Jedro

Predpisani podatki iz 62. člena ZDen so obvezna sestavina zahteve, ki jih stranka sama navede in o katerih stranke ni treba posebej zaslišati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1593/2002-8 z dne 9.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila denacionalizacijski zahtevek za vračilo gradu S. parc. št. 1 vl. št. 57 k.o. Č. Ugotovljeno je bilo, da je F.S. umrl še pred podržavljenjem, zato se v skladu z določbo 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, to je njegovi ženi F.A.S. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije je bilo z odločbo Upravne enote M. z dne 5.9.1997 ugotovljeno, da se F.A.S. ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen, po katerem so morale fizične osebe vložiti zahtevke za denacionalizacijo do 7.12.1993 in na določbo 62. člena ZDen, po kateri je bilo v zahtevku med drugim potrebno navesti tudi ime upravičenca. Vlagateljica zahteve je kot upravičenko navedla le F.A.S., in da drugih pravnih naslednikov, ki bi prišli v poštev za vlaganje zahtevkov, ni. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da je tožnica vlogo za denacionalizacijo pravočasno dopolnila. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku je presodilo, da je odločba tožene stranke, s katero je ta na podlagi 9. člena ZDen zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, pravilna in zakonita. Zavrnilo je tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, z utemeljitvijo, da je poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve obvezno izdelati le v primeru, ko zadevo na prvi stopnji rešuje upravna enota. Po stališču sodišča prve stopnje bi bila tožnica za spreminjanje denacionalizacijskega zahtevka z navajanjem upravičenke M.P., glede na prekluzivni rok za vlaganje oziroma spreminjanje zahtevkov, prepozna.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 11. člen ZDen, ki je kogentna norma in ne omogoča strankam izbire, kateri pravni naslednik bo prišel v poštev in kateri ne. V upravnem postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica bi morala biti zaslišana o okoliščini ali poleg F.A.S. obstaja še kak upravičenec, ki bi na temelju 11. člena ZDen lahko prišel v poštev kot upravičenec. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavzelo stališče, da pomeni ugotovitev pravnih naslednikov nedovoljeno dopolnjevanje vloge po izteku prekluzivnega roka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo kot upravičenko za denacionalizacijo navedla F.A.S. in da drugih pravnih naslednikov ni. Za odločitev v zadevi denacionalizacije je zato pomembno ali je bilo F.A.S. po 9.5.1945. letu priznano jugoslovansko državljanstvo. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka prekinila postopek denacionalizacije zaradi odločanja o državljanstvu F.A.S., kot predhodnem vprašanju za denacionalizacijo. Z vročitvijo odločbe Upravne enote M. z dne 5.9.1997 je bila tožnica seznanjena z ugotovitvami predhodnega vprašanja, da F.A.S. ni štela za jugoslovansko državljanko. Po ugotovitvi, da F.A.S. ni štela za jugoslovansko državljanko, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, določeni v 9. členu ZDen. Tožena stranka je tudi ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo.

V 62. členu ZDen so predpisani podatki, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo. V postopku, ki teče na zahtevo stranke, mora stranka predložiti vsa, v navedenem členu predpisana dokazila in med drugim navesti tudi razmerje do upravičenca za denacionalizacijo ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja. Navedba drugih oseb, ki pridejo v poštev kot pravni nasledniki je potrebna zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi. To so obvezne sestavine zahteve, ki jih stranka sama navede in o teh dejstvih stranke ni treba posebej zaslišati. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločala na podlagi dejstev, ki jih je tožnica jasno in razumljivo navedla v zahtevi za denacionalizacijo. Tožnica je imela možnost in dolžnost, da pravne naslednike navede že ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo, vendar tega ni storila. Glede na to, da je tožnica vložila popolno vlogo, saj je navedla upravičenko za denacionalizacijo, je bilo o njeni vlogi nato tudi odločeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.