Jedro

Ravnanje toženca, ki je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni imelo nikakršnega vpliva na to, da je tožnik izgubil premoženje oziroma utrpel škodo, saj je do tega prišlo zaradi sodne razveljavitve izročilne in darilne pogodbe ter pogodbe o dednem odpravku. Iz tega razloga za nastalo škodo toženec ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžan povrniti škodo tako, da mu v roku 6 mesecev na svoje stroške v okolici Ljubljane ali Domžal nadomesti v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1014/98 izgubljeni gospodarski objekt v velikosti 1000 m2 pokritih površin s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v velikosti 2000 m2. S sklepom pa je sklenilo, da se razširitev tožbe na toženca Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ne dovoli in da se postopek zoper njiju ustavi. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe, da se ugotovi, da je imel tožnik od 20.2.1995 pri tožencu pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti ter da mu toženec zaradi izgube delovne sposobnosti od 1.11.2000 dalje plačuje mesečno rento v višini 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2000 dalje ter da mu plača nematerialno škodo zaradi povzročenih neprijetnosti in duševnih bolečin v znesku 100.000.000,00 SIT v roku 30 dni od izdaje prvostopne sodbe, pa je zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je splošno znano, da toženi stranki že 10 let ignorirata njegove pravice in pravnomočne odločitve naslovnega sodišča. Razen tega se je v večih socialnih postopkih izkazalo, da je njuno odločanje vedno protipravno, sam pa je izkazal tudi izgubo premoženja ter materialno in nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da med nezakonitim ravnanjem, izgubo njegovega premoženja ter zdravjem ni vzročne zveze.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dopolnjenem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do drugih kršitev.

Tožnik je uveljavljal odškodnino zaradi materialne škode, ki naj bi mu jo povzročil toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s svojim ravnanjem.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v 276. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), po katerem zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Citirana določba napotuje torej na uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR) in se uporablja v skladu z določbo 1060. člena obligacijskega zakonika tudi v obravnavani zadevi.

Po splošnih načelih odškodninskega prava iz ZOR-a bi bil odškodninski zahtevek tožnika zoper toženca utemeljen le, če bi bili hkrati izpolnjeni štirje, kumulativno predpisani pogoji. Torej protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženca, ki se glede na obrnjeno dokazno breme sicer predpostavlja, če ta ne dokaže nasprotno, krivdna odgovornost toženca, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter sam obstoj protipravno priznane škode. Naštete predpostavke pa v obravnavani zadevi niso podane in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med nastalo materialno škodo in ravnanjem toženca, saj ni izkazano, da bi zaradi ravnanja organov toženca prišlo na tožnikovi strani do izgube premoženja. Ravnanje toženca, ki je z odločbama z dne 5.6.1997 in 8.9.1997 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni imelo nikakršnega vpliva na to, da je tožnik izgubil premoženje. Glede na sodbo Okrožnega sodišča Ljubljana, opr. št. II P 1014/98 z dne 10.11.1999 je prišlo do izgube premoženja in sicer nepremičnine v katastrski občini M. na parcelni številki 530/35 zaradi sodne razveljavitve izročilne in darilne pogodbe ter pogodbe o dednem odpravku z dne 24.2.1986. Do razveljavitve teh pogodb je prišlo zaradi ravnanja na tožnikovi strani, ki se je začelo že leta 1995, ko tožnik pri tožencu sploh še ni uveljavljal spornega nadomestila.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, vključno navedbe, da so kršene tožnikove pravice, ki mu gredo po 15. in 26. členu Ustave Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kot pravilen in zakonit je potrdilo tudi sklep, ki ga je, ker pritožba v zvezi z njim nima pritožbenih razlogov, preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, teh kršitev pa ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, določene v 2. odstavku 191. člena ZPP, utemeljeno razširitve tožbe na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, ni dovolilo, saj nobena od strank v to ni privolila.

Ker sodišče v skladu z določbo 325. člena ZPP z dopolnilno sodbo odloča le o zahtevku oziroma o delu zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog za dopolnitev sodbe v delu, ki ga je tožnik postavil v 1. alinei 2. točke, v delu zoper toženo stranko iz 4., 5. točke pa zato, ker je bilo o povrnitvi nematerialne škode že odločeno s sodbo, opr. št. Ps 229/2004, z dne 1.10.2004, zavrglo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.