Jedro

Tožena stranka je tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, katere tožnik ni sprejel. Iz tega razloga je nato ugotovila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, kar ni zakonito, saj nesprejem ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja (odpoved pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 7. 2009 dalje, mu obračunati plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec. Tožbo je v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009, zavrglo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili drugostopenjskega sodišče zaslišalo predsednika nadzornega sveta, ki je bil podpisnik aneksa, vendar njegove izpovedi ni štelo za bistveno, saj je zavzelo pravno stališče, da so določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi glede časa, za katerega je sklenjena, do te mere jasne, da razlaga strank po namenu ne pride v poštev. V zvezi s trajanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je potrebno ugotavljati tudi pravo voljo in namen strank v času, ko sta aneks podpisali. Iz izpovedi priče - predsednika nadzornega sveta je mogoče zaključiti, da je bil namen aneksa, da se tožniku zagotovi „redna zaposlitev“ pri toženi stranki, kar pomeni zaposlitev za nedoločen čas. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prihaja sodba v razlogih o odločilnih dejstvih sama s seboj v nasprotje. Ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 15. 7. 2009, hkrati pa ugotavlja, da mu je mandat prenehal en mesec pred tem, kljub temu pa zaključuje, da ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodba ne pojasni, na kakšni podlagi je v tem enomesečnem obdobju obstajalo tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je nedvomno prišlo do transformacije na ta način, da sta stranki priznavali obstoj delovnega razmerja do 15. 7. 2009, vendar pa sodišče prve stopnje na to zaključi, da ni nastopila posledica iz 54. člena ZDR, ker tožnik za opravljanje dela namestnika predsednika uprave ni imel več imenovanja, da bi to delo lahko opravljal. Tožnik meni, da je tak zaključek materialnopravno zmoten. Če delavec več ne izpolnjuje pogojev iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (zaradi prenehanja mandata), mu jo lahko delodajalec odpove na način in po postopku, določenem v ZDR. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje ugasnilo z 15. 7. 2009 zato, ker je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnik zavrnil ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ne vzdrži presoje. Zavrnitev ponudbe ni razlog za prenehanje delovnega razmerja. Glede ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila ponujena pogodba ustrezna zato, ker tožena stranka „sploh nima sistemiziranih delovnih mest s VIII/1. stopnjo izobrazbe“. Sodišče prve stopnje glede ustreznosti zaposlitve ni upoštevalo izpovedi priče B.P.. Ob sklepanju aneksa k pogodbi o zaposlitvi je tožnik že imel VIII/1. stopnjo izobrazbe in bi mu tožena stranka morala ponuditi delovno mesto, za katero se ta stopnja izobrazbe zahteva. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost „ugotovitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe“ kot odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za enostranski akt tožene stranke, s katerim tožniku na dan 15. 7. 2009 odpoveduje delovno razmerje. Ta odpoved ne vsebuje predpisanih elementov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 86. člena ZDR, česar sodišče prve stopnje v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, s čemer je sodba pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje šteje, da sporna ugotovitev z dne 15. 7. 2009 nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč naj bi šlo za zakonsko nepotrebno listino, čeprav obenem priznava, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo prav do datuma te ugotovitve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede datuma prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo svojo odločitev. Dejstvo je, da je prišlo do napake, ko je tožena stranka zapisala datum prenehanja 15. 7. 2009, kar izhaja tudi iz izpovedi priče M.B.. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku ponujeno ustrezno delovno mesto. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da sodišču ni bilo potrebno ugotavljati elementov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to napačno meni tožnik, kakor tudi ne določil ZDR v zvezi s tem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ta dva pritožbena razloga pa sta utemeljena.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dne 4. 11. 2005 s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana uprave, dne 6. 6. 2007 pa za namestnika predsednika uprave. Stranki sta 6. 6. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe in aneks z dne 27. 11. 2006. Dne 22. 3. 2007 sta stranki sklenili prenovljeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri sta dogovorili, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, vsebina in namen pogodbe je poslovodenje družbe od dneva imenovanja do izteka petletnega mandata, to je do 4. 11. 2010. Dne 6. 11. 2007 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta dogovorili pravico tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je bil dne 15. 6. 2009 na seji nadzornega sveta tožene stranke odpoklican kot namestnik predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Tožena stranka je tožniku 8. 7. 2009 ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu „komercialist za področje ekonomske cone“, za katere se zahteva raven izobrazbe VI/2. alternativno VII. družboslovne/tehnične smeri. Podpis takšne pogodbe je tožnik zavrnil, ker je menil, da delovno mesto ne ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je univerzitetni diplomirani ekonomist, ki ima od 16. 6. 2006 dalje pridobljen tudi znanstveni naslov magister znanosti. Po prejemu odgovora s strani tožnika, je tožena stranka dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri je navedeno, da je pogodba o zaposlitvi tožniku in delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo dne 15. 7. 2009. S tem dnem je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje in mu je bila zaključena delovna knjižica, za polovico meseca julija 2009 je tožnik prejel tudi nadomestilo plače. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča zaslišalo pričo B.P., ki je aneks z dne 16. 11. 2007 podpisal kot predsednik nadzornega sveta. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bil namen strank, to je tožnika in nadzornega sveta tožene stranke, da je tožnik po prenehanju funkcije v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje njegove izpovedi ni štelo za bistveno, ker je menilo, da so določbe pogodbe o zaposlitvi tožnika glede trajanja pogodbe, jasne. Pritožba utemeljeno opozarja, da je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 ne more imeti učinkov na delovnopravni status tožnika pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik ob pristanku tožene stranke, da tudi po odpoklicu s funkcije namestnika predsednika uprave, ostane v delovnem razmerju do 15. 7. 2009, vendar ob tem napačno razloguje, da opravljanje dela namestnika uprave ne bi več mogel upravljati. Sodišče prve stopnje ne upošteva, da se je z aneksom k pogodbi o zaposlitvi tožena stranka zavezala, da bo tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi njegovim znanjem in izkušnjami ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je tako dejansko tožniku v skladu z aneksom z dne 6. 11. 2007 ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist za področje ekonomske cone, tožnik je tako ponudbo (z dne 8. 7. 2009) odklonil kot neustrezno. Tožena stranka je po prejemu odgovora na ponudbo sprejela ugotovitev, da tožniku z dne 15. 7. 2009 preneha pogodba o zaposlitvi sklenjena 22. 3. 2007 potem, ko ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel. Tožena stranka je štela, da je svojo obvezo iz šestega odstavka 17. člena Pogodbe o zaposlitvi (da mu po prenehanju funkcije ali odpoklicu ponudi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem) izpolnila in da ponudba s strani tožnika ni bila sprejeta. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da zavrnitev ponudbe ni razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovitev z dne 15. 7. 2006 štelo, da nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da je priznavalo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 15. 7. 2009. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku tudi po odpoklicu priznavala delovno razmerje do 15. 7. 2009 (in da ni šlo zgolj za napako v zapisu), bi morala ob upoštevanju določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi (potem, ko je tožnik odklonil ponujeno pogodbo o zaposlitvi). Ugotovitev, kot pravilno izpostavlja pritožba, ne vsebuje predpisanih elementov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 86. člena ZDR.

Glede na navedeno je v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred nespremenjeni senat, saj ni razloga za odredbo v smislu 356. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika, ki ga je postavil v tožbi, kljub temu, da je tožnik glede na zatrjevanje tožene stranke, da zanj nima ustreznega delovnega mesta, predlagal, da sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe s priznanjem vseh pravic, na podlagi 118. člena ZDR pa je zahteval plačilo odškodnine v višini 18 plač. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku odločiti v okviru tožbenega zahtevka.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.