Jedro

Pravno vprašanje, ali je tožeča stranka sploh lastnica navedenih nepremičnin, je predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice tožene stranke. Zato je edino smotrno, da sodišče prve stopnje ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja obstoja lastninske pravice tožeče stranke na navedenih nepremičninah po 13. členu ZPP, ki je zelo kompleksno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do pravnomočne odločbe v zadevi tega sodišča pod opr. št. XI Pg 2094/2018. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da nad dolžnikom K. z. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: dolžnik), teče stečajni postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 000. Tožene stranke so v navedenem stečajnem postopku prijavile ločitvene pravice na istih nepremičninah, na katerih je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico. Stečajni upravitelj je prerekal izločitveno pravico, tožeča stranka pa ločitvene pravice. Zato je bila tožeča stranka napotena na vložitev predmetne pravde. Lastninsko pravico na istih nepremičninah pa uveljavlja v pravdi pod opr. št. XI Pg 2094/2018. Ker je ugotovitev lastninske pravice predhodno vprašanje v tem sporu, je sodišče sledilo predlogu tožeče stranke, s katerim so tožene stranke soglašale, da se postopek prekine do rešitve predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

2. Zoper sklep sta se pritožili prva in tretja tožena stranka in uveljavljali vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje sta predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožeče stranke za prekinitev postopka zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo in tretje tožena stranka (v nadaljevanju: pritožnika) izpostavljata, da sklep ne vsebuje nobenih razlogov, ki bi utemeljevali odločitev sodišča o prekinitvi postopka in da je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno stališče, da so razlogi v izpodbijanem sklepu res skopi, sicer drži, vendar vseeno omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa. Zato očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje pa bo v tem sklepu razloge, na podlagi pooblastila iz 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP, še dodalo. Drži tudi, da se pritožnika nista strinjala s prekinitvijo postopka (odgovor na tožbo z dne 3. 12. 2018, redna številka 5), kar pa ni ključno za odločitev v tem pritožbenem postopku.

7. Tožeča stranka je morala, da je zavarovala svoje pravice v stečajnem postopku nad dolžnikom vložiti dve tožbi. Po Sklepu o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic ter končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad dolžnikom z dne 4. 10. 2018 (St 000, Napotitveni sklep, procesno dejanje 754) je tožeča stranka zoper dolžnika, na podlagi 310. člena ZFPPIPP vložila tožbo zaradi ugotovitve pridobitve lastninske pravice (v prilogi A1).

8. Prijavljeno ločitveno pravico toženih strank na istih nepremičninah, na katerih uveljavlja lastninsko pravico, je tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom prerekala in je po Napotitvenem sklepu na podlagi 308. člena ZFPPIPP vložila tožbo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice toženih strank, ki jo sodišče obravnava v tem postopku. Da si je zavarovala svoje pravice v stečajnem postopku nad dolžnikom, je morala vložiti obe tožbi, sicer bi jih izgubila.

9. Po pritožbenem stališču bi sodišče moralo ravnati v skladu z načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka in bi ga, ker gre za predhodno vprašanje o utemeljenosti lastninskopravne tožbe tožeče stranke zoper dolžnika moralo sodišče rešiti samo. Pritožnika hkrati v pritožbi poudarjata, da gre v postopku ugotovitve lastninske pravice na istih nepremičninah za kompleksno zadevo in, da ni pričakovati njenega hitrega zaključka. Tožba je bila vložena šele 25. 10. 2018 in narok za glavno obravnavo sploh še ni bil razpisan.

10. Ključno za odločitev v tem pritožbenem postopku je, kar sta v pritožbi navedla pritožnika in izhaja tudi iz priložene tožbe zaradi ugotovitve pridobitve lastninske pravice (A1), da gre res za kompleksno odločanje o pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke 11. 3. 1993. Zato bi bilo, po oceni sodišča druge stopnje, neekonomično izvajati celoten dokazni postopek o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke o tem ali je pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah kot predhodno vprašanje z učinkom le v tem postopku (drugi odstavek 13. člena ZPP). Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP.

11. V vsakem primeru pa bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbenem zahtevku tožeče na ugotovitev lastninske pravice na istih nepremičninah, ker je le na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je pravdno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku izločitvenega upnika (torej tožeče stranke zoper dolžnika) mogoče izpeljati vse pravne posledice, ki so določene v 309. členu ZFPPIPP, in sicer izenačiti njen pravni položaj s priznano izločitveno pravico izločitvenemu upniku, torej tožeči stranki. Če pa tožeča stranka v tej pravdi ne bo uspela, bo izločitveno pravico izgubila.

12. Pravno vprašanje, ali je tožeča stranka sploh lastnica navedenih nepremičnin, pa je predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice tožene stranke. Zato je edino smotrno, da sodišče prve stopnje ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja obstoja lastninske pravice tožeče stranke na navedenih nepremičninah po 13. členu ZPP, ki je zelo kompleksno.

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, kršilo ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je, kadar je matični postopek dolgotrajen, treba dati prednost pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in namesto čakati na odločitev v matičnem postopku, odločiti o predhodnem vprašanju. Ravno zaradi kompleksnosti postopka na matičnem področju, ki bo terjal svoj čas, je kot je bilo pojasnjeno bolj smotrno in tudi s stroškovnega vidika bolje, da je sodišče prve stopnje prekinilo postopek. Sicer bi se morali izvajali vsi dokazi v matičnem postopku in v tem postopku, zaradi česar sploh ni rečeno, da bi bil ta postopek prej končan od postopka na matičnem področju. Ta vidik pa mora prevladati v konkurenci s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker bosta pritožnika počakala najprej na odločitev sodišča na matičnem področju in, ko bo rešeno vprašanje lastninske pravice tožeče stranke še v tej zadevi.

14. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka v postopku po tožbi tožeče stranke zoper dolžnika zaradi ugotovitve lastninske pravice priglasila stransko intervencijo, s katero tožeča stranka ne soglaša. Do vprašanja stranske intervencije v drugem postopku se sodišče druge stopnje v tem pritožbenem ne more opredeliti.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih ostalih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 163. v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. Med postopkom odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker v konkretnem primeru ne gre za tak primer, bo sodišče odločilo o vseh stroških postopka v končni odločbi.