15. 2. 2001. Odločitev pritožbenega sodišča je bila vročena pooblaščenki tožnika dne 5. 3. 2001. Tožnik pa je dne 6. 8. 2012 posredoval Vrhovnemu sodišču RS vlogo za revizijo oziroma obnovitev postopka, ki jo je Vrhovno sodišče RS odstopilo v pristojno poslovanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je navedeno vlogo zavrglo, ker tožnik svoje vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar pa je v nasprotju s 1. odstavkom 374. člena in 1. odstavkom 338. člena ZPP. Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) namreč v 374. členu določa, da sodnik sodišča prve stopnje brez naroka s sklepom zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo. Revizija pa je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo ki jo je umaknil ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti ali če v primeru, ko ni dovoljena že po zakonu, ni bila dopuščena. Prav tako ZPP v 398. členu določa, da predsednik senata brez naroka zavrže s sklepom prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka. Ker je tožnik vlogo z dne 6. 8. 2012 označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje pravilno vlogo zavrglo, ker je pravilno štelo, da tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94, spremenjena s protokoli – Konvencija) pa tudi iz določbe Ustave RS, na kar se sklicuje tudi pritožitelj, predvsem na 22. do 26. člena URS. Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo zakonito, ko je zavrglo tožbo, na podlagi 374. in 398. člena ZPP. Zaradi navedenega tudi niso bile podane kršitve določb URS, Konvencije in ZPP, ki urejajo pravico do sodnega varstva, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da četudi bi bila vloga vložena po pooblaščencu, ki bi bil odvetnik bi bila vloga vložena po poteku vseh predpisanih rokov za vložitev revizije in obnove postopka (367.b člen in 396 člen ZPP), kar pa je dejansko dodaten razlog za zavrženje vloge kot prepozne.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.