Jedro

Družbenikov zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, ni mogoče izvzeti iz obveznega zavarovanja po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1. Zavarovanje je obvezno ne glede na doseženi dobiček, pri čemer je najnižja zavarovalna osnova minimalna pokojninska osnova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 28. 7. 2008, na ugotovitev, da tožnik nima lastnosti zavarovanca iz naslova poslovodne osebe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 5. 2005 do 29. 10. 2006 in od 11. 12. 2006 do 31. 8. 2007, in na povrnitev stroškov postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se je pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče napačno odločilo, da se v konkretnem primeru ne upošteva 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), saj je izvzem po 1. odstavku 18. člena mogoč le za samozaposlene iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Opozarja, da takšno stališče ni v skladu z definicijo samozaposlenih oseb iz 8. člena ZPIZ-1. Pojem samozaposleni se namreč uporablja tako za zavarovance iz 1. kot iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, zato se tudi 18. člen ZPIZ-1 uporablja enako. To je skladno z načelom enakosti in prepovedjo različnega obravnavanja v podobnih situacijah brez objektivnega in razumnega opravičila, ne da bi razlikovanje služilo ustavno dopustnemu cilju, ne da bi bil ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in ne da bi bilo uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja (14. člen Ustave Republike Slovenije). Pravni položaj samostojnega podjetnika, ki po Zakonu o gospodarskih družbah opravlja pridobitno dejavnost, se z vidika ZPIZ-1 ne razlikuje od pravnega položaja družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je hkrati tudi poslovodna oseba. Določba 15. člena ZPIZ-1 se uporablja le izjemoma, če niso izpolnjeni drugi pogoji za zavarovanje in skladno s 1. členom ZPIZ-1, to je, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Poudarja, da iz obrazložitve, podane k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1C) izhaja, da je namen predlagane ureditve izenačitev pogojev za uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja tistih, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja, s tistimi, ki se obvezno zavarujejo kot samozaposleni. Samozaposleni ne morejo plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po lastni izbiri, ampak od zavarovalnih osnov, ki se določijo glede na doseženi dobiček zavarovanca, kar pomeni, da so v pravicah in obveznostih v enakopravnem položaju s tistimi, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Nadalje meni, da je to v skladu s 25. in 35. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-1-UPB-3), saj iz 35. člena ZDoh-1-UPB-3 izhaja, da se za ugotavljanje prihodkov in odhodkov pri fizičnih osebah uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, če ni z ZDoh-1-UPB-3 drugače določeno. Pri dobičku iz dejavnosti se upoštevajo pravila iz zakona iz dobička pravnih oseb, dobiček iz dejavnosti pa je opredeljen v zakonu o dohodnini, direktorji družb pa tudi plačujejo davek na dohodek na podlagi zakona o dohodnini. Navaja, da sodba opr. št. Psp 164/2007, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj je imela direktorica družbe sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa ni nihče ugovarjal, da tožnica ne dosega plačila v najmanj mesečnem znesku minimalne plače. Predlaga, da pritožbeno sodišče, če meni, da določbi 15. in 18. člena ZPIZ-1 razlikujeta pravni položaj samostojnega podjetnika posameznika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je hkrati tudi odgovorna oseba, sproži ustavni spor za presojo ustavnosti omenjenih določb ZPIZ-1. Pritožbi je priložil kopijo Poročevalca DZ, št. 80/2001. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tej zadevi gre za spor glede ugotovitve lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po uradni dolžnosti za nazaj. Tožnik namreč na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 28. 7. 2008, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 17. 10. 2007. S to odločbo je toženec odločil, da ima tožnik od 1. 5. 2005 do 29. 10. 2006 in od 11. 12. 2006 do 31. 8. 2007 lastnost zavarovanca iz naslova poslovodne osebe po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Toženec je tožnika ob ugotovitvi, da je vse od ustanovitve družbe A. d.o.o. dne 14. 6. 2000 dalje njen edini družbenik in poslovodja, pri tem pa v obdobju od 1. 5. 2005 do 29. 10. 2006 in od 11. 12. 2006 do 31. 8. 2007 ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, po uradni dolžnosti za to obdobje vključil v obvezno zavarovanje. Pri tem je toženec zavzel stališče, da določba 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje samozaposlenih ni obvezno, odjavo iz zavarovanja omogoča le zavarovancem iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne pa tudi zavarovancem iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je takšno stališče toženca sprejelo, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče. Po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje družbenikov zasebnih družb se po 3. alineji 33. člena ZPIZ-1 začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljajo poleg določb ZPIZ-1 tudi določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Le-ta ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca v 48. členu, in sicer po 1. odstavku 48. člena ZMEPIZ osebe iz 47. člena ZMEPIZ pridobijo lastnost zavarovanca z dnem, določenim v 47. členu tudi, če prijava v zavarovanje ni vložena v rokih po tem zakonu. V 2. odstavku 48. člena ZMEPIZ pa je določeno, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1, torej od 1. 1. 2000. Glede na navedeno pravno podlago pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena dejstvo, da je bil tožnik od 1. 5. 2005 do 29. 10. 2006 in od 11. 12. 2006 do 31. 8. 2007 vpisan v sodni register kot družbenik in poslovodja zasebne družbe, hkrati pa ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi.

Ker navedena, za odločitev bistvena dejstva, v pritožbenem postopku niso sporna, je podana (dejanska in pravna) podlaga za vključitev tožnika v obvezno zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za sporno obdobje. V pritožbi pa je še vedno odprto pravno vprašanje, in sicer ali se določba 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki določa, da se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let, dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu, uporablja za vse zavarovance iz 15. člena ZPIZ-1 ali le za zavarovance iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je urejeno obvezno zavarovanje oseb, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo določeno dejavnost, in sicer: kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo zakona o gospodarskih družbah; z osebnim delom samostojno opravljajo umetniško ali kakšno drugo kulturno dejavnost ali dejavnost na področju medijev in so skladno z zakonom vpisane v register samostojnih dejavnosti, če je tak register predpisan; opravljajo samostojno dejavnost s področja zdravstva ali socialne varnosti: zdravstveno, klinično ali specialistično psihološko dejavnost, zasebno veterinarsko dejavnost ali drugo zasebno dejavnost s področja zdravstva, socialne varnosti ali farmacije, v skladu z zakonom; opravljajo duhovniško oziroma drugo versko službo; opravljajo odvetniško ali notarsko dejavnost v skladu z zakonom; in samostojno opravljajo drugo dovoljeno dejavnost. Gre torej za opravljanje samostojne dejavnosti, določene v 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pri čemer zavarovanci to samostojno dejavnost opravljajo kot edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji. Pri tem 17. člen ZPIZ-1 določa, v katerih primerih se samostojna dejavnost opravlja kot edini ali glavni poklic, in sicer se šteje, da samozaposleni (in kmetje) opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju. Določba 17. člena ZPIZ-1 se tako nanaša na zavarovance oziroma samozaposlene iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne pa na zavarovance iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, saj slednji ne opravljajo ene izmed samostojnih dejavnosti iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 kot edini ali glavni poklic, temveč so družbeniki in poslovodje zasebnih družb in niso zavarovani na drugi podlagi. 8. člen ZPIZ-1 kot samozaposlene opredeljuje osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Tožnik kot edini družbenik in poslovodja zasebne družbe sicer ustreza opredelitvi samozaposlene osebe iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 v zvezi z opredelitvijo samozaposlene osebe iz 8. člena ZPIZ-1, vendar pa 15. člen ZPIZ-1 loči med samozaposlenimi, ki kot edini ali glavni poklic opravljajo določeno samostojno dejavnost (samozaposleni iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1), in samozaposlenimi, ki so družbeniki in poslovodje zasebnih družb in niso zavarovani na drugi podlagi (samozaposleni iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1). Določba 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 se izrecno nanaša le na samozaposlene, ki opravljajo samostojno dejavnost kot edini ali glavni poklic, torej le na samozaposlene iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, saj določa, da „se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če...“ in torej ne velja za samozaposlene iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. ZPIZ-1 zavarovance (samozaposlene) iz 15. člena ZPIZ-1 loči tudi glede opredelitve osnov za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje (zavarovalne osnove). Določba 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 pomeni, da se dejavnost ne opravlja kot edini ali glavni poklic, kadar samozaposleni iz nje dobiva dobiček, opredeljen v 1. odstavku 209. člena ZPIZ-1, ki je nižji od zneska minimalne plače v zadnjih treh letih pred letom, v katerem uveljavlja izvzem iz zavarovanja. V 209. členu ZPIZ-1 je opredeljena določitev zavarovalnih osnov iz 207. člena ZPIZ-1 za samozaposlene zavarovance in za druge zavarovance, ki ne prejemajo plače. Le-ta se določi glede na doseženi dobiček zavarovanca, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, in znaša najmanj višino minimalne plače (1. alineja 1. odstavka 209. člena ZPIZ-1). Vendar pa je v 4. odstavku 208. člena ZPIZ-1, ki določa najnižjo in najvišjo osnovo za plačilo prispevkov izrecno določeno, da je, ne glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 209. člena tega zakona, najnižja osnova za obračun prispevkov, za zavarovance iz 2. odstavka 15. člena tega zakona, najnižja pokojninska osnova. Podrobnejše določbe o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove in drugih postopkih na podlagi 8. odstavka 209. člena ZPIZ-1 določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo. Pravilnik o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove (Ur. l. RS, št. 49/2006 – v nadaljevanju: Pravilnik) tako v 3. odstavku 2. člena določa, da se zavarovalna osnova zavarovanca iz 1. odstavka tega člena (zavarovanci iz 15. člena ZPIZ-1 oziroma samozaposleni) določi glede na doseženi dobiček zavarovanca, ki je ugotovljen na podlagi obračuna davka brez upoštevanja prispevkov za socialno varnost ter brez znižanja in povečanja davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Ne glede na prejšnji odstavek pa se zavarovalna osnova zavarovanca iz 2. in 3. odstavka tega člena (zavarovanci iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1) določi glede na dosežen dobiček zavarovanca, ki je ugotovljen na podlagi odločbe o odmeri dohodnine brez upoštevanja prispevkov za socialno varnost ter brez olajšav v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (5. odstavek 1. člena Pravilnika). V primeru, ko doseženi dobiček zavarovanca, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, ne preseže minimalne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, znaša zavarovalna osnova za zavarovance iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 tako najnižjo pokojninsko osnovo in ne najmanj višino minimalne plače kot za zavarovance iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovanje za družbenike zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, je torej obvezno ne glede na doseženi dobiček – najnižja zavarovalna osnova je minimalna pokojninska osnova, in jih torej po določbi 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 ni mogoče izvzeti iz obveznega zavarovanja.

Sicer pa je tudi v primeru obveznega zavarovanja po podlagi, pri kateri je mogoče uporabiti določbo 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, kot pogoj za izključitev iz zavarovanja določeno, da je zavarovanec zadnja tri leta, torej obdobje, za katerega se upošteva dobiček iz dejavnosti samozaposlenega, zavarovan kot samozaposlen in ne na kakšni drugi podlagi. Kot izhaja iz listin v spisu, pri tožniku ta pogoj ni izpolnjen.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pri čemer po stališču pritožbenega sodišča tudi ne gre za neskladje določb ZPIZ-1 s 14. členom Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91 s spremembami), pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.