Jedro

Ugotovljeno je bilo, da si je revidentka kot poslovodja prodajalne protipravno prilastila oblačila v večji vrednosti, zaradi česar ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti s kaznivim dejanjem tatvine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2009, ki jo je tožena stranka izdala tožnici. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnica je izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, ker si je kot vodja poslovne enote protipravno prilastila oblačila. Odpoved je bila podana pravočasno v okviru subjektivnega roka, ki je začel teči 28. 9. 2009, ko je tožena stranka konkretno ugotovila tožničine kršitve delovnih obveznosti. Tožnici je bila odpoved vročena 22. 10. 2009. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V odpovedi naveden napačni člen za kaznivo dejanje tatvine z 211. členom Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) namesto z 204. členom na zakonitost odpovedi nima vpliva, saj je tožena stranka v odpovedi zadostno opisala zakonske dejanske znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je predložila dokaze (pisno obdolžitev in vabilo na zagovor) v tridnevnem roku za predložitev listin, ki ga je dalo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ni prišlo do prekluzije dokazov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča subjektivna in enostranska. Tožena stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza, predlagala je le zaslišanje prič, ki so že več let v delovnem razmerju pri njej, kar vzbuja dvom v njihovo nepristranskost. Direktor tožene stranke je na zaslišanju 7. 9. 2010 navedel dejstva, ki so se kasneje izkazala za neresnična (da do 21. 9. 2010 ni bila vložena kazenska ovadba na ODT Maribor in da izvršitelj P. tožnici ni ničesar vročal). Tožničine priče, ki nimajo interesa za izid tega postopka, so ovrgle resničnost izjav zaslišanih prič tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni nikjer navedlo, zakaj je verjelo pričam tožene stranke, ne pa tožničinim. Tožena stranka niti ni dokazala škode niti ni predložila inventure. Nekdanje zaposlene so izpovedale, da so lahko zaposleni domov odnašali oblačila, vendar so morali to zapisati v zvezek (enako glede popustov). Odpoved je pripravil odvetnik tožene stranke, zato je napačna navedba člena KZ-1 relevantna. Tožnica je zapisala v knjigo odnešena oblačila in si jih ni imela namena protipravno prilastiti. Tožena stranka je bila dokazno prekludirana, sodišče ne bi smelo podaljšati roka za predložitev dokazov. Odpoved je bila prepozna, sodišči se nista zjasnili glede objektivnega roka za odpoved, zato sodb ni možno preizkusiti. Prav tako ni obrazloženo, zakaj so bili zavrnjeni določeni dokazi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja smiselno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih in ne vsebuje protislovij glede teh dejstev. Drugostopenjsko sodišče se ni izjasnilo o domnevni kršitvi 6-mesečnega objektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ker ta niti ne more biti relevanten glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve. Prvič sploh ne gre objektivni rok 6 mesecev, kot napačno navaja revidentka, temveč je rok za podajo odpovedi glede na očitano kršitev v odpovedi vezan na čas, ko je možen kazenski pregon, saj je bilo revidentki v odpovedi očitana kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Glede na to, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenila delovno razmerje 1. 9. 2007 in ji je bila vročena odpoved 22. 10. 2009, je bila kršitev nedvomno storjena znotraj objektivnega roka, v katerem je možen kazenski pregon. Za kaznivo dejanje tatvine je zastaralni rok za kazenski pregon 5 let po določbi četrtega odstavka 111. člena Kazenskega zakonika – KZ (Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) oziroma 10 let po določbi četrtega odstavka 90. člena novega KZ-1. 8. Neutemeljen je revizijski očitek o subjektivni in pristranski dokazni oceni, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, da si je revidentka protipravno prilastila večje število oblačil iz poslovalnice, katere poslovodja je bila. Revidentka se s svojim zatrjevanjem procesne kršitve dejansko ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa ga v revizijskem postopku ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. čelna ZPP). Že sodišče prve stopnje je razumljivo obrazložilo, zakaj je določena dejstva ugotovilo predvsem na podlagi zaslišanja prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki, in ne na podlagi pričanja prič, ki ne delajo več pri toženi stranki – najbolj poznajo aktualno ureditev beleženja nakupov s strani zaposlenih tisti, ki so še zaposleni (v času podaje odpovedi). Pričanja se tudi ne razlikujejo v poglavitnem dejstvu, da bi se moralo blago, ki je bilo odneseno iz trgovine, zabeležiti v poseben zvezek v prodajalni, kar se pri revidentkinem primeru ni, kar dodatno kaže na njen namen protipravne prilastitve oblačil. Sodišče pa je pri svoji dokazni oceni prosto in načeloma ni vezano na formalna dokazna pravila, zato lahko ugotovi določena dejstva tudi samo na podlagi zaslišanja prič in ni nujna izvedba listinskih dokazov za ugotovitev določenega dejstva (8. člen ZPP). ZPP namreč ne pozna hierarhije dokaznih sredstev pri ugotavljanju dejstev, ampak so ta enakovredna v okviru proste presoje dokazov. Revidentka tudi konkretizirano ne pojasni, kako naj bi zavrnitev določenih dokazov lahko vplivala na drugačno odločitev, iz materialnopravne podlage in trditev strank pa izhaja, da ne bi mogla spremeniti ugotovitve glede odločilnih dejstev.

9. Revizija neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje dovolilo predložitev listin toženi stranki po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je imelo zakonsko podlago za takšno ravnanje v prvem odstavku 286. a člena ZPP, po katerem lahko sodišče med glavno obravnavo stranki naloži, da v določenem roku predloži listine, na katere se sklicuje. Ta določba pa je specialna glede na prvi odstavek 286. člena ZPP, zato ni prišlo do prekluzije pri predložitvi dokazov.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Ugotovljeno je bilo, da si je revidentka kot poslovodja prodajalne protipravno prilastila oblačila v večji vrednosti, zaradi česar ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti s kaznivim dejanjem tatvine. Njeno ravnanje je bilo v izredni odpovedi določno opisano z vsemi znaki kaznivega dejanja tatvine in navedbo kaznivega dejanja tatvine po določbi 211. člena KZ kot takega, navedba zakonskega člena pa nima vpliva na zakonitost odpovedi. 211. člen prej veljavnega KZ (Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) je kot kaznivo določal tatvino, novi KZ-1 pa jo v 204. členu, kaznivo dejanje pa je bilo zagotovo storjeno v času veljavnosti vsaj enega od teh dveh zakonov (izredna inventura je bila sicer opravljana septembra 2009, tožnica pa je oktobra 2009 priznala, da ima pri sebi približno 300 kosov oblačil). Dolžnost delodajalca pri podaji izredne odpovedi zaradi storitve kaznivega dejanja delavca je v natančnem opisu domnevne kršitve, kar delavcu omogoči obrambo, pravna razlaga očitane kršitve pa je v domeni sodišča. 12. Povsem neutemeljeno revidentka meni, da bi moral delodajalec v splošnem aktu še posebej opisati prepovedana ravnanja delavcev, ki sicer izpolnjujejo znake ravnanj, ki so sankcionirana v kazenski zakonodaji. Dolžnostno ravnanje je na abstraktni ravni predpisano že z ustavno pravnovarovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), sankcija za kršitev le tega pa je predpisana v Kazenskem zakoniku, delavec (in seveda tudi delodajalec) pa se mora izogibati prepovedanim ravnanjem že na podlagi splošne zakonske norme in je zato posebno opominjanje na spoštovanje temeljnih (v Ustavi RS zajamčenih) pravic drugega nepotrebno.

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.