Jedro

Če obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi vrednoti okoliščine, ki so bile odločilne za izrek in odmero zaporne kazni, ne uveljavlja kršitve zakona in ne načenja vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti - gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženo B. K. in obtoženega D. K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem in drugem odstavku 176. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe tretjega odstavka 176. člena KZ-1 je obtoženemu D. K. izreklo, obtoženi B. K. pa določilo kazen štiri leta zapora. Obtoženki je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 817/2004, s katero ji je bila določena kazen treh mesecev zapora ter ob upoštevanju določb o steku obtoženki izreklo enotno kazen štiri leta in en mesec zapora. Obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v priporu. Na podlagi določbe petega odstavka 176. člena KZ-1 je obtožencema odvzelo pornografsko ali drugačno seksualno gradivo iz tretjega odstavka istega člena. Obtoženca je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da se obtožencema na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZKP odvzame predmete, zasežene dne 11. 3. 2011 in 11. 5. 2011. Z isto sodbo je na podlagi določbe 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje kršitve materialnih avtorskih pravic po tretjem in prvem odstavku 148. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega D. K., po uradni dolžnosti pa je ravnalo glede obtožene B. K. ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. V ostalem pa je pritožbo zagovornika obtoženega D. K. in v celoti pritožbe obtoženega D. K., B. K. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik obsojene B. K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih zatrjuje, niso podane. Zahteva pa uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da je obsojenka v postopku zatrjevala, da so ji bile med hišnimi preiskavami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer nedotakljivost stanovanja, ni ji bilo zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstvo. Ponovno izpostavlja (tako kot v postopku pred pravnomočnostjo sodbe) vprašanje zakonitosti in pravilnosti pridobljenih dokazov. Ponavlja obsojenkin zagovor, da je bilo pri hišni preiskavi načrtno uničenih več stvari in tudi pohištva, priče niso bile ves čas navzoče pri preiskavi, zasežene stvari so kriminalisti puščali brez nadzora. Tudi zapisnik o zaseženih predmetih se ne ujema z dejansko zaseženimi predmeti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo o obtoženkinem zagovoru o zakonitosti in pravilnosti pridobljenih dokazov. Obtoženka zapisnika o hišni preiskavi ni podpisala kar potrjuje njeno izpovedbo glede nezakonitosti in nepravilnosti pridobljenih dokazov.

7. Tako kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje v sodbi (točka 7 sodbe) se zagovornik le sklicuje na obtoženkin zagovor, ne izpodbija pa razlogov, s katerimi je bilo presojeno in ugotovljeno, da so dokazi pridobljeni zakonito. Zagovornik tako tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti le zatrjuje, da hišne preiskave niso bile opravljene zakonito, iz česar izhaja, kot je razumeti zahtevo, tudi dokazi pridobljeni pri hišnih preiskavah niso zakoniti. Ne pojasni pa v čem je nezakonitost hišnih preiskav. Obsojenkin zagovor, v katerem je zatrjevala, da so bile hišne preiskave opravljene v nasprotju z zakonom je sodišče prve stopnje presodilo in ocenilo kot neverodostojen (stran 19 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče se je do zakonitosti hišnih preiskav in zbranega gradiva, kot poudarja sodišče druge stopnje, opredelilo tudi na straneh 16 in 17 sodbe. Zagovornik tako z zatrjevanjem, da hišne preiskave niso bile opravljene zakonito in s ponavljanjem obtoženkinega zagovora, ki je bil presojen, ne more uspeti, saj se njegovih navedb o nezakonitosti hišnih preiskav in o kršitvi zakona ne da niti preizkusiti. Neutemeljena pa je tudi njegova trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o obtoženkinem zagovoru, v katerem je oporekala zakonitost hišne preiskave.

8. V čem je bila kršena obtoženkina pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje v sodbi na strani 19 ugotovilo, da je obtoženka pregledala kazenski spis ter ocenilo ravnanje obtoženke pri pregledu spisa (pripisi na nekaj straneh spisa), zagovornik ne pojasni. Tako se tudi te njegove navedbe ne da preizkusit. Že uvodoma je bilo poudarjeno, da je vložnikovo dolžnost, da kršitev, ki jo uveljavlja, določno pojasni in utemelji kar je pogoj za to, da bo lahko sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik zatrjuje, da ni bilo dovolj dokazov za obsodilno sodbo, s ponavljanjem obtoženkinega zagovora, da ji je vse naprave, na katerih je bila pornografska vsebina, izročila oseba po imenu J. za poplačilo dolga in da je nekatere naprave posedoval soobsojeni D. K. zaradi popravila računalniške opreme, da ni z gotovostjo dokazano, da je bila obtoženka seznanjena z vsebino, ki se je nahajala na teh napravah, da sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da je oseba J. izmišljena oseba, da je obsojenka le želela vse naprave, ki ji jih je izročil J., prodati, da bi prišla s prodajo do denarja, vložnik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da odločilna dejstva v pravnomočni sodbi, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Zagovornik tako uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10. Zagovornik nadalje navaja, da se „pritožuje“ tudi zoper višino izrečene kazni, ki je previsoka glede na ugotovljena dejstva v prvostopenjskem postopku. Polemizira z okoliščinami, ki jih je sodišče štelo kot obteževalne in zatrjuje, da je sodišče te okoliščine napačno ugotovilo. Meni pa tudi, da bi moralo višje sodišče, ker je dejanje pravno opredelilo le po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, zaradi spremembe pravne opredelitve obsojenki znižati kazen.

11. Zagovornik z navedbami v tem delu zahteve drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi vrednoti okoliščine, ki so bile odločilne za izrek in odmero zaporne kazni obtoženki. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona in ne načenja vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP). S citiranimi navedbami tako ne izpodbijajo kazenske sankcije z izrednim pravnim sredstvom. Tudi s trditvijo, da bi sprememba pravne opredelitve morala pomeniti znižanje izrečene kazni, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 je predpisana enaka kazen, kot za dejanje, po drugem odstavku istega člena, kar je posebej poudarilo pritožbeno sodišče na strani 3 obrazložitve sodbe (kazensko sankcijo pa je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih navedb preizkusilo, točka 20 sodbe sodišča druge stopnje).

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Vrhovno sodišče je obsojenko iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih z vloženim izrednim pravnim sredstvom.