Jedro

Če se zahteva presojo zakonitosti dokončnega akta, s katerim je bilo odločeno, da tožnica nima več pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gre za upravni spor. Skladno z 2. odstavkom 1. člena ZUS se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organov lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ne gre za socialni spor po 5. alinei 7. člena ZDSS-1, ki določa, da je socialno sodišče pristojno odločati o pravici do socilanih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločlen premoženjsi cenzus. Ker je v tem sporu bistveno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznjanje statusa samostojnega kulturnega delavca, ki je pogoj, da se prispevki za obvezno zavarovanje plačjo s strani Ministrstva za kulturo, v kolikor je izpolnjen tudi premoženjski cenzus, ne gre za spor, ki bi temeljil na zavarovalnih razmerjih iz 7. člena ZDSS-1, zato ni podana pristojnost socilanega sodišča, ampak gre je za reševanje tega spora pristojno upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporni zadevi (I. točka izreka) in obenem sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (II.

točka izreka).

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da gre v njenem primeru prav za situacijo iz 5. alinee 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po kateri je socialno sodišče pristojno odločati tudi v zadevah v zvezi s pravico iz drugih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje upravičenosti do takega prispevka, odločilen premoženjski cenzus. Vztraja, da je bil kršen postopek, ker je odločbo toženca prejela po preteku zakonitega roka, sodišče pa tudi ni upoštevalo dokazov in predložene dokumentacije. Odločitev Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo je bilo do nje diskriminatorno, kršena pa je bila tudi pravica do enakosti pred zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Vsako sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo sploh lahko obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora glede na določbo

19. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vsako sodišče paziti ves čas postopka, je stvarna pristojnost. Sodišče mora paziti na to, ali je glede na predmet odločanja kot objektivni kriterij in glede na stranke spora kot subjektivni kriterij, v posamezni zadevi pristojno odločati.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor iz 1. odst. 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Po tej določbi je socialno sodišče pristojno reševati spore iz področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov, na področju socialnih prejemkov o socialnovarstvenih dajatvah, pa tudi o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je v obravnavanem primeru bistvo spora o tem, ali ustvarjalno delo tožnice pomeni po obsegu in kakovosti pomemben prispevek k slovenski kulturi oz.

ali delo tožnice pripomore k uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Šele ob izpolnjevanju teh pogojev in na tej podlagi priznanega statusa samostojnega kulturnega delavca, pristojno ministrstvo, če je izpolnjen tudi dohodkovni pogoj oz.

premoženjski cenzus, plača prispevke za socialno varnost. Plačevanje prispevkov za socialno varnost na tej podlagi, ne temelji na nobenem od zavarovalnih razmerjih določenih v 7. členu ZDSS-1, pač pa gre za drugo pravno razmerje. Čeprav je plačevanje prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, so upravičenci do plačila prispevkov za socialno varnost le tisti upravičenci, ki izpolnjujejo temeljni namen, ta pa ni v reševanju socialne varnosti, ampak v pomembnosti prispevka k slovenski kulturi.

Nenazadnje pa prispevki za socialno varnost, ki jih določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur.l. RS št. 5/96 - 97/01 - ZPSV) ne predstavljajo socialnega prejemka.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva presojo zakonitosti dokončnega akta, ki ga je izdal državni organ na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur.l. RS št. 75/94). Po 2. odst. 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 - 70/2000, v nadaljevanju ZUS) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ker gre, glede na takšne kriterije, v obravnavanem primeru za upravni spor, je v skladu z

9. členom ZUS za odločanje na prvi stopnji pristojno upravno sodišče.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo izključno le o stvarni pristojnosti, ni pa presojalo izpodbijane upravne odločbe ali odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predsodni postopek in na vsebinsko obravnavanje zadeve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na kršitve določb Ustave Republike Slovenije, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne, niti ne morejo biti upoštevne.