Jedro

Z motenjsko pravdo lahko posestnik zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, kot ga zatrjuje. Ker pa je tožnica zatrjevala le, da je nepremičnino imela v posesti tako, da je na njej kosila travo, je dolžnost toženke, da vzpostavi takšno posestno stanje, ki bo omogočalo zatrjevani način izvrševanja posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8-ih dni vzpostaviti prejšnje stanje na tožničinih zemljiščih parc. št. 288, 289/2, 290, vse k.o. X, tako, da je dolžna odstraniti na navedena tožničina zemljišča nasipani pesek in nasuti zemljo v obsegu, kot je potreben za rast trave ter se v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v navedena tožničina zemljišča, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več ali drugače, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica je dolžna toženki v 15 dneh od vročitve tega sklepa plačati stroške pritožbenega postopka v višini 67,00 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo subjektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnico v njeni zadnji mirni posesti njenih zemljišč parc. št. 288, 289/2 in 290 k.o. X s tem, da je G. d.o.o. kot podizvajalec del zanjo kot investitorja v času med 16. 09. 2008 in 24. 09. 2008 po južnem delu navedenih zemljišč ob meji s severnim robom asfaltirane poti št. 1196 in 1205 k.o. X, po celotni širini tožničinih parcel skopala jarek, vanj položila vodovodne cevi in jih zasipala z zemljo in s peskom, vse v pasu širine približno 60 cm do 1 m, podrla dve tožničini slivi in zemljišča delno zasipala s peskom (II. točka izreka sklepa). V III. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in ji naložilo vzdržati se v bodoče vsakršnih posegov v navedene nepremičnine. V zadnji (IV.) točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče v višini 1.726,93 EUR.

Tožena stranka se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi in zavrne zahtevek tožeče stranke (s stroškovno posledico), podrejeno pa da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj z izvedencem geodetom, ogledom in vpogledom v fotografije ugotovi dejanski potek trase vodovodnih cevi. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ni relevantno vprašanje, ali je tožnica imela posest na površinah, na katerih je prišlo do motilnega ravnanja, napačni. Že iz zemljiške knjige izhaja, da je asfaltna površina parc. št. 1196 in 1205 k.o. X javna pot in kot taka javno dobro. Zakon o Javnih cestah (ZJC; Uradni list RS št. 29/1997), ki se je uporabljal do 30. 06. 2011, je v 13. členu določal, da javno cesto sestavljajo cestno telo, cestni objekti, naprave za odvodnavanje ceste, brežine ceste, cestni svet in zračni prostor nad voziščem. Kaj je cestni svet, izhaja iz 26. točke 14. člena tega zakona. Tudi sedaj veljavni Zakon o cestah (ZCes-1) ima smiselno enake določbe v 2. členu. Pritožnica tudi opozarja, da je sporna cesta v skladu z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS št. 36/20089) kategorizirana kot lokalna cesta. Vprašanje tožničine posesti je predhodno vprašanje njene aktivne legitimacije, saj le-te ni mogoče priznati, če uveljavlja varstvo posesti na javnem dobru. Tožnica nima aktivne legitimacije tudi v primeru, ko izgublja posest na podlagi tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Mejo med parcelami tožnice in javno potjo bi moral določiti izvedenec geodet, sodišče pa tega znanja nima. Da posest javnega dobra ni mogoča in je zato izključeno posestno varstvo, opozarja tudi stroka (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana, 1993, str. 334). Nujno bi torej bilo ugotoviti potek javnega dobra in ga razmejiti od zasebnih zemljišč. Vse tri priče S. V., tožnica in J. F. imajo interes v pravdi zmagati in ni res, da so izpovedale skladno. V nadaljevanju tožena stranka navaja konkretne neskladnosti v njihovih izpovedbah. Njihove izpovedi so v celoti ovržene z izpovedjo M. M. in D. M.. Ne vzdržijo zaključki sodišča, da iz njunih izpovedi izhaja, da jarek ni bil izkopan pod staro asfaltno površino temveč na tožničinem svetu. Prav tako iz njunih izpovedi jasno izhaja, da jarek ni bil širok 100 cm, prav tako da cevi potekajo pod asfaltno površino. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke, da se postavi izvedenca geodeta, ki bo lahko natančno ugotovil položaj cevi vodovodne napeljave, saj so bile le-te posnete in bi sodišče lahko ugotovilo, da so bile cevi postavljene pod staro asfaltno površino. Pritožnica opozarja, da je prvotno stanje na tožničinih nepremičninah že vzpostavljeno, poleg tega poseg ni tolikšne intenzitete, da bi opravičeval posestno varstvo. Morda se je po nepremičninah tožnice deloma stresla zemlja od izkopanega jarka, ki pa je odstranjena, zemljišče pa poravnano. Toženec navaja, da obravnavani zahtevek ne predstavlja takšnega izvrševanja pravic do posestnega varstva kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Ekonomski interes izkopavanj je iz objektivnega vidika pri konkretnem primeru namreč odsoten. Šlo je za enkraten dogodek, ki je izboljšal infrastrukturno oskrbo, dela pa so že dokončana. Tožničino posestno stanje pa se ni spremenilo. Njena dejanska oblast nad stvarjo z dejanji toženke ni bila omejena niti izključena, saj so bila v obravnavanem primeru vsa dela opravljena pod zemeljsko površino, kjer tožnica že do zdaj ni imela posesti. Obstoječe stanje tožnice ne moti pri izvrševanju njene posesti, še najmanj jo motijo postavljene vodovodne cevi. Vodovodna napeljava je zakopana v globino, pri čemer sodišče ni ugotovilo, ali je dejansko zakopana v tožničino nepremičnino, ali pod asfaltno površino, ki predstavlja javno pot. Pritožnica še dodaja, da zahtevek ni določen oziroma določljiv, saj ni primeren izvršilni naslov. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da mora tožena stranka odstraniti položeno vodovodno napeljavo vodovoda G., pri čemer sodišče v postopku ni ugotovilo, ali je bil vodovod dejansko postavljen v nepremičnine tožnice. Ravno tako ni določno postavljen zahtevek po odkopavanju zemljišča, zasipavanju in zatravljenju, saj ni določno navedeno, v kolikšnem obsegu in katerih parcelah ter kolikšni širini je potrebno opraviti zatrjevana ravnanja in katero kamenje je potrebno odstraniti (pri čemer tožena stranka opozarja, da je zemljišče že poravnano). Ugotovitveni zahtevek zaradi motenja ni dovoljen, saj tožnik zanj nima pravnega interesa.

Pritožba je bila v odgovor poslana tožeči stranki, ki pa ga slednja ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvi (tudi še v predmetni pritožbi aktualen) ugovor toženke je, da tožnica ni imela posesti na delu, kjer je toženka opravila poseg, saj naj bi imela nepremičnina na tem delu status javnega dobra. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je stališče sodišča prve stopnje, češ da navedeno vprašanje ni odločilno, zmotno. Na javnem dobru posest ni mogoča, zaradi česar oseba, ki zatrjuje poseg v del zemljišča, ki je javno dobro, ne more uspešno uveljavljati sodnega varstva zaradi motenja posesti. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sklicevanje toženke na dejstvo, da sodi del tožničine nepremičnine, na katerem je bil opravljen poseg v „obcestni svet“, ne zadošča. Zakon o javnih cestah, (Uradni list RS št. 29/1997, 18/2002, 50/2002-Odl. US, 110/2002 – Zgo-1, 126/2003 – ZDARS-A, 131/2004 – Odl. US, 92/2005, 45/2008; ZJC), veljaven na dan motenja posesti, je v 26. točki 14. člena določal, da je cestni svet največ 2 m širok zemljiški pas, merjen od črte, ki jo sestavljajo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest in njihovih elementov določene končne točke prečnega profila cestnega telesa z napravami za odvodnjavanje in brežinami ceste oziroma pri avtocestah od varovalne ograje, ter zračni prostor nad voziščem v višini 7 m od najvišje točke vozišča. Toženka bi morala konkretno navesti, do kod v obravnavanem primeru sega meja cestnega sveta, prav tako bi morala opredeliti tudi podlago za takšno določitev meje med cestnim svetom in delom nepremičnine tožnice, ki naj ne bi sodil v to kategorijo. Šele takšna trditvena podlaga bi opravičevala angažiranje izvedenca geodeta (s pomočjo mnenja katerega bi bilo moč presojati, ali to drži, oziroma ugotavljati, ali del tožničine nepremičnine predstavlja cestni svet). Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka v dokaz, kje poteka meja med javnim dobrom in tožničino parcelo, na kateri je imela posest, v postopku na prvi stopnji niti ni predlagala pridobitve mnenja izvedenca, zaradi česar gre takšen dokazni predlog šteti za prepozen in posledično nedopusten (337. člen ZPP). Pritožbena navedba, da je bil poseg opravljen na delu, ki predstavlja cestni svet, je tako neutemeljena.

Ob tem da (iz predhodno navedenih razlogov) torej ni moč šteti, da bi katerikoli del tožničine nepremičnine, ki meji na javno cesto, predstavljal javno dobro, je pritožbeno sodišče nadalje ugotavljalo utemeljenost toženkinega pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, kje je bil jarek skopan in kje potekajo cevi, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka navaja, da je bil jarek izkopan pod staro asfaltno cesto in da poseg sploh ni bil opravljen na tožničini nepremičnini, enako pa velja tudi za vodovodne cevi, odstranitev katerih tožnica zahteva. Ugotovitve sodišča prve stopnje naj bi bile v nasprotju z izpovedbami M. M. in D. M., čemur pa ni moč pritrditi. S pavšalno navedbo, da naj bi bile priče, ki so izpovedovale v korist tožnice, pristranske in s tem neverodostojne, toženka pritožbenega sodišča ni prepričala. Podrobna analiza njihovih izpovedb pokaže, da v njih ni bistvenih neskladnosti, ki bi vzbudile dvom v verodostojnost prič. A tudi ob upoštevanju zgolj izpovedb M. M. in D. M., na katere se sklicuje pritožba, drugačnih zaključkov, kot jih je naredilo sodišče prve stopnje, ni mogoče narediti. Tako se D. M. sploh ni spomnil, kje je v konkretnem primeru potekal jarek, prav tako ni vedel, ali je bil na spornem delu asfalt rezan ali ne. M. M. pa je povedal, da je bil izkop narejen po trasi, ki jo je zakoličilo že komunalno podjetje in po kateri naj bi potekala sredina jarka. Povedal je tudi, da so bili količki zabiti v površino od 10 do 15 centimetrov od roba stare asfaltne površine, kar pomeni, da jarek ni bil izkopan v celoti pod asfaltno površino, s čimer je potrdil navedbe tožnice in izpovedbi S. V. ter J. F.. Z ozirom na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica imela posest vse do asfalta ceste (kot povedano, toženki ni uspelo dokazati, da območje zunaj cestišča – asfaltnega dela – predstavlja javno dobro), je moč tudi na podlagi izpovedbe M. M. narediti zaključek, da je sredina jarka potekala na nepremičnini, na kateri je imela tožnica posest. Ker je širina jarka do 100 cm, torej 50 cm na vsako stran od sredine, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je bil jarek v pretežni meri izkopan na tožničini nepremičnini.

Pravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede položaja cevi. Izhajajoč iz dejstva, da je bila sredina jarka (izpoved M. M.) zunaj asfaltne površine, in dejstva, da so bile cevi nameščene na sredino jarka, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na tem, da se cevi nahajajo pod asfaltom. Kot nepotreben se s tem izkaže tudi dokaz z izvedencem geodetom, saj je bila neresničnost tega dejstva (s stopnjo prepričanja) ugotovljena že z drugimi dokazi, ki jih je predlagala tudi sama toženka. Zaradi spremembe odločitve s strani pritožbenega sodišča glede zahtevka, s katerim tožnica zahteva odstranitev vodovodnih cevi (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), pa sam položaj cevi, niti ni odločilen.

Zaključki toženke, da tožničina dejanska oblast nad stvarjo ni bila niti omejena niti izključena, ker so bila vsa dela opravljena pod zemeljsko površino, kjer tožnica doslej ni imela posesti, prav tako niso pravilni. Dejstvo je, da se je z ugotovljenim motilnim ravnanjem poseglo v tožničino nepremičnino tudi na površini, na kateri slednja zatrjuje posest, pri čemer še vse do odločitve sodišča prve stopnje prejšnje stanje ni bilo vzpostavljeno na takšen način, da bi lahko tožnica posest izvrševala na enak način kot pred motenjem.

Pritožba ne pove, kako naj bi tožnica posest izgubila na podlagi tretjega odstavka 33. člena SPZ. Poleg tega se navedeni odstavek nanaša na vprašanje protipravnosti posega v posest, v zvezi s čimer pritožba nadalje tudi ne pojasni, na podlagi katerega predpisa naj bi bil poseg v tožničino posest dopusten.

Glede pritožbene trditve, da je prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da je vzdolž ceste na tožničini parceli približno en meter širok pas, ki je v pretežni meri oziroma v celoti še vedno peščen. Ker tožnica v postopku zatrjuje, da je imela posest na tem delu nepremičnine, in sicer tako, da je kosila travo, ob prej navedenem dejstvu, da trava na tem delu ne raste več, ni mogoče govoriti o že vzpostavljenem prejšnjem posestnem stanju.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da ni utemeljen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja v delu, ko tožnica zahteva odstranitev vodovodnih cevi. Kot je bilo že omenjeno, je tožnica zatrjevala posest na način, da je kosila travo na svoji nepremičnini vse do roba asfaltne površine in jo s tem ekonomsko izkoriščala. Z ničemer pa ni pojasnila kako (in če sploh), je izvrševala posest tudi pod zemljo, oziroma kako jo v podzemlju postavljene vodovodne cevi motijo pri izvrševanju njene posesti. Hkrati s tem tožnica tudi ni opredelila, kakšen je njen ekonomski interes za odstranitev vodovodnih cevi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženki naložilo le odstranitev nasutega peska in zasutje zapeščene površine z zemljo in zatravljenje navedene površine (v preostalem pa restitucijski zahtevek zavrnilo).

Na pritožbeni očitek, da zahtevek ni določen oziroma določljiv, pritožbeno sodišče odgovarja, da temu ni tako. Je pa glede na zatrjevano posest tožnice kljub temu poseglo v restitucijski del zahtevka tako, da je odločilo, da mora toženka odstraniti pesek in nasuti zemljo v takšnem obsegu, kot je potreben, da bo na delu tožničine nepremičnine, na katerem je toženka motila njeno posest, zopet rasla trava. Z motenjsko pravdo lahko posestnik zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, kot ga zatrjuje. Ker pa je tožnica zatrjevala le, da je nepremičnino imela v posesti tako, da je na njej kosila travo, je dolžnost toženke, da vzpostavi takšno posestno stanje, ki bo omogočalo zatrjevani način izvrševanja posesti.

Ugotovitveni del zahtevka sicer res ni potreben in je v primerih, ko ima stranka na voljo dajatvenega oziroma restitucijskega, celo nedopusten. Vendar v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče v ugotovitveni del izreka izpodbijanega sklepa ni posegalo, saj gre za primer, ko je tudi v skladu s sodno prakso ugotovitveni del (zahtevek in posledično izrek) dopusten kot del odločitve, na katero se navezuje restitucijski in prepovedni zahtevek (z izvzemom ugotovitvenega dela bi postala slednja premalo določena).

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 358. člena v povezavi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj se delna zavrnitev zahtevka nanaša na del, v zvezi s katerim posebni stroški niti niso nastajali. Pretežni del pravdnega postopka na prvi stopnji (in s tem stroški) je tekel glede vprašanja, na katerem delu tožničine nepremičnine je bil poseg opravljen ter ali je imela tožnica na tem delu posest (v tem delu pa je tožnica v postopku uspela v celoti). V preostalem je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo delno uspela, pri čemer glede na del pritožbenih navedb, ki so bile utemeljene, pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje kot 30%. Pritožbeno sodišče je pri odmeri priglašenih stroškov upoštevalo odvetniško tarifo in v skladu z njo odmerilo stroške za pritožbo v višini 375 točk, za poročilo stranki 20 točk in za materialne stroške 7,9 točke. Toženi stranki gre skupaj 402,9 točke, kar upoštevajoč vrednost točke in 20% DDV znaša 221,9 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženke ji je tako dolžna tožnica plačati 67,00 EUR pritožbenih stroškov.