Jedro

Omejitev investitorjeve pravice razpolaganja z zemljiščem (53. člen ZUN) mora prizadeta stranka v upravnem postopku dokazati z ustrezno listino denacionalizacijskega organa (začasno odredbo ali odločbo o vrnitvi nepremičnine), kolikor omejitev temelji na določbi 1. odstavka 88. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je z odločbo z dne 1.3.1994 izdal investitorju lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše s prizidano garažo na zemljišču s parc. št. 307/4 pod tam določenimi pogoji. Tožniki so proti odločbi vložili pritožbi, ki ju je tožena stranka z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, zavrnila. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da zemljišče s parc. št. 307/4 leži v območju urejanja ŠS 9/1, v morfološki enoti 2 A/1, ki se ureja na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š9 (Uradni list SRS, št. 19/89 in Uradni list RS, št. 58/92 ter 4/94). Po 8. členu tega odloka so med drugim dovoljene dopolnilne gradnje stanovanjskih objektov in sicer do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40 % pozidave v primerjavi s 60 % nepozidane površine parcele. Takšni posegi so po 42. členu odloka dovoljeni tudi za navedeno morfološko enoto. Po 4. odstavku 25. člena odloka je dopolnilna gradnja novogradnja objekta ali naprave v strnjeno zazidanem območju naselja na stavbnem zemljišču, na katerem je mogoče zgraditi le posamičen objekt. V konkretnem primeru gre za tak objekt in tudi intenzivnost pozidave ne presega predpisanega razmerja, torej je predlagana gradnja možna in dopustna. Pri izdelavi lokacijske dokumentacije so bila upoštevana tudi določila navedenega odloka, ki se nanašajo na oblikovanje objekta ter njegovo lego. Po 26. členu odloka mora biti odmik novozgrajenega objekta v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega sistema, od objekta na sosednji parceli vsaj tolikšen, kot določa svetlobno tehnična ocena ali študija osvetlitve. Po ugotovitvi sanitarne inšpekcije, ki je pristojna za tovrstne ocene, predlagani odmiki zagotavljajo predpisano osončenje sosednjih objektov. Poleg tega mora biti odmik od parcelne meje tak, da je možno vzdrževanje objekta in omogočena njegova uporaba ter objekt ne sme motiti sosednje posesti. Tudi ti pogoji so v spornem primeru izpolnjeni, saj je objekt v najbližji točki predviden več kot 3 metre od meje. Investitor je tudi izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, ki je predmet gradnje, pridobljena pa so bila tudi vsa predpisana soglasja. Za izdajo lokacijskega dovoljenja so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, zato ga je prvostopni organ izdal zakonito. Pritožbeni ugovori tožnikov so neutemeljeni. Stanovanjska zadruga po podatkih sodnega registra temeljnega sodišča še vedno obstaja. Objekt je predviden toliko od meje po katastru, da morebitna sporna meja, ki pa niti ni izkazana, na odločitev v zadevi ne vpliva. Izvedba strehe, ki je po lokacijskem dovoljenju predvidena v dveh variantah, ne zajema nadzidave garaže, kar sicer navajajo pritožniki. Predvidene dimenzije objekta so v skladu z določbami navedenega odloka, zato ni sprejemljiv ugovor, da naj bi bil objekt prevelik. Iz poprejšnjega sanitarnega soglasja, katerega obrazložitev je povzeta v prvostopni odločbi, izhaja, da so ugovori o odvzemu svetlobe neutemeljeni. Pritožniki nasprotnega niso z ničemer dokazali. Neutemeljeni so tudi ugovori, da naj bi bilo to zemljišče predmet denacionalizacije. Iz sklepa enote temeljnega sodišča z dne 25.1.1994 izhaja, da je bila zahteva S.K. za denacionalizacijo spornega zemljišča zavrnjena. Zaradi navedenih razlogov je morala tožena stranka pritožbi tožnikov torej zavrniti.

Tožniki v tožbi navajajo, da stanovanjska zadruga ne funkcionira več in zato ne more biti investitor v tej sporni zadevi, saj nima niti pooblaščene osebe za zastopanje niti ni z njo mogoča nikakršna komunikacija. Izpodbijana odločba je preuranjena tudi zato, ker mejne črte parcele št. 307/4 niso urejene. Razlogovanje izpodbijane odločbe, da neizkazana meja na odločitev ne vpliva, ne more vzdržati, ker tožena stranka ne razpolaga niti z izhodiščno črto, od katere naj bi bil objekt odmaknjen 3 metre; takšna odločba pa je v naravi neizvedljiva. Poleg tega toženi stranki ni znana dejanska površina parcele, zato njene navedbe o intenzivnosti izrabe zemljišča nimajo strokovne podlage, saj jim manjka "zadnja katastrska izmera." Nestrokovna je tudi ocena tožene stranke o zasenčevanju objektov tožnikov. Študije o osončenju v spisih ni, sanitarni inšpektor primerljivega znanja nima, vprašljiva pa je tudi njegova pristojnost. Gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti po uradni dolžnosti, ne pa na stroške tožnikov. Postopek, ki ga vodi enota temeljnega sodišča, še ni pravnomočno končan, zato tožena stranka "preuranjeno razpolaga" z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Tožniki poudarjajo, da se je s parcelo po njenem odvzemu pok. L.K. ravnalo v nasprotju z vsakršno moralo in je bila sredstvo neupravičenega bogatenja vsakokratnega prodajalca. Ker je po navedenem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je odločba nezakonita, tožniki predlagajo, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Investitor stanovanjska zadruga kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je vpisana v sodni register okrožnega sodišča, in da je za njeno zastopanje pooblaščen predsednik sveta zadruge dr. S.M. Ker so skoraj vsi od 60 članov zadruge dokončali gradnjo stanovanjskih hiš, je aktivnost zadruge omejena na najnujnejša opravila, zato na sedežu zadruge tajnica ni več stalno navzoča ter prihaja do težav z vročanjem pošte. Prizadeta stranka zato predlaga, naj se sodna pisanja pošiljajo neposredno zastopniku dr. M. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla dejansko in pravno podlago, s katero utemeljuje zakonitost izdaje spornega lokacijskega dovoljenja. Njene dejanske ugotovitve so skladne s podatki predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje lokacijskega dovoljenja veljavne določbe zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/94, 47/93 in 71/93, dalje: ZUN) ter odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š9 - (Uradni list SRS, št. 19/89 in Uradni list RS, št. 58/92 ter 4/94, dalje: odlok). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede na ugotovljene dejanske okoliščine določbe ZUN in odloka uporabila pravilno, zato se z njenimi stališči strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Sprejema tudi toženkine razloge za zavrnitev pritožbenih ugovorov ter k ugovorom, ki jih tožniki ponavljajo v tožbi, še dodaja: Iz upravnih spisov, predloženih v tej sporni zadevi, je razvidno, da je investitor sodeloval v upravnem postopku in da je tudi izkazan njegov vpis v sodni register, na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Zgolj dejstvo, da na sedežu zadruge ni bilo mogoče vročiti določenih uradnih pisanj, tudi po mnenju sodišča ne more biti razlog za to, da bi se zadrugi odrekel položaj stranke v postopku. Tožbeni ugovor, da zadruga v sporni lokacijski zadevi ne more nastopati kot investitor, ker z njo ni mogoče komunicirati, je moralo torej sodišče zavrniti, zlasti še, ker je investitor kot prizadeta stranka (16. člen zakona o upravnih sporih - ZUS) v odgovoru na tožbo pojasnil, zakaj je sprejemanje poštnih pošiljk na njegovem sedežu otežkočeno.

Glede tožbenega ugovora, da mejne črte investitorjeve parcele niso urejene in da toženi stranki dejanska površina parcele št. 307/4 ni znana, zaradi česar so njeni zaključki v zvezi z odmikom objekta od mejne črte in intenzivnostjo pozidave preuranjeni, sodišče meni, da mu ni mogoče slediti. ZUN namreč v 2. odstavku 54. člena določa, da se na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda lokacijsko dovoljenje v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbah 55. člena istega zakona se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov (1. odstavek) ter vsebuje zlasti tudi kopijo katastrskega načrta obravnavanega zemljišča (1. alinea 2. odstavka). Iz navedenega izhaja, da so podlaga za določitev pogojev lokacije predvsem podatki zemljiškega katastra. Kolikor prizadete stranke točnosti podatkov ugovarjajo, leži dokazno breme na njihovi strani. Če je meja sporna, je njen potek možno ugotavljati samo v postopku za ureditev mej (131. člen zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86) torej v sodnem postopku. V upravnih spisih ni podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da so tožniki sprožili postopek za ureditev meje in tožniki tega v upravnem postopku tudi niso zatrjevali. Samo sklicevanje na spornost meja pa glede na navedene določbe ZUN po presoji sodišča ne more biti zadostna podlaga za upoštevanje obravnavanega ugovora niti v lokacijskem postopku niti v upravnem sporu.

Nadaljnji ugovor tožnikov se nanaša na ugotovitev tožene stranke, da s predvidenim objektom ne bo prizadeto predpisano osončenje sosednjih objektov. Odlok v 26. členu določa, da mora biti predvideni objekt odmaknjen od sosednjih objektov vsaj toliko, kot določa svetlobno tehnična ocena oziroma študija osvetlitve. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na svetlobno - tehnično oceno, ki jo je v poprejšnjem sanitarnem soglasju podal sanitarni inšpektor, za kar je imela oporo v navedenem predpisu in v dejanskih okoliščinah, ki jih je sanitarni inšpektor navedel v poprejšnjem soglasju. Tožniki niso niti v pritožbah zoper lokacijsko dovoljenje niti v tožbi navedli, v čem je svetlobno - tehnična ocena neustrezna, zato sodišče meni, da je tožena stranka njihov ugovor utemeljeno zavrnila.

Kolikor tožniki s tožbenim ugovorom, da postopek v denacionalizacijski zadevi še ni pravnomočno končan, merijo na to, da investitor ne izkazuje pravice razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi (53. člen ZUN), jim mora sodišče pojasniti, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je investitorjevo upravičenje razpolagati s spornim zemljiščem izkazano. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 19.4.1993 je razvidno, da je zemljišče s parc. št. 307/4 vknjiženo kot družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe stanovanjska zadruga, bremenski list pa je brez vpisov. Takšna listina je tudi po presoji sodišča zadosten dokaz za pravico razpolaganja z zemljiščem v smislu 53. člena ZUN. Če naj bi bila ta pravica omejena zaradi določbe 1. odstavka 88. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), bi morali tožniki to v upravnem postopku izkazati z ustrezno listino (začasno odredbo pristojnega denacionalizacijskega organa ali odločbo o vrnitvi nepremičnine), česar pa niso storili. Zato njihov ugovor, da teče glede sporne nepremičnine denacionalizacijski postopek, pa tudi ugovor, da se je z njo neupravičeno bogatelo, ne more vplivati na odločitev. Po vsem navedenem je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena ZUS, ki ga je skladno s skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.