Jedro

V primeru dogovora o pristojnosti avstrijskega sodišča, gre na podlagi 23. člena Bruseljske uredbe I za izključno pristojnost tega sodišča oziroma sodišč te države članice in ne pride v poštev prvi odstavek 5. člena Bruseljske uredbe I (ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 1 z dne 7.5.2013, na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za sojenje v tej zadevi, zato je razveljavilo vsa opravljena procesna dejanja in tožbo z dne 15.11.2011 zavrglo (I. tč. izreka) ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 596,52 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. tč. Izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oz. ugodi zahtevku. Sodišču prve stopnje očita nerazumljivo oz. nenatančno obrazložitev. Tožeča stranka ni podala navedb le v tožbi, ampak je tudi v pisni vlogi, z dne 1.10.2012, na poziv sodišča, dodatno specificirala svoje stališče v zvezi s sedežem tožene stranke. Jasno je navedeno, da je izpolnitev v celoti vezana na Slovenijo. Svoje obveznosti je tožeča stranka v celoti izpeljala, plačila pa bi morala biti izvedena na račun tožeče stranke, ki je v Sloveniji. Sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo retroaktivnost, ki je ne bi smelo, saj je Uredba št. 1215/2012 začela veljati po vložitvi tožbe. Tako po ZPP kot po Bruseljski uredbi je podana pristojnost slovenskega sodišča. Upoštevati je potrebno tudi, da se je tožena stranka spustila v pravdanje. Poleg tega je nekorektno in nedopustno, da sodišče šele sedaj odloči, saj bi lahko to storilo že prej, preden bi potekli roki za vložitev tožbe v Avstriji.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se le-ta zavrne kot neutemeljena ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na pritožbene navedbe, da naj bi bila pogodbena izpolnitev v celoti vezana na Slovenijo, iz spisovnih podatkov izhaja, da ima tožena stranka svoj sedež v Avstriji, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nedvomno gre torej za spor z mednarodnim elementom, zato se pristojnost (ker je Slovenija članica EU), presoja glede na pravila Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22.12.2000 (Bruseljska uredba I). Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12.12.2012 (ki prenavlja Uredbo Sveta ES št. 44/2001 z dne 22.12.2000) pa se uporablja za sodne postopke, ki bodo začeti na dan 10.1.2015 ali kasneje, zato je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi prepovedi retroaktivnosti.

Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na pisni Dogovor z dne 23.6.2009 o sodelovanju med njo in toženo stranko. Iz tega Dogovora, na podlagi katerega je tožeča stranka gradila tožbo, je v 8. tč. razvidno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili o pristojnosti avstrijskega sodišča v Gradcu, česar pritožba niti ne izpodbija. Po 23. členu Bruseljske uredbe I, pa gre, v primeru takšnega pisnega dogovora o pristojnosti, za izključno pristojnost tega sodišča oz. sodišč te države članice (v konkretnem primeru Avstrije) in ne pride v poštev prvi odstavek 5. člena Bruseljske uredbe I (ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti).

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se je tožena stranka spustila v spor, saj je iz njenega odgovora na tožbo (list. št. 31-33) razvidno, da je primarno ugovarjala pristojnosti, šele podrejeno je podala navedbe v zvezi z vsebino spora. Po 24. členu Bruseljske uredbe I, pa pravilo, da je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek, ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni pristojno za sojenje v tej zadevi in pritožba z drugačnimi navedbami ne more uspeti.

Pritožbeni očitki, da bi sodišče takšno svojo odločitev lahko sprejelo prej, preden bi potekli roki za vložitev takšnega zahtevka na avstrijsko sodišče, sicer niso pravno relevantni za odločanje o pritožbi, vendar pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je šlo v obravnavanem primeru za izrecno dogovorjeno pristojno sodišče in v tej zvezi bi morala tožeča stranka, ki je zastopana po odvetniku, poznati relevantne določbe ter tožbo, vsaj po ugovoru tožene stranke, vložiti na pristojno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), sama pa jih mora trpeti tudi tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni prinesel nobene nove okoliščine, ampak je ponovil le to, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ti stroški niso potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).