Jedro

Tožena stranka glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da se dodatek iz naslova plačila za nadurno delo tožnice obračuna in izplačuje v okviru nominalno dogovorjenega zneska plače iz pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kolikšno število nadur je tožnica v vtoževanem obdobju opravila in do plačila katerih je upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati iz naslova opravljenega nadurnega dela znesek 25.422,71 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2013 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 5.188,41 EUR v 8 dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je imela tožnica status vodilne delavke, zato se je lahko dogovorila za višjo plačo, v to višjo plačo pa so bili vključeni tudi dodatki, med drugim tudi dodatek iz naslova plačila za opravljeno nadurno delo. Glede na to tožnica ni upravičena še do posebnega izplačila za opravljeno nadurno delo. Tožnica poleg tega izplačila nadur tudi ni nikoli zahtevala od tožene stranke, kar dodatno nakazuje na to, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Dogovor v pogodbi o zaposlitvi, po katerem so v dogovorjeno bruto plačo poleg dodatka na delovno dobo vključeni tudi dodatki za pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditev ter morebitni drugi dodatki, ni ničen. Tožnici sicer nadurno delo nikoli ni bilo odrejeno, delovni čas pa si je odrejala sama. Prav tako tožnica ni dokazala, da viška ur ni mogla skompenzirati. Napačna je tudi višina prisojenih nadur, saj za toženo stranko ni veljala niti Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami niti Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, trajanja delovnega razmerja do 31. 5. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, izplačila odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) uveljavljala tudi denarne tožbene zahtevke iz naslova variabilnega dela plače, iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust in iz naslova opravljenega nadurnega dela. O teh tožbenih zahtevkih tožene stranke je sodišče prve stopnje že odločalo in jim s sodbo opr. št. I Pd 2289/2013 z dne 5. 3. 2015 delno ugodilo, delno pa je njene tožbene zahtevke zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 671/2015 z dne 8. 1. 2016 na pritožbo tožeče stranke razveljavilo zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilno nadurnega dela skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na pritožbo obeh strank odločitev o pravdnih stroških, medtem ko je v preostalem pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Glede na navedeno je moralo torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločiti le še o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vtoževane nadure in na pravdne stroške, ki so strankama nastali v tem postopku.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica pri pravnem predniku tožene stranke zaposlena na delovnem mestu "vodja posestva A.". Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je imela tožnica pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku v vtoževanem obdobju status vodilne delavke in ne poslovodne delavke v smislu 72. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Kljub temu, da je imela tožnica položaj vodilne delavke, zanjo ni veljala določba 72. člena ZDR, ki je omogočala delodajalcu in poslovodni osebi drugačen dogovor pravic iz delovnega razmerja v zvezi z izplačilom za delo. ZDR je poseben položaj vodilnih delavcev, ki je bil drugačen od položaja delavcev, za katerega so v celoti veljale določbe ZDR (7. člen ZDR) uredil le v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, glede urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmora in počitkov (52. člen ZDR, druga alineja 1. odstavka 153. člena ZDR, 2. alineja 157. člena ZDR). Glede na to so tudi za tožnico veljale določbe ZDR, ki so se nanašale na plačilo za delo, na osnovno plačo, na delovno uspešnost in na dodatke (člen 126 ZDR - člen 129 ZDR). Na podlagi 128. člena ZDR so pripadali delavcu (torej tudi tožnici) dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki so izhajali iz razporeditve delovnega časa, med te pa je spadal tudi dodatek za nadurno delo oziroma za delo preko polnega delovnega časa. Glede teh dodatkov torej ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 749/2011, Pdp 626/2013, Pdp 1486/2014). Te dodatke je bilo treba z ozirom na uveljavljeno sodno prakso pritožbenega sodišča izplačati delavcu glede na dejansko opravljeno delo. Ker tožena stranka glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da se dodatek iz naslova plačila za nadurno delo tožnice obračuna in izplačuje v okviru nominalno dogovorjenega zneska plače iz pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kolikšno število nadur je tožnica v vtoževanem obdobju opravila in do plačila katerih je upravičena. Na podlagi evidence ur, ki jo je v spis vložila tožnica in ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot pravilno, je ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravila skupaj 702 naduri (kar je pri izračunu višine pripadajočega zneska iz naslova vtoževanih nadur upošteval tudi sodni izvedenec za davčno in finančno stroko), zato je po stališču pritožbenega sodišča tožnici utemeljeno prisodilo znesek, ki ga je iz tega naslova vtoževala in katerega je prilagodila izračunu sodnega izvedenca.

7. Ob upoštevanju zgoraj navedene ugotovitve glede možnosti, da bi se vodilni delavec v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za plačo v nominalnem znesku, v kateri bi bili vključeni vsi dodatki, vključno z dodatki za pogoje dela (ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožnica do vtoževanega zneska ni upravičena zato, ker se je za višjo plačo dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki ni zahtevala izplačila nadur, ne vpliva na njeno pravico do izplačila teh nadur. Na pravico do izplačila nadur ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje, da naj bi si tožnica delo odrejala sama. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica dejansko opravila vtoževane nadure (tožena stranka verodostojne evidence o delovnem času tožnice v postopku ni predložila, čeprav je bila dolžna voditi tudi to evidenco na podlagi določb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti - Ur. l. RS, št. 40/2006), ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek iz naslova opravljenih, a neizplačanih nadur. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnica do vtoževanih nadur ni upravičena zato, ker ni dokazala, da viška ur ni mogla skompenzirati. Dokazovanje tega dejstva je bilo namreč na toženi stranki, tožena stranka pa dokaznega bremena v zvezi s tem ni zmogla.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna (po višini) tudi zato, ker za toženo stranko ne veljajo niti določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost poslovanja z nepremičninami (Ur. l. RS, št. 9/98 in nadalj.) niti določbe Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 109/11 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v pritožbenem postopku začela obrazloženo nasprotovati izračunu tožnice glede vrednosti posamezne opravljene nadure. Vrednost nadure v višini 30 % urne postavke je pri svojem izračunu upošteval tudi sodni izvedenec, (ki je bil poleg tega pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišan). Po pozivu sodišča je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje, v katerih pa ni izrecno nasprotovala izvedenskemu mnenju v delu, ko je ta kot osnovo za izračun nadur upošteval urno postavko, povečano za 30 %. Glede na to, da tožena stranka tudi ob zaslišanju sodnega izvedenca zanj ni imela nikakršnih vprašanj v zvezi z izračunom vrednosti nadure, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba (ki se nanaša na neuporabo zgoraj omenjenih kolektivnih pogodb za izračun višine pripadajočih nadur) pritožbena novota. V pritožbi pa lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe tožene stranke ni moglo upoštevati.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.