Jedro

Tožnik v tožbi zoper sklep o davčni izvršbi izpodbija izvršilni naslov, to je odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, kar pa na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče. Davčni organ s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Davčni urad Ljubljana pri dolžniku opravil davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 5. 3. 2014 1379,54 EUR. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, je izvršilni naslov odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, št. DT 42270-1502/2013-1 z dne 20. 6. 2013. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, so pa že izvršljive. Zato je začel zoper zavezanca davčno izvršbo. V nadaljevanju še pojasnjuje, kako se bo opravila davčna izvršba ter nastanek zamudnih obresti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-840/2014-2 z dne 24. 9. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da se pritožnika terja za dolg iz naslova odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v treh obrokih. Navedeni so izvršilni naslovi za obveznosti ter datumi izvršljivosti za posamezni obrok, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V zvezi s pritožnikovo navedbo, da je dobil obvestilo o odstopu pritožbe v reševanje Ministrstvu za finance, vendar navedeni organ še ni odločil o pritožbi, pojasnjuje, da vložena pritožba zoper odmerno odločbo, v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2, ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Izvršljiva davčna obveznost se izterjuje ne glede na to, da odločba, s katero je bila odmerjena, zaradi teka pritožbenih postopkov v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni postala pravnomočna. Ne glede na to pritožbeni organ ugotavlja, da je drugostopni organ že odločal o pritožbi zoper odmerno odločbo in jo dne 23. 6. 2013 zavrgel kot prepozno vloženo. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da je v tem postopku možno sklep o davčni izvršbi izpodbijati le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa na postopek odmere davka.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz razloga, ker je izpodbijani sklep neskladen z ustavo, ter ker je napačno navedena šifra dejanske rabe dela stavbe. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014. Navaja, da so v odločbi o odmeri davka napačno navedeni podatki dejanske rabe dela stavbe, kar je bila podlaga za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. Meni, da so mu bila z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi neupravičeno odtegnjena sredstva v znesku 1409,37 EUR. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se tožbene navedbe vsebinsko nanašajo na odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Sklicuje se na 155. člena ZDavP-2. Tožeča stranka je zoper odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje za leto 2013 res vložila pritožbo, ki pa jo je pritožbeni organ s sklepom z dne 23. 6. 2014 zavrgel. V postopku davčne izvršbe pa je bistveno samo to, da je odmerna odločba postala izvršljiva in da v času izdaje izpodbijanega sklepa obveznost še ni bila plačana. Pogoja za začetek davčne izvršbe v konkretnem postopku sta bila tako izpolnjena. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji ob uporabi prvega odstavka 159. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča je za pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pomembno le, da izdani sklep upošteva določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo (tretji del zakona). Da davčni organ omenjenih zakonskih določb ne bi upošteval, ali pa bi jih upošteval nepravilno, pa tožnik niti ne trdi. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka v odgovoru na tožbo, tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, v konkretnem primeru odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 z dne 20. 6. 2013, kar pa na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče. V konkretnem primeru bi bilo mogoče na podlagi 155. člena ZDavP-2 ustaviti davčno izvršbo, v kolikor bi bil za to izpolnjen eden izmed taksativno naštetih pogojev v omenjenem členu. Tako 5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 tudi določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je med drugim pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Kaj takega pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj ne izhaja niti iz podatkov v spisu, niti tega tožnik ne trdi.

Ker je po navedenem izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.