Jedro

Ravnanja direktorja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno grožnjo v smislu določb 60. člena ZOR, zaradi česar bi bilo mogoče sporazum o prenehanju delovnega razmerja zaradi napake v volji razveljaviti. Če oseba, ki je pooblaščena za sprožitev disciplinskega postopka, delavcu nakazuje, da bo takšen postopek sprožila, je grožja zakonita in ni nedopustna. Navedeno tudi ne pomeni, da je bila pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja podana bistvena zmota v smislu določb 61. člena ZOR ali pa, da je tožena stranka tožnika s prevaro spravila v zmoto, da je ta v svojo škodo sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja (65. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 28.4.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sklepa pritožbene komisije z dne 30.5.2000. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje dne 16.5.2000 ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja za nedoločen čas. Prvostopenjsko sodišče je prav tako zavrnilo zahtevek za plačilo vseh prejemkov iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prispelosti posameznega obroka do plačila, pri čemer bi bila tožena stranka od bruto plače dolžna za tožnika plačati vse prispevke za čas od 16.5.2000 dalje ter zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja, da je celotna sodba zavajajoča, da je v njej veliko podatkov, ki so obrobnega značaja. Bistvo spora med tožnikom in toženo stranko naj bi bilo v tem, da je predsednik uprave tožene stranke J. B. tožnika prisilil, da je podpisal sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Pritožnik navaja, da v pritožbi še ne bo navajal prič, ki bi lahko potrdile njegovo trditev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, določenih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba smiselno uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in v zvezi s tem tudi zmotno uporabo materialnega prava glede tega, ali je šlo pri odpovedi delovnega razmerja oziroma pri sporazumu o prekinitvi delovnega razmerja za napake volje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je med tožnikom in predsednikom uprave sicer res prišlo do nesoglasij, da pa izjava B., da bo tožnik ob službo, ni resna oziroma nedopustna grožnja. Zlasti še, ker je bil tožnik po lastni izjavi dober delavec, zaradi česar ni imel razloga, da bi se bal iskanja napak pri svojem delu oziroma morebitnega disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam o slabem psihičnem stanju v času, ko je dal odpoved delovnega razmerja oziroma, ko se je dogovarjal o vsebini sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Za takšno stališče je sodišče prve stopnje imelo trdno oporo v ugotovitvi, da se je tožnik o vsebini sporazuma posvetoval, da je zavrnil prvi osnutek sporazuma, v katerem je bila predvidena možnost odkupa računalnika in da ga lečeča zdravnica ni napotila na specialistično zdravljenje, ampak mu je le priporočala, da doma počiva in pije čaj.

Neutemeljenost pritožbenega očitka nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je razvidna tudi iz tega, da tožnik celo v pritožbi navaja, da zaenkrat še ne bo imenoval prič, ki bi lahko potrdile, da ga je predsednik uprave tožene stranke prisilil, da podpiše sporazumno prekinitev delovnega razmerja. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. V pritožbi pa sme pritožnik predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP), nikakor pa ni dopustno dokazne predloge hraniti še za čas po vložitvi pritožbe.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da pri odpovedi delovnega razmerja oziroma pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni šlo za napake volje, zaradi katerih bi sodišče ta sporazum moralo razveljaviti. Ravnanja direktorja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno grožnjo v smislu določb 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Ta namreč določa, da lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako, da je zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbenih strank ali koga drugega. Ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo, če oseba, ki je pooblaščena za sprožitev disciplinskega postopka, delavcu nakazuje, da bo takšen postopek sprožila. Zakonite grožnje ni mogoče šteti za nedopustno. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bila pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja podana bistvena zmota v smislu določb 61. člena ZOR ali pa, da bi tožena stranka tožnika s prevaro spravila v zmoto, da je ta v svojo škodo sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja (65. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.