Jedro

S tem potrdilom iz priloge V k Uredbi Bruselj I se ne potrjuje nič drugega, kot nastop izvršljivosti po domačih pravilih in ta je podlaga za pridobitev eksekvature. Potrdilo iz priloge V Uredbe Bruselj I je po “pravni moči” enako potrdilu o izvršljivosti, ki ga izda stranki (upniku) sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZIZ, za uporabo v Sloveniji. Če je slovenska sodna odločba pravnomočna in izvršljiva, mora slovensko sodišče, kot to utemeljeno navaja tožeča stranka v pritožbi, na zahtevo stranke izdati potrdilo o izvršljivosti bodisi za njeno za uporabo (izvršbo) v Sloveniji po 42. členu ZIZ bodisi za uporabo v mednarodnem prometu (priznanje in izvršitev) po Uredbi Bruselj I in 42.a členu ZIZ, če gre za Evropsko unijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 10. 6. 2015 (za izdajo potrdila iz priloge V Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, v nadaljevanju: Uredba Bruselj I). Pojasnilo je, da iz določb 33., 38. in 54. člena Uredbe Bruselj I izhaja, da se za priznanje in izvršljivost sodne odločbe zahteva obstoj čezmejnega elementa. V obravnavanem primeru ne obstoji čezmejni element, saj sta pravdni stranki pravni osebi iz Republike Slovenije in ne obstojijo pogoji za uporabo Uredbe Bruselj I glede priznanja in izvršitve sodne odločbe. Za urejanje razmerij brez čezmejnega elementa Evropska unija ni pristojna (81. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, v nadaljevanju: PDEU).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je za spor med domačimi subjekti pristojno edino slovensko sodišče, zato tožeča stranka ne more v tujini ponovno tožiti toženca, da bi lahko zoper njega pridobila sodno odločbo avstrijskega sodišča, ki bi bila potem izvršljiva v Republiki Avstriji. Hkrati glede na zaključek sodišča prve stopnje v Republiki Avstriji ne more doseči izvršitve sodbe slovenskega sodišča, kar je paradoks brez primere, razlaga sodišča pa neživljenjska in nelogična. Uredba nikjer ne določa, da morata biti tudi osebi - tožeča in tožena stranka, na kateri se sodba nanaša, iz različnih držav, kar niti ne bi bilo smiselno, saj bi bile potem vse sodne odločbe držav članic, izdane med domačimi osebami, v ostalih državah članicah dejansko neizvršljive in bi bilo premoženje domačih oseb v tujini varno pred izvršbami domačih upnikov. Da imajo državljani/pravne osebe držav članic EU premoženje v tujini, je splošno znano dejstvo, saj je bil namen EU ravno v odprtju mej in pretoku dela ter premoženja in ravno zaradi izvedbe postopka čezmejne izvršbe so bile v Uredbi sprejete določbe o priznanju izvršljivosti tujih sodnih odločb, ki ta postopek bistveno poenostavljajo. Slovenska sodna odločba se lahko izvrši v tujini šele po tem, ko jo tuje sodišče prizna in razglasi za izvršljivo po postopku, ki ga ureja Uredba. Predlogu za začetek takšnega postopka pa mora stranka predložiti potrdilo iz priloge V Uredbe, ki ga mora izdati slovensko sodišče, ki je sodbo izdalo, zato, če tožeča stranka ne more pridobiti potrdila v državi izvora sodne odločbe, je jasno, da v tujini ne more doseči priznanja sodbe in posledično ne izvršbe. Kako drugače naj bi se v tujini še opravil izvršilni postopek na premoženje domačih oseb, če ne na podlagi slovenske sodbe, tožeči stranki ni znano, zato ji je sodišče s svojo odločitvijo dejansko odvzelo pravico do pravnega - sodnega varstva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da Uredba Bruselj I nikjer ne določa, da morata biti osebi - tožeča in tožena stranka, na kateri se nanaša sodba, iz različnih držav.(1) Tega tudi ne določa 81. člen PDEU, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve). Slednja določa zgolj, da Unija razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah, da takšno sodelovanje lahko vključuje sprejetje ukrepov za približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic in da za te namene Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, katerih cilj je zagotoviti: a) vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah med državami članicami, […].

5. Nadalje tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da se lahko slovenska odločba izvrši v tujini šele po tem, ko jo tuje sodišče prizna in razglasi za izvršljivo po postopku, ki ga ureja Uredba Bruselj I, da ta postopek bistveno poenostavlja (v primerjavi z ureditvijo v nacionalnem pravu; v Sloveniji bi bilo to po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) in da mora predlogu za začetek takšnega postopka predložiti potrdilo iz priloge V Uredbe Bruselj I. Člen 53 Uredbe Bruselj I določa, da stranka, ki zahteva priznanje ali vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti, mora predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti. Brez poseganja v člen 55 mora stranka, ki vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti, predložiti tudi potrdilo iz člena 54. Ta določa, da sodišče ali pristojni organ države članice, v kateri je bila izdana sodna odločba, izda na zahtevo ene od zainteresiranih strank potrdilo na standardnem obrazcu iz priloge V k tej Uredbi. S tem potrdilom iz priloge V k Uredbi Bruselj I se ne potrjuje nič drugega, kot nastop izvršljivosti po domačih pravilih in ta je podlaga za pridobitev eksekvature.(2) Podlaga za izdajo potrdila je tudi prvi odstavek 42.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Po tem določilu potrdilo o izvršljivosti odločbe oziroma javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v R S uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji oziroma je sestavil javno listino. Potrdilo iz priloge V Uredbe Bruselj I je po “pravni moči” enako potrdilu o izvršljivosti, ki ga izda stranki (upniku) sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZIZ, za uporabo v Sloveniji. Kako bo tožeča stranka naprej urejala priznanje in izvršitev sodne odločbe v Avstriji. in ali se bo tožena stranka temu upirala, ni pravno odločilno. Če je slovenska sodna odločba pravnomočna in izvršljiva, mora slovensko sodišče, kot to utemeljeno navaja tožeča stranka v pritožbi, na zahtevo stranke izdati potrdilo o izvršljivosti bodisi za njeno za uporabo (izvršbo) v Sloveniji po 42. členu ZIZ bodisi za uporabo v mednarodnem prometu (priznanje in izvršitev) po Uredbi Bruselj I in 42.a členu ZIZ, če gre za Evropsko unijo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (po povzetih določbah potrdilo izda sodišče prve stopnje). Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

6. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izda potrdilo o izvršljivosti v skladu z normativno podlago.

Op. št. (1): T.i. »čezmejni element« zahtevata člen 3 Uredbe (ES) št. 1896/2006 z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog in člen 3 Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti. Uredbi vodita do izdaje evropskega, nadnacionalnega izvršilnega naslova, ki je izvršljiv v državah članicah EU, ne da bi bilo treba razglasiti izvršljivost v vsaki posamični državi članici izvršbe (A. Ekart, Evropski postopek za izdajo plačilnega naloga in v sporu majhne vrednosti, Pravna praksa, 2009, št. 11, str. 36 in 37).

Op. št. (2): V. Rijavec, Postopek potrditve evropskega izvršilnega naslova, Podjetje in delo, 2007, številka 5, stran 791 in nasl..