Jedro

Tožnik v času prvih pet let od zapustitve Slovenije dalje ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu prošnja za izdajo dovoljenja tudi ni bila zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, kot to določa tretja alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja za obdobje prvih pet let (pogoj določen v četrtem odstavku 1.č člena) in prvostopenjskemu upravnemu organu posledično ni bilo treba ugotavljati še poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo za nadaljnje obdobje petih let.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) zavrne. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je prosilec 12. 3. 2013 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po navedeni zakonski določbi in predložil listine, ki jih v nadaljevanju našteva. Navaja, da je imel prosilec na območju Upravne enote Velenje prijavljeno stalno prebivališče od 22. 1. 1986 do 26. 2. 1992, ko mu je prenehala prijava. Istega dne so zanj v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih začele veljati določbe tega zakona, ker do 25. 12. 1991 ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V ugotovitvenem postopku je bil 7. 5. 2013 sestavljen zapisnik o zaslišanju prosilca. Upravni organ navaja vsebino zapisnika, to je prebivališče in gibanje ter zaposlitve tožnika vse od prihoda leta 1982 v Slovenijo dalje. Prosil je za državljanstvo Republike Slovenije, ki pa je bila zavrnjena. Od 17. junija 1994 živi v Brčkem z družino. Poskušal je pripotovati v Slovenijo in se je po telefonu pozanimal na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, vendar so mu povedali, da za vstopni vizum potrebuje garantno pismo. Ni vložil prošnje za vizum, ker za to ni imel pogojev.

2. Prosilec izpolnjuje zakonski pogoj, da je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Če bi upravni organ smatral, da gre pri prosilcu za upravičeno odsotnost iz Slovenije iz razlogov iz tretje alinee prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD, torej ker ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev, bi bil pogoj dejanskega življenja prosilca v Republiki Sloveniji izpolnjen samo za obdobje prvih let odsotnosti, vse do junija 1999. Skladno s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, je tudi nadaljnja odsotnost iz Republike Slovenije, to je odsotnost po prvih petih letih dopustne odsotnosti lahko dopustna in je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če so izkazani poskusi vrnitve v Republiko Slovenijo, pri čemer iz navedene določbe ZUSDDD izhaja, da morajo biti poskusi vrnitve izkazani v nadaljnjem obdobju petih let po petletni dopustni odsotnosti. ZUSDDD v četrtem odstavku 1.č člena določa, da če je odsotnost zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena, razen iz druge alinee, trajala več kot pet let, se šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju pa samo, če ravnanje osebe kaže na to, da se je v času odsotnosti, to je v času nadaljnje petletne odsotnosti po petletni dopustni odsotnosti, poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Prosilec bi moral v skladu z navedenim dokazati, da se je poskušal vrniti v Slovenijo v obdobju od leta 1999 do 2004. Ker pa je na prej navedeni zapisnik, sestavljen dne 7. 5. 2013 izjavil, da se po letu 1994 sploh ni poskušal vrniti v Slovenijo, niti si tu ni iskal kakšne zaposlitve, tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, da prosilec od 23. 12. 1990 dejansko živi v Sloveniji.

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa. V razlogih odločbe navaja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je prosilec v RS bival do 17. 6. 1994. Po mnenju tožene stranke pa je upravičena odsotnost na podlagi tretje alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD izkazana le v primerih, ko je stranka dejansko vložila vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje, pa ji je bila ta zavrnjena, zavržena ali pa je bil postopek ustavljen, česar pa prosilec ni storil. Glede na predložena dokazila ni mogoče slediti navedbam organa prve stopnje, da je prosilec RS zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč po mnenju tožene stranke ni izkazana niti upravičena odsotnost na podlagi prve alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

4. Tožnik v tožbi predlaga, da se pritožbeni ugovori zoper prvostopenjsko odločbo upoštevajo kot tožbeni razlogi in navaja, da se v tožbi omejuje samo na izpodbijanje razloga, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena. Navaja navedbe, ki so bile že dane v „odgovoru na dopis št. 214-586/2013-25 z dne 20. 11. 2013 (druga seznanitev z ugotovitvami v postopku)“. Da se ni mogel vrniti v RS niso bili razlogi na njegovi strani, temveč so to bile objektivne ovire, ki so jasno razvidne iz zakonodaje, česar pa ni treba dokazovati. Pogojev za začasno prebivanje v Sloveniji po zakonodaji ni imel, ker nima ožjih družinskih članov s slovenskim državljanstvom, ne ponudbe delodajalca za zaposlitev. Status stalnega prebivalstva Slovenije mu je nezakonito odvzela država, sedaj pa bi moral dokazovati, da se je dovolj trudil, da bi se v to državo vrnil kako drugače, četudi ni bilo ne zakonskih, ne dejanskih možnosti za to. V nadaljevanju izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, s katerim je utemeljevala zavrnitev pritožbe in meni, da bi bilo določena dejstva mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi, ki pa jih drugostopenjski organ ni izvajal. Domnevno neizpolnjevanje pogoja po prvi alinei tretjega odstavka 1.č člena je drugostopenjski organ utemeljeval z očitnim nerazumevanje pomena izbrisa in posledic izbrisa v praksi. Predlaga tudi prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejanski živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu. Dejansko življenju v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. ZUSDDD določa tudi, da upravičena odsotnost iz Republike Slovenije, zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

8. Pravilno je ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in je bil na dan 25. 6. 1991 državljan Bosne in Hercegovine. Ker do 25. 12. 1991 ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, bi moral za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD). V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik ob zapustitvi Republike Slovenije 17. 6. 1994, v postopku izkazal razloge iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in s tem dokazal, da izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

9. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, med drugim tudi iz razloga, da je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Tožnik je zapustil Republiko Slovenijo, ker ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji (tretja alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD) in ne zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (prva alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD). Nesporno med strankami postopka je, da v tem času od zapustitve Slovenije dalje (prvih pet let - četrti odstavek 1.č člena ZUSDD) ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu prošnja za izdajo dovoljenja ni bila zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, kot to določa zgoraj navedena tretja alinea tretjega odstavka 1.č člena. Glede na navedeno, tožnik že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja za priznanje dejanskega življenja za obdobje prvih pet let (pogoj določen v četrtem odstavku 1.č člena) in prvostopenjskemu upravnemu organu, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v pritožbeni odločbi, ni bilo treba ugotavljati še poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo za nadaljnje obdobje petih let. 10. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti določb prve in tretje alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, glede na to, da ti dve določbi določata povsem različna razloga (zakonsko dejansko stanje) za zapustitev Republike Slovenije (prva alinea tretjega odstavka - zapustitev kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; tretja alinea tretjega odstavka - neizpolnjevanje pogojev za pridobitev stalnega prebivališča), kar pa glede na različne dejanske razloge (življenjske situacije) prosilca za zapustitev Republike Slovenije, po presoji sodišča ne more biti ustavno sporno.

11. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).