Jedro

Tožnica je postala aktivno legitimirana za tožbo na podlagi obeh pogodb o odstopu terjatev, katerih predmet je bil bremepis v vtoževani višini. Toženčev delodajalec je zoper njega sprožil delovni spor, vendar je tožbo umaknil, zato je na podlagi 4. odstavka 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko ponovno vložila. Ker je tožeča stranka (cesionar) pravna naslednica cendenta (glede na preneseno terjatev), je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po tč. b 1. odstavka 5. člena ZDSS-1. Toženec kot poslovodja je ravnal hudo malomarno, ker ob nastopu dela, kljub temu da mu je direktor predlagal, da naj s pomočjo sodelavcev preveri stanje zalog in osnovnih sredstev, tega ni storil. Napak, ki naj bi jih ugotovil, ni evidentiral in nanje tudi ni opozoril delodajalca. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za ugotovljeni inventurni manko.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka zniža na 248,74 EUR.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 355,20 EUR v roku 15 od dneva prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.487,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 345,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstojijo v pobotu ugovarjane toženčeve terjatve iz naslova povračila stroškov službenih potovanj v višini 600,00 EUR, iz naslova odtegljajev od plače v višini 350,00 EUR, iz naslova letnega dopusta in nadur v skupnem znesku 400,00 EUR ter iz naslova odškodnine v višini 2.000,00 EUR (točka II izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del točke I. izreka in zoper II. točko izreka s pravočasno laično pritožbo. Navaja, da ga je, bolj kot denarna odškodnina, prizadela obtožba hude malomarnosti. Pri tožeči stranki se je zaposlil na prigovarjanje A.A. in sicer kot poslovodja, čeprav mu je povedal, da s tem nima izkušenj. Ob nastopu dela je začel najprej s spoznavanjem blaga, tako da je spoznaval vsak artikel posebej in navezoval stike z osebjem. Ugotovil je, da je več šifer za enako blago, da so blago prodajali po zadnji višji ceni ter da je veliko poškodovanega in nepopolnega oziroma nekompletnega blaga. Tudi blagajna ni bila urejena, saj je bila polepljena z listki, ki so se izgubljali. Dobavnic naj ne bi pisali za blago nižje vrednosti od 25,00 EUR. Vse osebje v prodajalni je bilo priučeno. Glede na tako stanje toženec meni, da mu ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj znanja organizacije ni mogel tako hitro pridobiti. Šele po treh mesecih za delo prevzema popolno odgovornost, saj je bil šele takrat prisoten pri vsakem dogodku in je delal maksimalno ter istočasno dajal velik poudarek na nekurantno blago. Že dan po praznovanju petnajstletnice podjetja pa so se začeli pritiski in šikaniranja. Navaja tudi, da ga na obravnavi ni bilo zato, ker je poslal nov ugovor z novimi pogoji in imeni prič in je pričakoval nov termin obravnave. Prilaga originale potnih stroškov in odpoved sodelavca, ter prosi, da se mu napiše točno, kaj je dolžan in kako naj plača, da potem ne sliši in ne vidi nobenega več.

Tožeča stranka je podala predlog za dopolnitev sodbe oziroma podredno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče spregledalo nekaj stroškov in sicer takso za predlog - 36,00 EUR, takso za pritožbo - 100,00 EUR in takso za postopek 129,00 EUR, stroške parkirnine in fotokopij v višini 16,56 EUR, potne stroške direktorja v višini 128,02 EUR in stroške tožeče stranke za izpad osebnega dohodka v višini 70,42 EUR, specificirane v dopisu z dne 2. 7. 2012. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče prve stopnje izda dopolnilni sklep o stroških postopka, podrejeno pa, da se njen predlog šteje kot pritožba zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo. Pritožbi tožene stranke je s sodbo opr. št. Pdp 839/2012 z dne 21. 2. 2013 ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 426/2011 z dne 27. 6. 2012, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo glede odškodnine v višini 1.487,89 EUR s pp in stroškov postopka v višini 345,56 EUR s pp in ugotovilo, da v pobot uveljavljane terjatve ne obstajajo, je delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII DoR 31/2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je bila terjatev toženčevega delodajalca do toženca pravno veljavno odstopljena tožeči stranki in s sklepom opr. št. VIII Ips 178/2013 z dne 25. 11. 2013 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je ugotovilo, da ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V novem sojenju je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o utemeljenosti vloženih pritožb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica postala aktivno legitimirana za tožbo na podlagi obeh pogodb o odstopu terjatev, katerih predmet je bil bremepis z dne 21. 5. 2007 v vtoževani višini. Toženčev delodajalec je zoper njega sprožil delovni spor, vendar je tožbo umaknil, zato je na podlagi 4. odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 in naslednji) tožeča stranka tožbo lahko ponovno vložila. Ker je tožeča stranka (cesionar) pravna naslednica cendenta (glede na preneseno terjatev), je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po tč. b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost toženca. Iz izpovedi direktorja tožeče stranke, ki je bil v obravnavanem obdobju tudi direktor toženčevega bivšega delodajalca B. d.o.o., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti toženčevega deleža škode, zato je uporabilo 3. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem je določena enaka odgovornost vseh delavcev in povrnitev škode v enakih delih. Ugotovilo je, da je določba pogodbe o zaposlitvi, po kateri je toženec delodajalcu odškodninsko odgovoren za ugotovljene inventurne razlike v razmerju svoje plače glede na skupne plače zaposlenih v enoti v obdobju zadnjega inventurnega popisa, v nasprotju s 1. odstavkom 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec lahko odgovoren le za škodo, povzročeno namenoma ali iz hude malomarnosti, zato se določba iz pogodbe o zaposlitvi, po kateri je toženec delodajalcu odškodninsko odgovoren za ugotovljene inventurne razlike v razmerju svoje plače glede na skupne plače zaposlenih v enoti v obdobju inventurnega popisa, skladno s 30. členom ZDR, ki določa, da določbe pogodbe o zaposlitvi za delavca ne morejo biti manj ugodne kot je zakon, ne more uporabiti. Tako je sodišče prve stopnje škodo zaradi inventurnega manjka v višini 13.387,41 EUR delilo z devetimi v poslovalnici zaposlenimi delavci in tožniku naložilo v plačilo 1.487,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva toženčeve zamude s plačilom na podlagi bremepisa z dne 21. 5. 2007, tj. od 6. 6. 2007, dalje do plačila. Zavrnilo pa je toženčev pobotni ugovor iz naslova stroškov službenih potovanj, razlike v plači in nadur.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je toženec kot poslovodja ravnal hudo malomarno, ker ob nastopu dela, kljub temu da mu je direktor predlagal, da naj s pomočjo sodelavcev preveri stanje zalog in osnovnih sredstev, tega ni storil. Napak, ki naj bi jih ugotovil, kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb, ni evidentiral in nanje tudi ni opozoril delodajalca. Kot izhaja iz izpovedi direktorja, mu je bila zagotovljena strokovna pomoč tako pogodbenega sodelavca kot tudi drugih poslovodij in komercialistov, zato bi se toženec lahko informiral in poučil o artiklih, ki jih ni poznal. Iz tega razloga so pritožbene navedbe o nepoznavanju artiklov, napačnem evidentiranju blaga, poškodovanem in nekompletnem blagu, nedoslednosti pri pisanju dobavnic in nekvalificiranem kadru v poslovalnici, neutemeljene.

Odločitev o pobotnem ugovoru je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi direktorja, da je bil tožencu v mesecu januarju 2007 pri plači odtegnjen znesek 108,35 EUR iz naslova uspešnosti, ki je bila odvisna od plana realizacije. Ta odtegljaj je bil skladen z določili 70. in 71. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), ki je veljala v spornem obdobju, po katerih možnost znižanja osnovne plače zaradi doseganja vnaprej določenih rezultatov dela ni bila izključena. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da tožnikov pobotni ugovor iz naslova terjatev zaradi odtegljajev pri plači v višini 350,00 EUR ni utemeljen. V zvezi s pobotnim ugovorom povračila stroškov službenih potovanj v višini 600,00 EUR in 400,00 EUR iz naslova letnega dopusta in nadur, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec, razen zneskov, ni podal nobenih navedb, prav tako pa tudi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, ki bi potrdil dolg tožeče stranke.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta delno napačna. Skladno s 155. členom ZPP so potrebni stroški tožeče stranke: nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji) - 159,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 - 147,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 - 20,00 EUR, potni stroški direktorja tožene stranke - 128,00 EUR ter njegova izguba na zaslužku - 41,97 EUR. Ostali priglašeni stroški niso potrebni stroški. Tožeča stranka ni upravičena do povračila sodnih taks. Če bi tožbo vložila na pristojno delovno sodišče, ji takse ne bi bilo potrebno plačati, ker v ZST-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, za individualne delovne spore plačilo takse ni bilo določeno. Prav tako pooblaščenec tožeče stranke ni upravičen do povračila kilometrine, saj glede na ustaljeno sodno prakso stranka sicer lahko izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar pa potne stroške, v primeru, da ta ni z območja razpravljajočega sodišča, krije stranka sama. Tožeča stranka tudi ni upravičena do povrnitve nagrade za postopek s pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku. Ker je tožeča stranka v postopku uspela 50 %, ji je skladno s 154. členom ZPP tožena stranka dolžna povrniti 248,74 EUR stroškov postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožene in tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno v točki I izreka glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako, da je zneske znižalo na 248,74 EUR (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 355,20 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.