Jedro

Z odločbo z dne 10. 1. 2005 o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2004 dalje in priznanju pravic na tej podlagi je bilo pravnomočno odločeno o tožnikovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja le za čas od 29. 11. 2004 dalje, ne pa tudi za nazaj. Za čas pred 29. 11. 2004 tožnik na podlagi te odločbe ni pridobil nobenih pravic in je v času izdaje navedene odločbe pred sodiščem o njegovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja tekel odprt spor. Sodišče zato z odločanjem o tožnikovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas do 29. 11. 2004 ni poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 10. 1. 2005.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 5 052 430 z dne 27. 6. 2002 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 16. 5. 2002 dalje in mu priznala pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu. V notranjem revizijskem postopku na podlagi 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) je bila navedena prvostopna odločba spremenjena tako, da je tožena stranka ugotovila, da pri tožniku „zdravljenje ni končano in nima pravic iz invalidskega zavarovanja“ (odločba, št. I-5052430 z dne 2. 10. 2003). Hkrati je tožena stranka v pravnem pouku navedene odločbe tožnika napotila na možnost uveljavljanja sodnega varstva pred sodiščem.

2. Na podlagi pravočasno vložene tožbe je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke, izdano v revizijskem postopku dne 2. 10. 2003, odpravilo, tožnika od tega dne, to je od 2. 10. 2003 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in toženi stranki naložilo, da odloči o pravici in višini invalidske pokojnine za čas od 2. 10. 2003 do 29. 11. 2004. Na podlagi med sodnim postopkom pridobljenih izvedeniških mnenj je ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno najkasneje z 2. 10. 2003 in da tožnik ob ugotovljenem zdravstvenem stanju ni več zmožen za organizirano pridobitno delo. Hkrati pa je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik v novem invalidskem postopku pri toženi stranki (odločba z dne 1. 10. 2005) od 29. 11. 2004 dalje že spoznan za invalida I. kategorije.

3. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob nebistvenem posegu v odločitev glede odprave odločbe z dne 2. 10. 2003 toženi stranki naložilo priznanje in odmero invalidske pokojnine od 1. 11. 2003 dalje (in ne od 2. 10. 2003), to je od prvega dne naslednjega meseca po spremembi stopnje invalidnosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v vmesnem obdobju z odločbo z dne 10. 1. 2005 na podlagi ponovne zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pravnomočno ugotovljeno, da je pri tožniku invalidnost I. kategorije podana od 29. 11. 2004 dalje. Tako je bilo o tožnikovi invalidnosti že pred izdajo izpodbijane sodbe pravnomočno odločeno in pomeni izpodbijana sodba o priznanju invalidnosti I. kategorije pred navedenim datumom poseg v pravnomočno rešeno zadevo. Poleg tega je sodišče nezakonito odpravilo zgolj drugostopno odločbo tožene stranke z dne 2. 10. 2003, izdano v postopku revizije, in je pri tem odločalo preko časovnih okvirov, na podlagi katerih je bilo dne 27. 6. 2002 o tožnikovi invalidnosti odločeno na prvi stopnji. Ob tem, da prvostopne odločbe ni zajelo v svojo odločitev, je sodišče o tožnikovi invalidnosti v nasprotju s pravili postopka odločalo tako rekoč namesto tožene stranke.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Kolikor revizija zatrjuje, da je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe kršilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se glede na določbe 249. člena ZPIZ-1 subsidiarno uporablja za odločanje o pravicah zavarovancev pri toženi stranki, sodišče ugotavlja, da se v sodnem socialnem sporu uporaba teh določb presoja v smislu presoje uporabe materialnega prava.

8. Na podlagi prvega odstavka 225. člena ZUP postane pravnomočna tista upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu (oziroma sporu pred sodiščem) ali drugem ustreznem postopku, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Tako določen obseg pravnomočnosti pomeni, da je bilo s toženkino odločbo z dne 10. 1. 2005 o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2004 dalje in priznanju pravic na tej podlagi pravnomočno odločeno o tožnikovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja le za čas od 29. 11. 2004 dalje, ne pa tudi za nazaj. Za čas pred 29. 11. 2004 tožnik na podlagi te odločbe ni pridobil nobenih pravic in je v času izdaje navedene odločbe pred sodiščem o njegovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja tekel odprt spor. Zato sodišče z odločanjem o tožnikovem statusu in pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas do 29. 11. 2004 ni poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 10. 1. 2005. 9. Dileme glede presoje sporne odločbe tožene stranke z dne 2. 10. 2003 in prvostopne odločbe z dne 27. 6. 2002, ki jih izpostavlja revizija, je povzročila tožena stranka sama, ko je v interni reviziji z učinkom le za naprej neposredno spremenila prvostopno odločbo o priznanju invalidnosti III. kategorije z ugotovitvijo, da pri tožniku zdravljenje še ni končano in (za naprej) nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri presoji take odločitve sodišče ni dodatno poseglo v odločitev tožene stranke na prvi stopnji, temveč zgolj v odločitev, ki je izhajala iz dokončne odločbe z dne 2. 10. 2003. Ob drugačni presoji zaključka zdravljenja tožnikovih poškodb je na podlagi dodatno izvedenih dokazov tožnika z navedenim dnem razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in za naprej toženi stranki naložilo priznanje pravice do invalidske pokojnine (od 1. 11. 2003 dalje pa do 29. 11. 2004, ker mu je bila za naprej v vmesnem času že priznana invalidska pokojnina z odločbo z dne 10. 1. 2005). Za tako odločitev je imelo sodišče podlago v določbah 81. in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), saj je šlo za odločitev o tožnikovem statusu in pravicah v časovnih okvirjih, ki so izhajali iz sporne odločbe.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.